Časopis za pokrajino Posavje
13.11.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Edvard Komočar: Samo s prakso lahko sčasoma postaneš vrhunski strokovnjak

Objavljeno: Četrtek, 05.07.2018    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
komočar edo - PO 13 (1)

Edvard Komočar

Povod za srečanje s 83-letnim vsestranskim družbenim delavcem in upokojenim gospodarstvenikom Edvardom Komočarjem je bila sicer nedavna podelitev prvega naziva častnega krajana KS Leskovec pri Krškem, razlogov za pogovor pa je bilo še veliko več. Pogled na njegovo bogato biografijo pove, da gre za sogovornika, ki je bil ves čas aktivnega življenja vpet v številne in zelo raznolike dejavnosti v svojem okolju in širše.

V tej številki Posavskega obzornika objavljamo tematske strani o razvoju in pomenu kovinarstva v Posavju. Zanimivo je, da je so tudi začetki vaše poklicne poti povezani s to dejavnostjo?
Res je. Oče je izvedel, da v tovarni celuloze iščejo fante, ki bi se začeli učiti za strojnega ključavničarja. V Celju sem obiskoval industrijsko kovinarsko šolo in naredil ustrezen izpit. Nato sem bil takoj sprejet. A sčasoma sem se zavedel, da moram priti do neke višje izobrazbe in usposobljenosti. Medtem so mi sicer dali možnost, da bi šel v kakšno politično šolo, ampak sem to zavrnil. Povedal sem predpostavljenim, da bi rad napredoval v svojem poklicu. Pogovorili so se in mi dali na voljo, da nadaljujem z redno šolo ali pa ob delu. Odločil sem se za slednje, čeprav sem že imel družino in sem vedel, da bo zelo težko.

Takrat se je veliko mladih iz Posavja šolalo v Zagrebu in tako so tudi meni omogočili, da se šolam v strojno-tehnični smeri. Tri leta sem vstajal ob 5. uri, saj sem moral biti ob 6. uri že v delavnici. Ob desetih sem šel domov, kjer mi je mama pripravila malico, ki sem jo na hitro pojedel. Potem pa z motorjem na postajo, ker sem imel ob 11.20, če se ne motim, vlak v Zagreb. In zvečer ob enajstih domov z brzim vlakom, ki je šel za Pulo. Učenje pa ob sobotah in nedeljah, dostikrat, ko so bili izpiti, sem sedel do dveh zjutraj. V šoli je bil obvezen tudi tuj jezik, nemščina. Za prakso je moral moj predpostavljeni Jože Kolšek vsakih šest mesecev napisati poročilo, kakšna dela sem opravil. Poleg tega smo imeli del prakse v TPK – Tvornici parnih kotlova v Zagrebu in v Jugoturbini v Karlovcu. Če me kdo danes vpraša, bi bilo to treba uvesti nazaj, saj je zelo pomembno, da je teorija močno vpeta v usposabljanje na delovnem mestu. Praksa, praksa. Le s prakso lahko sčasoma postaneš kompleten in tudi vrhunski strokovnjak.

Kako pa ste prišli v speedway?
Kot sem že povedal, sem bil zaposlen v oddelku za strojno vzdrževanje. Iskal sem možnosti, da bi se v dveh smereh še malo bolj usposobil, in sicer v stroki, medtem so namreč v tovarni začeli graditi prvi papirni stroj, druga želja pa je bila, da bi izpopolnil nemščino. Močno sem si tudi želel kupiti motor, kot so si ga nekateri kolegi, ki so bili v Nemčiji pred mano. Dal sem prošnjo, in ko sem obljubil, da se bom zagotovo vrnil, so mi odobrili prakso v strojni tovarni v Offenbachu. Po treh mesecih sem prišel nazaj, ampak z motorjem, BMW-ja sem si pripeljal. Od takrat sem hodil gledat speedway dirke od Crikvenice, Varaždina in Osijeka do Maribora in Kranja. Takrat je začelo v meni kipeti, ampak šlo je samo za firbec in uživanje, kako drugi vozijo na teh močnih strojih, nikoli pa nisem imel nagnjenosti, da bi na njih tekmoval. To je bilo leta 1957, torej v letu, ko se je začel speedway šport v Krškem.

Zakaj je bil ta šport tako priljubljen v Krškem?
Več razlogov je. Prvič zato, ker je bila tu že tradicija konjskega športa. Steza zanj je bila daljša in na njej so bile v začetku tudi že motorne dirke, na katerih so vozili tudi domačini, kot sta bila Bizjak in Buršič, ki je imel prvo avtomehanično delavnico. Za prehod na speedway je imel veliko zaslug Franci Novak, ki je bil preko AMZS tudi v mednarodnih motociklističnih organizacijah. Ko so v Krškem nekateri pokazali svoje kvalitete, se je kmalu videlo, da je vonj po etru kot pisan na kožo ljudem v tej regiji. Ko so začeli dosegati uspehe Franc Babič, Ivan Molan, Evald Babič in vrsta drugih, se je navdušenje samo še širilo.

Poznam tudi ozadje začetnih uspehov večkratnega prvaka in krškega junaka Franca Babiča, saj sem delal v oddelku strojnega vzdrževanja, nekaj časa, do odhoda iz tovarne, pa sem bil tudi njegov vodja. Babič je delal v tovarni celuloze v avtomehanični delavnici, včasih pa tudi kot šofer. Ker je pokazal izredno veselje do tega športa in seveda tudi velik talent, je dobil podporo kolektiva. Ne le za odsotnosti zaradi dirk, pač pa je lahko v delavnici pripravljal motorje. Ob njem je zrasel tudi drugi Franci, Drnačev, ki je bil strugar, in je postal Babičev osebni mehanik. V delavnici za fino mehaniko sta z Babičem modrovala, kako je treba odmično gred malce pobrusiti, da se bo ventil na motorju bolj odprl, da bo dobil več plina in bo večja eksplozivna moč, da bo na štartu potegnil itd. Ko je bil preurejen stadion, ki je dobil novo, krajšo progo, je v Krškem vse prekipevalo od navdušenja nad tem športom.

Kar 15 let ste bili predsednik AMD Krško. Največji organizacijski zalogaj v tistem obdobju je verjetno predstavljal finale svetovnega prvenstva v parih?
Prav gotovo. To smo si zastavili in ponosni smo bili, da smo kot prvi in edini v Jugoslaviji dobili zeleno luč Avto-moto zveze Jugoslavije, da smo po vseh plateh sposobni organizirati prireditev tako, da bo Jugoslaviji v čast in ne v sramoto. Tega smo se zavedali. Osebno so mi koristile bogate izkušnje, ki sem jih dobil pri organiziranju sindikalnih športnih iger. 28. novembra 1978 smo začeli podirati staro leseno tribuno, ki so jo leta 1945 zgradili nemški ujetniki, junija 1980 pa smo imeli tukaj finale. V pripravah je sodelovalo veliko ljudi, saj nismo uredili le stadiona, tribune in tekmovalne steze, pač pa tudi cesto, pločnike in zelenice od krškega mostu do Kovinarske, kar še zdaj stoji. Organizirana je bila mladinska delovna brigada, ki je delala z roko v roki s pripadniki garnizona Cerklje, 120 vojakov smo mi imeli en teden tukaj. Takrat so premetali ves nasip. V društvu smo organizirali seminarje za športne funkcionarje, nekateri so takrat pridobili tudi mednarodne licence. Ponosen sem na to, kar nam je uspelo, in toplo mi je pri srcu, ko se spomnim, kako smo takrat sodelovali. Zdaj je marsikaj drugače.

Kaj se je spremenilo od vaših časov?
Pogoji za delovanje amaterskih društev so se bistveno spremenili od takrat. Tako imenovani profesionalizem je po mojem mnenju naredil in dela medvedjo uslugo amaterskemu delu. Spremenilo se je tudi na področju financ. Če govorim o speedway športu, je danes bistveno drugačno in slabše financiranje kot takrat. Včasih smo imeli dirko vnaprej finančno pokrito, še preden so tekmovalci prišli na stezo. Dejstvo je tudi, da so se medtem razvejale številne športne in druge dejavnosti, ki tudi zahtevajo finančna sredstva. Eni so za nogomet, drugi za rokomet, eni za speedway, drugi za motokros. Posavje je relativno majhno za vse.

Še vedno pa je zelo pomembno, da je v vsakem društvu skupina ljudi, ki jih povezuje ljubezen do nekega športa. Ti morajo biti zelo povezani in odgovorni za naloge, ki jih sprejmejo. Tako je bilo v času, ko smo mi delali. Raje sem videl, da so kolegi takoj povedali, ali bodo obljubljeno lahko izpolnili ali ne. Tako sem vedel, na koga lahko računam.

Kako je bilo biti občinski odbornik in poslanec v 60. letih prejšnjega stoletja? Kolikor se spomnim iz gradiva za prispevke o krških županih v Almanahu občine Krško, ste se na primer angažirali v zvezi s krškim mostom.
Ja, za most je šlo. Bilo pa je še več problemov, na primer postopno zaprtje rudnika Senovo in vprašanje Termoelektrarne Brestanica. Z Ivanom Živičem, ki je bil poslanec za občino Brežice in je načel vprašanje izgradnje mostu pri Budiču, sva nekako tekmovala. A krški most je bil že na železnih traverzah, s katerimi so ga ojačali, da je bil prehod dovoljen le za osebne avtomobile, pešce in kolesarje. Ko sem šel enkrat z govornice, je prišel on gor. In tako je predsednik zbora, pokojni Leopold Krese, prvoborec, ne bom nikoli pozabil, rekel: 'Vidva, petelina, pa že enkrat nehajta!' Pa sva sicer bila prijatelja, Živič je bil tudi v sindikatu. Ampak rešilo se je v pozitivnem smislu, ker je bil ta most poleg železnice ključnega pomena tudi za prevoz tovora tovarne celuloze, ki je bila največja tovarna v Jugoslaviji za proizvodnjo časopisnega, roto papirja. In drugo, most je bil tik pred tem, da se zruši. Seveda, tudi v Brežicah je bil most potreben, a so ga začeli graditi nekoliko kasneje.

Znano je, da ste izredno komunikativen in zelo vljuden človek, menda pa ste bili v času direktorovanja v Labodu precej zahtevni do zaposlenih?
Ja, res je. Zato verjetno niti enkrat nismo bili v finančni krizi, niti enkrat nismo zamudili z izplačilom osebnega dohodka. Sam nisem nikogar poslal na disciplinsko, razen enega, ki je bil tudi odpuščen, ker si je nekaj dovolil, česar si ne bi smel. Še danes se mi ni težko srečati z bivšimi zaposlenimi, nasprotno. Ni dolgo tega, kar smo se srečali v trgovini s tremi bivšimi, k sreči tudi že upokojenimi sodelavkami, ki so rekle: 'O, direktor, dober dan.' 'Punce drage,' sem odvrnil, 'jaz nisem več direktor, sem samo upokojenec.' 'Ja, takrat, ko je bil v fabriki, je bil dober kot kruh, ampak tudi strog,' je nato ena izmed njih rekla ženi, lahko jo vprašate. Hočem reči, trudil sem se in nisem nikoli uporabil nečloveških in nekulturnih metod, nisem bil neprijazen do ženskega spola. Zavedal sem se, da je delavka tudi mati, gospodinja, je samoupravljavka in je tudi velik steber pridobitve finančnih sredstev v družinski proračun. Čeprav plača ni bila visoka, je pa le bila.

Danes si marsikdo predstavlja, da je takrat, v socializmu, delo teklo počasi in udobno. Kako je bilo v Labodu?
To so bili tako imenovani lon posli oz. dodelava. Poslovni partner nam je zagotovil ves osnovni material in tudi potrošni material. Pri nas je bilo vse norma, merilo se je v minutah, ne v urah ali dnevih. Ena bluza je morala biti narejena v 33, 34, 40 minutah. Odvisno, koliko okraskov je imela. Brigada, kot smo rekli skupini od 10 do 15 ljudi, je bila usposobljena, da izdela žensko bluzo. Prva delavka za strojem je npr. robila, druga je šivala sestav prednjega dela, druga je delala sestav zadnjega dela, tretja je delala rokav, četrta je rokav že všivala, nato oba rokava in tako dalje. Na koncu je bila še kontrola, vsaka skupina je imela svojo kontrolo. Vsak teden sem imel polurni sestanek s celotnim tehničnim osebjem, da smo analizirali, koliko je bilo v prejšnjem tednu narejenega, koliko je bilo odpada, koliko je šlo naprej.

Takrat smo se držali pogodb. Delali smo za priznane znamke, kot so Adidas, Hugo Boss, srajce za Christian Dior … Najbolj pomembna je bila kvaliteta, nato rok odpreme, plačilo je bilo šele na tretjem mestu. Če ne bi bilo kvalitete, bi bili ob delo, če ne bi roka izpolnjevali, prav tako. Po moje mora imeti direktor bistvene zadeve v svojih rokah. Ker je šlo za masovno proizvodnjo, ni moglo biti drugače. Običajno sem rekel: 'Punce drage, moramo biti dosledni do našega poslovnega partnerja, ki nam redno zagotavlja delo. To moramo spoštovati.'

Ampak te 'punce' imajo danes zelo slabe pokojnine?
Toda za to ni kriv Labod. Mi smo takrat naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi bilo zaposlenim čim bolje. Spomnili smo se njihovih rojstnih dnevov in okroglih obletnic. Takrat smo imeli v Labodu v Krškem pevski zbor in foklorno skupino, udeleževali smo se športnih tekmovanj z atletsko, strelsko in šahovsko ekipo, poskrbeli smo za tedensko rekreacijo in se vključili v počitniško skupnost, ob tem pa imeli svoj rekreacijski objekt na Sromljah, na katerem so na primer lahko brezplačno letovali otroci naših delavk. Vse to je vplivalo na boljši občutek pripadnosti kolektivu. Danes so te reči marsikje pomanjkljive in odnosi so postali precej čudni. Vodstvo lahko veliko naredi v tem pogledu.

Tudi mi smo v začetku imeli denimo problem, da so ženske iz Kostanjevice in izpod Bohorja prihajale zjutraj dvajset minut pred 6. uro, nekatere iz blokov na Vidmu in iz Krškega pa so neprestano zamujale na delo. Kaj sem naredil? Zjutraj sem prišel pred njimi v službo, potem pa suknjič dol, haljo gor in jih pozdravil: 'Dekleta, dobro jutro, kako ste, ste dobro spala, pa če ste kaj sanjala, za sebe zadržite, danes je nov dan!' Pa sem šel naprej. In dejansko teh zamudnic naenkrat ni bilo več.

Kaj razmišljate, ko vidite v trgovinah povsem lepa oblačila po nekaj evrov? Ali se spomnite svojih šivilj?
Pred tednom sva bila z ženo v eni veliki trgovini in sva nekaj kupila ter tudi opazovala. Gledala sva športna oblačila in klasična, sakoje, ženske bluzice. 20 let sem delal v tej stroki. Ko sva prišla domov, sva se pogovarjala o tem. Je rekla žena, da jo zanima samo to, kdo to dela in koliko dobi plačano. Najbrž res ne več kot peščico riža. To je prinesla globalizacija, to vodi v razkrojevanje in obup, obup pa vemo, kaj lahko povzroči. Vprašanje je, kaj bo s tem turbokapitalizmom, saj smo vsi ljudje in bi vendarle morali gledati drug na drugega …

Telesno zdravje je gotovo pomembno za to, da človek lahko opravlja toliko aktivnosti. Kako ste oziroma še skrbite za svojo fizično kondicijo? Še zlasti, ker ste imeli očitno že zgodaj težave – bili ste tudi predsednik ali vodja društva bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom?
Na neki zaključni ekskurziji sem si šel namočit noge v mrzlo Sočo in najprej mi ni bilo nič. Ko pa smo zvečer prišli v Koper, me je začelo boleti, tako da nisem šel niti na večerjo. Naslednji dan me je vse bolj močno bolelo in morali so me priti iskat na Reko, nato pa sem bil sedem tednov v novomeški bolnišnici, kjer so ugotovili vnetje celotnega mišičnega tkiva. Potem sem hodil k dr. Franoviću v Terme Čatež, ki mi je razložil, da bom moral vse življenje skrbeti za gibanje, sicer bom priklenjen na stol. To sem vzel zelo resno, kot je resna bolezen, pri kateri gre za odmiranje mišičnega tkiva ali vnetje mišic. To je kot hobotnica. Če si miren, te zagrabi in stiska, dokler ne postaneš kot beton. Ko je tekoč, prodre v vsako poro, a ko se strdi, se začne zatrjevanje udov. Na enem izmed občnih zborov so me izbrali in sedem let sem bil predsednik oziroma vodja podružnice. Samo telovadba pomaga pri tem in zato še zdaj telovadim, kolikor le morem pogosto. Telovadbo sem uvedel tudi na delovnem mestu v Labodu.

S tem ste bili pa pred časom, nekateri to šele zdaj uvajajo.
Ob tem se pa nasmejim. Tam, kjer je tekoči trak in ima delavka pred sabo stroj, ki ima 800 ali pa 1000 vbodov na minuto, oči zelo trpijo, obvezno je potrebna rekreacija. Mi smo takrat vgradili zvočnike in mikrofone ter vse vodje skupin dali na seminar. Ob desetih, ko je bila pavza, smo ustavili stroje in sledila je telovadba. Ko sem potem za šalo na zboru delavcev rekel, da bomo to ukinili, so bili vsi razočarani.

Vaš dom stoji ob vznožju Leskovca, nekje tu gre menda meja med sosednjima krajema, ki sta zlasti z zadnjimi gradnjami trgovskega in poslovnega dela vse bolj zlita.
V Leskovcu imamo veliko pokazati, veliko se je naredilo in prav je, da se s tem pohvalimo. Morali pa bi tudi povedati, kaj za naš kraj ni bilo najbolje. Bom povedal primer. Ko so montirali 110 kV daljnovod iz NEK, smo rekli, naj gre raje ob Savi, kjer je prazno zemljišče, in nato preko Breg in naprej ob avtocesti, kjer je tako ali tako neuporabno zemljišče. Takrat so rekli, da to ni mogoče, ker ima tam vojska raketno bazo. Ampak da gre zdaj tudi 400 kV daljnovod po isti trasi, na vsako stran pa je 80 metrov mrtve cone, to ni v redu. Po drugi strani pa se mesto Krško nima kam širiti. To smo naredili in ne zdi se mi prav, da tega ne vidimo. V takih primerih je treba temeljito razmisliti, saj ne gre samo za nas, pač pa tudi za prihodnje rodove.

Kako gledate na Slovenijo po letu 1990, glede na pričakovanja po uveljavitvi samostojne države?
Vsekakor delim veselje, da je takrat tako visoko uspel plebiscit. To je bila fantastična odločitev, imeti svojo državo, premalo se zavedamo tega. Vendar je bil to plebiscit za drugačno prihodnost, kot jo imamo sedaj. Nisem si mislil, da bo šlo v tej smeri, kot gre. Imel sem priložnosti, da sem se pogovarjal o tem z mnogimi ljudmi, tudi iz tujine, ki so govorili: Slovenija bo paradiž. Zdaj pa sprašujejo: 'Zakaj je tako v Sloveniji, kako je to mogoče?' Mislim, da bi se moral celoten državni vrh nad tem zamisliti.

Za svoje aktivnosti in uspehe ste prejeli res številna priznanja, med njimi leta 2011 tudi veliki znak Občine Krško. Žal nimava prostora, da bi kaj več govorila o vašem sindikalnem delu, predvsem pa o vašem vodenju Posavskega društva seniorjev menedžerjev in strokovnjakov, o čemer smo v zadnjih letih precej poročali. A zanima me, kaj vam pomeni nedavni naziv častnega krajana v domačem kraju?
Moram reči, da so me v krajevni skupnosti zelo presenetili. Rekel sem jim, da je morda kdo drug to prej zaslužil, saj moje delo ni bilo toliko vidno v sami KS, jaz sem deloval tudi širše, a so vztrajali, da to dobim. Zato sem zelo počaščen.

Polona Brenčič

Pogovor s častnim krajanom KS Leskovec pri Krškem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 5. julija 2018.
« Nazaj na seznam
»