Časopis za pokrajino Posavje
25.05.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Alojz Tuhtar: Trg delovne sile, kar se tiče poklicne izobrazbe, je siromašen

Objavljeno: Sobota, 23.02.2019    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
Alojz Tuhtar, mizar, predd. OOZ Sevnica (4)

Alojz Tuhtar je podjetnik, predsednik OOZ Sevnica in član Rotary kluba Sevnica.

Sevniško območno obrtno-podjetniško zbornico (OOZ Sevnica), ki po številu članov spada med manjše zbornice ter združuje približno 300 članic in članov, v mandatu 2018-2022 vodi Alojz Tuhtar, uspešen samostojni podjetnik z lastno mizarsko delavnico na Orehovem, ki jo je prevzel po svojem očetu, jo dogradil in posodobil.

Kdaj in zakaj ste se včlanili v sevniško območno obrtno-podjetniško zbornico?
Letos je 31 let, kar sem postal obrtnik in takrat sem se tudi včlanil v sevniško območno obrtno-podjetniško zbornico. V tistem času je bilo članstvo obvezno in ni mi žal, da sem še vedno član. Zbornica zagovarja interese članov na lokalni in državni ravni, pomaga z nasveti na različnih področjih, kot je denimo davčno, delovno pravno, ekonomsko; spremlja spremembe zakonodaje in nas o tem obvešča, skrbi za izobraževanja in še mnogo je tega. Sam sem od samega začetka dejaven v različnih organih zbornice, v lanskem letu pa sem postal predsednik Območne obrtno-podjetniške zbornice Sevnica. Ta funkcija je volonterska, neprofesionalna, častna, a hkrati s seboj prinaša tudi odgovornost. Ena izmed njih je skrbeti za povezovanje in sodelovanje med članicami ter člani, ki jih je v sevniški območni obrtno podjetniški zbornici trenutno okoli 300. Imamo lastno stavbo in del njenih prostorov oddajamo v najem.

Ste zadovoljni s številom članov ali bi ga morda želeli povečati?
Seveda je naša želja, da bi v naše vrste pridobili čim večje število pravnih in fizičnih oseb, saj številčno članstvo krepi pogajalsko moč tako z organi lokalne kot državne oblasti. Pred spremembami glede oblike članstva, ki je danes neobvezna, je naši območni zbornici kot eni redkih uspelo obdržati večino včlanjenih. Izstopili so tisti, ki ne razmišljajo dolgoročno in se ne zavedajo pomembnosti delodajalskih združenj pri njihovem poslovanju ter nudenju ostalih storitev. Med drugim zbornica nudi članom brezplačno svetovanje, pravno pomoč, imamo točko Vem itd. Mesečna članarina se je s februarjem povečala z 18 evrov na 20 za tiste, ki so samozaposleni; za obrtnike, ki zaposlujejo eno ali več oseb se je s 27 evrov povečala na 30. Najmlajši član v sevniški območni obrtno podjetniški zbornici ima 25 let, najstarejši šteje 77 let. Naša zbornica obstaja 43 let in imamo člane, ki so ji bili zvesti od samega začetka. Na to smo zelo ponosni.

Obrtniki ste v okviru zbornice povezani v sekcije, katere so to?
Članice in člani obrtno-zborničnega sistema so povezani po dejavnostih in v ta namen je ustanovljenih 30 strokovnih sekcij ter odborov. Če bi našteval vse sekcije, bi bil seznam predolg, zato naj povem, da je v sevniški zbornici najštevilčnejša sekcija za promet, med aktivnejšimi so trenutno gostinci in frizerji. Lesne sekcije, v katero sodijo poleg mizarjev tudi žagarji, sodarji, tesarji in tapetniki, na žalost ni med njimi.

Katere obrti izginjajo v našem okolju?
Včasih so bili krojači in šivilje, tudi klobučarji in urarji, čevljarji, kolarji. Danes jih zelo težko najdemo.

Ali odprtje mizarske delavnice zahteva obrtno dovoljenje?
Ne. Dejavnost izdelovanja pohištva in stavbno mizarstvo ne zahtevata več obrtnega dovoljenja in prav tako ne določene izobrazbe. Možna je priučitev. Za objekt, v katerem bo potekala obrtna dejavnost, pa je potrebno pridobiti uporabno dovoljenje. Tega mora imeti vsak podjetnik še pred začetkom opravljanja dejavnosti in proizvodnja pohištva ali mizarstvo nista izjemi. Uporabno dovoljenje je mogoče pridobiti na upravni enoti občine, kjer stoji ustrezen poslovni prostor, a tukaj je preveč birokracije. Marsikdo bi rad širil delavnico, a postopek pridobivanja je tako dolg, da marsikoga mine. Vztrajen moraš biti pri tem.

Se v Posavju obrtniki povezujete med seboj in če se, kako?
Formalne organizacije, ki bi povezovala na področju obrtništva celotno Posavje, ni. Tako kot v sevniški imata svojo območno obrtno-podjetniško zbornico Krško in Brežice. Se pa obrtniki med seboj poznamo in se povezujemo na ta način, da če nekdo naroči oblazinjeno pohištvo, najdemo v domačem okolju tapetnika ali pa domačega prevoznika za prevoz blaga. Skratka, najprej iščemo med domačimi ljudmi, ker se med sabo poznamo in sodelujemo.

Kako ocenjujete vlogo Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, v okviru katere ste bili nekaj časa predsednik sekcije lesnih strok?
Vse območne zbornice smo samostojne pravne osebe in skupaj z Obrtno podjetniško zbornico Slovenije skrbimo za ustreznejše spodbujevalne ukrepe za obrt in podjetništvo ter za bolj prijazen dostop do storitev in s tem tudi za večjo konkurenčnost članov. Trudimo se tudi za ohranjanje obrtne tradicije. Smo zelo povezani, a najpomembnejša dejavnost Obrtno podjetniške zbornice Slovenije je zastopanje interesov članov na državni ravni.

Ali je slovenska zakonodaja naklonjena obrtnikom?
Vedeti moramo, da slovensko gospodarstvo sloni na mikro in malih podjetjih. To pomeni, če bo šlo slovenskemu gospodarstvu dobro, se bo dobro godilo vsem državljankam in državljanom. Za boljše in lažje delovanje obrtnikov ter podjetnikov bi bilo potrebno rešiti težave na področju dela, zdravstvenega, izobraževalnega in davčnega sistema ter odpraviti množico administrativnih ovir. Obrtniki in podjetniki, ki izpolnjujejo pogoje starostne pokojnine, bi morali prejemati polno pokojnino, a bi kljub temu lahko še naprej opravljali svojo samostojno obrtno dejavnost. Ne nazadnje ves čas aktivne delovne dobe plačujemo ustrezne dajatve, tako davke kot prispevke. Na področju zdravstva bi bila nujna drugačna ureditev regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do delodajalca v primeru nesreče oziroma poškodbe pri delu. Zahtevamo tudi odpravo neomejeno visokih regresnih zahtevkov, ki lahko dosežejo nekaj deset tisoč evrov. To pomeni, da lahko obrtnika spravijo na kolena. Potrebne bi bile nižje davčne obremenitve in znižanje prispevnih stopenj za plače. Skratka, na omenjenih področjih so nujne ureditve, ki bodo izboljševale ne samo položaj delavcev, temveč tudi delodajalcev.

Že nekajkrat je bila dana pobuda, da bi se ponovno ustanovilo ministrstvo za malo gospodarstvo, ki bi bilo osredotočeno zgolj na reševanje problemov mikro in malih podjetij.
Dejstvo je, da malo gospodarstvo v Sloveniji predstavlja okoli 90 odstotkov vsega gospodarstva, zato bi bilo prav, da dobimo svojega zastopnika. Pred lanskoletnimi državnozborskimi volitvami so vse politične stranke, ki sestavljajo sedanjo vlado, obljubile, da bomo obrtniki dobili svoje ministrstvo ali vsaj državnega sekretarja. Čakamo na uresničitev obljube, ki je bila dana na decembrskem posvetu v Postojni, da dobimo državnega sekretarja.

Ena od oblik spoznavanja dela neposredno pri delodajalcu je vajeništvo, podpirate zakon o vajeništvu?
Sam sem bil vajenec, tako da tovrstni izobraževalni sistem poznam, vendar imam ob tem nekaj pomislekov. Kot delodajalec, ki bom sprejel v uk vajenca in ga naučil vsega, kar naj bi znal, nimam nobenih zagotovil, da bo po končanem šolanju ostal v moji mizarski delavnici. Po zaključenem šolanju ima vajenec možnost oditi drugam, sam pa ostanem brez delavca, ki sem ga usposabljal recimo tri leta in mu redno mesečno izplačeval tudi denarno nagrado. Poleg tega za to obliko izobraževanja niti ni zanimanja. V Sevnici imamo srednjo šolo, v kateri izobražujejo za poklic mizar in nekaj jih je opravljalo obvezno delovno prakso tudi v naši mizarski delavnici. Eden od njih je od lanskega leta zaposlen pri nas, ker je pokazal vrline in delovne navade, ki jih cenimo. Srčno upam, da bo v lanskem letu sprejet zakon o vajeništvu čim prej pripomogel k reševanju enega največjih problemov v gospodarstvu, to je pri pomanjkanju kadra. Trg delovne sile, kar se tiče poklicne izobrazbe, je siromašen in tukaj bi morali tako starši kot šole spodbujati vpise v poklicne izobraževalne programe. Tri četrtine obrtnikov se v svojih podjetjih namreč srečuje z občutnim pomanjkanjem usposobljene delovne sile, zato so prisiljeni zaposlovati tujce. V Posavju imamo sicer srečo, da naši ljudje (še) ne hodijo na delo v tujino, kot se to dogaja na Koroškem in v Prekmurju, kjer je večina zaposlenih v Avstriji.

Pred leti je bil v Sevnici predstavljen projekt Posavski les in gozd, a o njem ni ničesar več slišati.
Vemo, da ima Slovenija zelo veliko gozdne površine in slovenski les, ki ga pridobivamo iz gozdov, je kakovosten. Večino lesa še neobdelanega prodamo v tujino, tujim kupcem, ker ni vzpostavljenega sistema, ki bi omogočal izvoz vsaj delno obdelanega lesa. Na primer že za razžagane deske bi lahko iztržili več kot pa za navaden hlod. Pred slovensko osamosvojitvijo smo imeli državne gozdove in žage, kjer se je žagala hlodovina. V Sloveniji smo imeli pet tovarn ivernih plošč, v Sevnici je bila znana žaga sevniškega gozdnega gospodarstva, v sami občini pa je obstajalo še več manjših, zasebnih žag, ki so prav tako lepo funkcionirale. Skratka, pred letom 1991 je lesna veriga lepo tekla. Obrtna zbornica Slovenije se sicer bori za spremembe na tem področju, a zaenkrat vidnih rezultatov še ni. Na predstavitvi projekta, ki ga omenjate, sem bil, a že takrat se mi je zdelo, da bo takšna stvar težko zaživela v praksi. Od ideje do izvedbe je dolga pot, a kje se je zataknilo, ne vem.

V minulem letu smo govorili o gospodarski rasti, jo je bilo mogoče čutiti tudi na področju obrtništva in podjetništva?
Za obrtnike in podjetnike, ki niso vezani zgolj na izvoz, je ključen trend rasti domače potrošnje, a omenjeno rast je bilo bolj čutiti v statistiki. Sami je prav posebej nismo občutili. Ves čas delamo, včasih tudi več kot osem ur na dan, trudimo se s kvaliteto izdelkov in z izpolnitvijo roka dokončanja naročila.

Kdo vas je usmeril, navdušil za delo z lesom? Kaj je bil največji izziv na vaši poklicni poti?
Oče je bil mizar in moje otroštvo ter mladost sta povezana z delom v majhni mizarski delavnici, ki jo imel oče kar v delu družinske hiše. V njej je izdeloval razno razno pohištvo. Sam je izdelal tudi poseben stroj, ki mu je bil v veliko pomoč. Ko je šel oče leta 1988 v pokoj, sem prevzel obrt ter razširil in dogradil mizarsko delavnico. Posodobil sem strojno opremo in zaposlil nekaj marljivih mizarjev. Začetki niso bili rožnati, a z voljo in vztrajnostjo je šlo. Danes je naš trud na nek način poplačan, a vsi v družini se zavedamo, da brez razvitih delovnih navad ne bi bili, kjer smo.

Katere vrste lesa sami uporabljate za svoje mizarske izdelke, kje ga kupujete?
Les, ki ga najpogosteje uporabljamo v naši mizarski delavnici, sta hrast in bukev, občasno tudi smreka. Lahko rečem, da je trenutno v porastu povpraševanje po izdelkih iz hrasta, pred desetimi leti je bila najbolj atraktivna češnja. Masiven les, se pravi deske, kupujem v lokalnem okolju; vsa ostala lesna tvoriva, kot so na primer iverne, vezane in vlaknene plošče, večino proizvajajo v tujini, tržijo pa naši trgovci. Večina naših izdelkov je iz oplemenitenih ivernih plošč, ker so cenejše. Naročil za masivno ali furnirano pohištvo, kakršno je bilo v preteklosti, skorajda ni oziroma so redka.

Kakšni so trenutni trendi v mizarski/pohištveni industriji?
Pri izbiri pohištva naj bodo glavno vodilo lasten okus, saj je najbolj pomembno, da je dom všeč tistim, ki v njem prebivajo. Trenutno je modno pohištvo s pridihom rustikalnosti, a hkrati naravnosti. V modernem dizajnu je poudarek na ravnih linijah in umetnih materialih. Sami pri naročilu upoštevamo želje naročnika glede vrste lesa, skušamo pa se prilagoditi tudi pri dizajnu.

Lastno prepoznavnost v lokalnem in širšem slovenskem prostoru gradite tudi z dobrodelnostjo. Ste član Rotary kluba Sevnica, ki v letošnjem letu obeležuje deset let delovanja, vsako leto pa v mesecu marcu pripravi tudi dobrodelni koncert ...
Letos bo deset let od ustanovitve Rotary kluba Sevnica. Trenutno šteje 17 članic in članov različnih poklicnih profilov, a vse nas družijo skupni pogledi na družbo, v kateri živimo. To so načela prijateljstva, humanitarnosti, solidarnosti, razumevanje in čut do sočloveka ter visoka etična načela v poklicnem in zasebnem življenju. Predsednika kluba izbiramo za eno leto in pred šestimi leti sem opravljal to funkcijo tudi sam. Letošnji dobrodelni koncert pod imenom Imeti rad bo potekal sedmo leto zapovrstjo v soorganizaciji z Občino Sevnica. Zbrana sredstva z vstopnicami, donacijami in sponzorstvi bomo namenili sevniški godbi, za nakup novih uniform. To odločitev smo soglasno sprejeli na enem izmed naših rednih tedenskih srečanj na gradu Sevnica, kjer imamo sedež kluba.

Smilja Radi

Pogovor s podjetnikom in predsednikom OOZ Sevnica Alojzem Tuhtarjem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 21. februarja 2019.


 
« Nazaj na seznam