Barbič: To je nagrada za vse, ki so verjeli v drugačen poslovni model

Na sedežu posavske območne gospodarske zbornice v Krškem se je predstavil eden izmed šestih letošnjih prejemnikov nagrade GZS za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke (podelitev je bila sinoči v Ljubljani), predsednik uprave podjetja Stilles Sevnica Rok Barbič.

Kot je uvodoma povedal direktor posavske zbornice Darko Gorišek, sicer nekdanji Barbičev sodelavec iz Revoza, je nagrado GZS (letošnja podelitev je bila že 51. po vrsti) doslej prejelo 362 gospodarstvenikov in gospodarstvenic, od tega 18 iz naše regije, iz različnih panog (kovinske, lesne, tekstilne, energetske …). »Vsa podjetja nagrajencev, razen Vina Brežice, še vedno delujejo, kar pomeni, da so šle nagrade v prave roke,« je dejal Gorišek.
 
Letošnji nagrajenec Rok Barbič, univ. dipl. ekonomist iz Dolenjskih Toplic, je svojo poklicno pot pričel v Revozu, nadaljeval v državni upravi, nato v Adria Mobilu, Novolesu in Jelovici, od leta 2011 pa vodi sevniški Stilles. »Te nagrade nikakor ne dojemam kot nagrade le meni, saj en človek ne more prestrukturirati podjetja, ampak je to nagrada za vse naše sodelavce, še posebej pa nagrada za 20 ključnih sodelavcev, ki so verjeli v drugačen poslovni model, ki sem ga zagovarjal. Izpostaviti pa je treba tudi lastnike, družino Polovič, ki so bili kar korajžni, da so pred sedmimi leti ključe podjetja dali nekomu s pedigrejem, kakršne je bil moj,« je dejal Barbič.
 
LANI SO ZAKLJUČILI 34 HOTELSKIH PROJEKTOV
 
Kot je povedal, so v podjetju lani zabeležili 32 milijonov evrov prometa (v zadnjih treh letih so ga podvojili), pri tem pa imeli 280 zaposlenih (njihovo število so v zadnjih treh letih povečali za tretjino oz. za 70). Lanska dodana vrednost na zaposlenega je znašala dobrih 35 tisoč evrov, kar je nad povprečjem pohištvene panoge, EBITDA (dobiček iz poslovanja pred amortizacijo) pa 1,9 milijona evrov. »Lani smo zaključili 34 hotelskih projektov v 20 državah. Pri tem smo opravili preko 3000 tehničnih načrtov, vsak je bil v povprečju revidiran dva- do trikrat. Opravili smo 260 tisoč delovnih ur v proizvodnji in skupaj s podizvajalci 150 tisoč delovnih ur na raznih gradbiščih,« je navedel še nekaj podatkov. Trenutno imajo odprtih 15 gradbišč, na katerih je angažiranih več kot 250 delavcev njihovih podizvajalcev. »Posle želimo koncentrirati oz. zmanjšati število projektov in delati na bolj kompleksnih projektih, kjer lahko prodamo več inženirskega znanja,« še dodaja prvi mož Stillesa. »Veliko sodelujemo s slovenskimi podizvajalci, ne le z dobavitelji, ampak tudi na področju storitev, gre za zaključna gradbeniška dela, montažo ipd. Lani smo tovrstnim manjšim podjetjem zagotovili za več kot 6,5 milijona evrov poslov. Večinoma je šlo za podjetja iz naše, dolenjsko-posavske regije.«
 
Stilles ima v Sevnici 32 tisoč m2 velik proizvodni kompleks, razstavno-prodajne salone pa v Sloveniji, na Hrvaškem, Makedoniji, Poljskem in Estoniji. V lanskem letu je opremljanje hotelov predstavljalo 94 % v strukturi poslov, 5 % dobavljanje lesenih komponent za caravaning industrijo, le še 1 % pa predstavlja proizvodnja in prodaja stilnega pohištva. »Tega segmenta nismo mi zapustili, ampak je ta segment zapustil nas,« Barbič odgovarja na vprašanje o tako majhnem deležu področja, ki je bilo značilno za podjetje in mu ne nazadnje dalo tudi ime. Z obstoječo obremenitvijo dela in obveznostmi, ki jim jih nalaga država, ne morejo tekmovati z vzhodnjaki in Italijani, še pojasni. »To ni bila naša odločitev, ampak obstoječa konstelacija, ki se ji je pač treba prilagajati.«
 
OPREMLJAJO CELO 6-ZVEZDIČNE HOTELE
 
Na segmentu opremljanja hotelov so v zadnjih petih letih 45 % poslov naredili v 5-zvezdičnih hotelih, tudi za tako renomirane hotelske franšize, kot sta o Hayat in Marriott, za katero opremljajo tudi 6-zvezdični hotel (Luxury Collection) v gruzijskem Tbilisiju. Ravno pred dnevi so se dogovorili za opremljanje še enega hotela te franšize v Budimpešti ter za opremljanje treh 4-zvezdičnih hotelov s skupno 750 sobami v Nemčiji. Pri tem sami izvajajo tudi zaključna gradbeniška dela, saj tako lažje pridejo do projektov, poleg tega pa lažje nadzorujejo proces opremljanja sob. Na domačem trgu žal ne delajo praktično nič oz. letos prvič izvajajo projekt v Sloveniji – pri obnovi hotela Lev v Ljubljani, ki je v zasebni lasti. »V Sloveniji imamo več kot dve tretjini hotelov v posrednem lastništvu države, to je res nenavadno. Bojim se, da dokler bo tako, mi še dolgo ne bomo delali tukaj. sodbo, zakaj je tako, vam prepuščam,« pravi Barbič. Da bi zmanjšali odvisnost od hotelskega segmenta, pripravljajo projekt s področja kompleksnih polproduktov za vrata in pohištvo, vreden 4,5–5 milijonov evrov, za izvedbo katerega pa bodo potrebovali tudi podporo bank.
 
TEŽAVE Z (DOMAČIMI) KADRI IN RAZDROBLJENIMI PONUDNIKI
 
»Veliko smo investirali, v zadnjih petih letih smo vsako leto investirali več, kot je znašala amortizacija, v povprečju 1,5 milijona evrov letno in integrirali kar nekaj nove tehnološke opreme, kar prispeva k boljšemu rezultatu,« pravi Barbič. Veliko so delali tudi na kadrovskem področju, ki je eno najbolj problematičnih oz. »ena velika žalost«, kar se domačega kadra tiče. »V proizvodnji imamo kar nekaj ukrajinskih delavcev, imamo pa tudi sodelavce iz Srbije ter Bosne in Hercegovine – inženirje, ki so na gradbiščih po svetu,« doda. Sicer sodelujejo s sevniško srednjo šolo, v kateri izobražujejo mizarje, vendar je tega premalo. »Nihče se ne zaveda, kakšna krasna priložnost je, če pride nekdo delat za Marriott Luxury Collection, to je, kot bi delali za Mercedes ali Audi v avtomobilski industriji.« Zlasti težko je dobiti (slovenske) delavce za delo v tujini, zato si tam pomagajo zlasti z delavci iz že prej omenjenih držav pa tudi Belorusije. Težave so tudi pri pridobivanju delovnih dovoljenj, nadzoru in inšpekcijah.
 
Na vprašanje, kje nabavljajo les, Barbič odgovarja, da letno rabijo 10 tisoč kubikov masivnega lesa, ki ga večinoma kupujejo na domačem trgu, pri furnirju pa so doma težave, zato ga nabavljajo predvsem v Avstriji in Italiji, bolj kompleksne polprodukte pa tudi v Nemčiji. »Pri nas je problem v razdrobljenosti dobaviteljev. Majhen dobavitelj ne more zagotavljati konkurenčnih cen za nas, ker ima premajhno količino. Pri nas se projekt v tujini izgubi tudi zaradi enega odstotka razlike,« pravi.
 
P. P.