Igor Arh, lastnik podjetja Metalika: Mladi imajo voljo in dobre ideje

Med letošnjimi nominiranci za podjetnika leta je bil tudi 52-letni lastnik podjetja Metalika d.o.o. Igor Arh, diplomirani inženir lesarstva iz Leskovca pri Krškem, ki nadaljuje družinsko tradicijo mizarstva, a na specifičen način, saj je podjetje, ki je bilo pred leti nominirano tudi za dolenjsko-posavsko gazelo, specializirano za opremljanje notranjih prostorov velikih ladij in jaht. S sogovornikom smo se med drugim dotaknili tudi spodbujanja podjetništva med mladimi, s katerimi v podjetju skozi vajeništvo zelo dobro sodelujejo.

Se za poimenovanjem vašega podjetja skriva kakšna posebna zgodba?
Odločil sem se, da bomo od prvega dne delali v tujini, zato smo potrebovali eno ime, ki bo lahko razumljivo in si ga ljudje hitro zapomnijo. Ime podjetja je povezano tudi z enim naših prvih izdelkov, furniranim aluminijem, ki smo ga izdelovali za ladje – Metalikawood. Kasneje smo Metaliki dodali še naziv ’ship & yacht interiors’, da ne bi ljudje mislili, da se ukvarjamo z železom oz. kovino. Danes, po več kot 20 letih delovanja, vsak po svetu, kjer se gradijo ladje, že zelo dobro pozna naše ime. Večkrat se tudi pošalimo na račun imena podjetja, čeprav nima nobene povezave s slavno metal skupino.

Ste eden tistih podjetnikov, ki ste izšli iz družinske tradicije, v vašem primeru mizarstva, ter jo še nadgradili in razvili. Je bilo za vas samoumevno, da to nadaljujete, ali ste razmišljali tudi o drugih poklicnih možnostih?
Niti ne, ker sem imel že kar položeno v zibelko. Prvič sem se srečal s tem poklicem, ko sem bil pri starem očetu v mizarski delavnici, nato sem imel priložnosti iti malo naokrog po svetu z očetom, ki je tudi delal v mizarskih podjetjih. Še preden sem stopil na samostojno pot, sem delal kot vodja proizvodnje v Krškem, potem sem bil v podjetju v Trebnjem, kjer smo med drugim sodelovali tudi pri opremljanju slovenskega in makedonskega parlamenta ter bank. Nato pa se je ta moja zgodba začela, iskal sem neko nišo, kam iti, da ne bi imel kot mizar opravka z gradbinci, saj nisem imel ravno najboljših izkušenj z njimi. To je bil torej razlog, da sem začel razmišljati, kam prodajati lesarske izdelke in ne biti vezan na gradbince ter da ne bi izdeloval kuhinj in sob, kar delajo vsi mizarji. Tako smo prišli do ladij. Imel sem neko svojo vizijo, štartali smo iz nič. Najprej smo imeli najete prostore v Boštanju, v objektu bivšega Gramata, na začetku sem imel tri zaposlene in smo izdelovali elemente za obnovo ladij, kot so točilni pulti, mize ipd. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 2002, ko smo tudi že izvedli prvi večji inženirski projekt – kazino, naslednje leto smo začeli s proizvodnjo. Konec leta 2004 smo kupili prostore na zdajšnji lokaciji v IC Sevnica in se naslednje leto preselili vanje. V naslednjih letih smo relativno hitro rasli in danes, ko nas je 32 zaposlenih, smo verjetno edino podjetje v Sloveniji, ki je sposobno narediti kompleten projekt na ključ tudi za superjahto. V zadnjih letih smo naredili že več kot 15 takšnih projektov, prav tako smo bili zraven v zadnjih 15 letih na vseh večjih križarkah na svetu, zadnja npr. Icon of the Seas.

V mizarstvu ste našli 'tržno nišo' – izdelavo pohištva in opremljanje notranjosti ladij za križarjenje in jaht. Kakšne so posebnosti te dejavnosti v primerjavi s 'klasično' mizarsko dejavnostjo?
Pri nas je osnovni material vezana plošča, pogosto tudi aluminij, poleg tega imamo cel kup zahtevnih površinskih obdelav, posebnega okovja, dostikrat uporabljamo materiale, ki se začnejo drugje uporabljati šele čez nekaj let, posebni so tudi načini fiksiranja. Zahtevni mizarski izdelki zahtevajo veliko daljši proces izdelave, pa tudi montaža lahko traja deset mesecev in več.

Veljate za vodilnega slovenskega ponudnika na tem področju, prepoznavnega na mednarodnih trgih, s kakšno konkurenco se tam soočate, v čem so vaše prednosti, v čem morda pomanjkljivosti?
Konkurence pri nas dejansko nimamo, ker obstaja samo še eno podjetje, ki se ukvarja s podobnimi rečmi, pa še to ne moremo reči, da si direktno konkuriramo. Izven meja – največ smo prisotni na Nizozemskem pa tudi v Nemčiji, Italiji in na Finskem – je seveda tega bistveno več. Tam velika podjetja zaposlujejo tudi po 400 ljudi, mi pa smo zaradi naše majhnosti in fleksibilnosti zagotovo v prednosti, saj se lahko hitreje prilagodimo na projekt. Prav tako imamo dober inženiring, ki ga znamo narediti sami, še vedno precej rokodelskega znanja in smo specializirani za navtični segment. Vse to so naše prednosti, med pomanjkljivostmi pa bi lahko izpostavil našo relativno majhnost za trg, saj nimamo dovolj kadrovskega zaledja.

Vemo, da je mizarstvo med področji, ki se srečuje s pomanjkanjem ustrezno izobraženih kadrov, kako je s tem pri vas, kje jih najdete, jih sami šolate oz. usposabljate?
Pri nas veliko delamo z mladimi, imamo zelo veliko vajencev glede na velikost podjetja, veliko tudi štipendiramo. K nam pridejo fantje iz Šolskega centra Krško-Sevnica, nekaj jih je tudi iz Novega mesta. Želimo si čim prej prenesti znanje na mlajšo generacijo in jo navdušiti s temi stvarmi. Trudimo se, da bi imeli šolano delovno silo, ki jo potem mi do konca izpilimo. Počasi nam uspeva, a smo v to vlagali vsaj deset let dela. Na leto imamo do osem vajencev na različnih stopnjah, od mizarjev, tehnikov do inženirjev, in tudi nekaj štipendistov različnih profilov. Zadnja leta se ukvarjamo tudi s t. i. vitko proizvodnjo.

Kako se v vašem podjetju pripravljate na t. i. industrijsko revolucijo 4.0, ki spodbuja avtomatizacijo proizvodnje? Bo v prihodnosti izdelke proizvajala samo še umetna inteligenca?
Z UI se še nismo kaj dosti ukvarjali, z industrijo 4.0 pa se zdaj približno tri leta in še nismo prišli povsem do konca, bomo še rabili kakšno leto ali dve. Digitalizirati skušamo cel kup stvari, ne samo v proizvodnji, ogromno delamo v pripravi dela, naš cilj je, da iz 3D-modela dobimo praktično vse podatke, tudi za kasnejše sledenje v proizvodnji, se pravi, da bomo v realnem času natančno vedeli, kje se kaj nahaja. V našem primeru sicer ni smiselno avtomatizirati vsega po vrsti, ker je količina izdelkov takšna, da se to enostavno ne splača.

Sedež imate v Leskovcu, proizvodne prostore pa v Sevnici – je to zaradi sevniške tradicije mizarstva ali česa drugega?
Ko sem iskal prostor, kje začeti z delavnico, ga v Krškem nisem mogel najti, ampak sem ga v Sevnici in smo potem tukaj tudi ostali. Tukaj smo imeli tudi boljše kadrovsko zaledje, prav tako je v tem mestu lesna industrija prisotna že desetletja, tukaj je tudi lesarska šola. Ker sem Leskovčan, pa zaradi lokalpatriotizma zagotovo še nekaj časa ne bom prestavil sedeža podjetja v Sevnico. Ne nazadnje pa lokacija niti ni tako pomembna, če imaš dober izdelek.

Kako ocenjujete pogoje in razmere za razvoj podjetništva v Posavju, je na voljo dovolj primernih zemljišč v podjetniških conah, občinskih spodbud itd.?
V Krškem je industrijskih con veliko, v Sevnici jih praktično ni, druga stvar je seveda urejena infrastruktura v conah. Spodbud s strani občin je relativno malo, če smo pošteni. Glede na to, da gospodarstvo v posavskih občinah kar nekaj prispeva v proračun, nazaj dobi zelo malo. Menim, da bi morale občine imeti več posluha za to, da z denarjem, ki ga imajo na razpolago, tudi preko raznih javnih agencij, ki delujejo v okviru Posavja, bolj smotrno razpolagajo. Zadnjič sem bil na RRA Posavje kar malo kritičen o novem projektu PONI – Podjetno nad izzive, ki je vezan na pridobivanje kadrov. Zakaj ne bi raje kot pri brezposelnih na zavodih iskali druge baze in šli na fakultete oz. šole, kjer bi poiskali zainteresirane mlade z idejami, ki nimajo denarja in podpornega okolja, ter bi jim dali mentorje iz gospodarstva in gradili na teh mladih?

Več je bilo poskusov, da se v Posavju zgradijo projekti, skozi katere bi regija postala močnejši sinonim za lesarstvo in mizarstvo. Kje menite, da se zatakne pri teh željah za usmeritev naše regije, listina o partnerstvu gozd-les je bila na primer podpisana že pred desetimi leti?
Ni neke iskrene želje po sodelovanju, saj večina podjetij med sabo vidi samo konkurente, poleg tega s temi idejami po navadi pridejo lokalni politiki ali tisti na malo višji ravni in nato ni pravega ’motorja’, ki bi to peljal naprej. Prav tako je pogosto veliko odvisno od razpisov, ki pa so največkrat sami sebi namen. Glavna težava je torej v slovenski ’zaplankanosti’. Ko se bodo zainteresirana podjetja enkrat odločila, da želijo sodelovati med sabo in narediti grozd oz. interesno združenje, ko bo ta želja res prava, šele takrat se bo dalo kaj narediti, do takrat pač ne bo pravega uspeha.

V zadnjem času se precej govori o spodbujanju podjetništva pri mladih, odpirajo se podjetniški inkubatorji, temu so namenjeni posebni projekti ... Kaj vi opažate pri mladih, imajo dovolj podjetniške žilice, dobre ideje, voljo ...?
Po mojem mnenju imajo nekateri ne samo voljo, ampak tudi dobre ideje. Problem nastane, ker težko najdejo pravo podporno okolje in mentorja, ki bi jih na začetku podprl, jim svetoval itd. Rabijo tudi denar, da lahko sploh vzpostavijo pilotne stvari, naredijo prototip, trženje itd. Verjamem, da bi se v Posavju med podjetniki našlo precej mentorjev, ki bi bili pripravljeni deliti izkušnje in prispevati tudi zagonska sredstva. Kje iskati te mlade? Treba bi bilo vzpostaviti sodelovanje že z osnovnimi šolami in popularizirati različne poklice ter srednješolce večkrat pripeljati v podjetja, tega je definitivno premalo.

Arhu priznanje Podjetniški vzor
Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije je 30. novembra na Brdu pri Kranju podelila prestižna priznanja Obrtnik leta 2023, Podjetnik leta 2023, posebno priznanje najstarejšemu obrtniku za leto 2023 ter mojstrske diplome 126 novim mojstricam in mojstrom. Med nominiranci za Podjetnika leta 2023 je bil tudi naš tokratni sogovornik Igor Arh, ustanovitelj podjetja Metalika, proizvodnja pohištva, furniranega aluminija in inženiring, d. o. o., Leskovec. Arh nadaljuje družinsko tradicijo mizarstva iz leta 1932. Navdih tradicije in nove ideje so botrovale temu, da je leta 2002 odprl podjetje, specializirano za izdelavo pohištva in opremljanje notranjosti ladij za križarjenje in jaht. Zaveda se, da je ključ do uspeha dober kolektiv, ki ga sestavlja kombinacija izkušenj in mladosti. V podjetju je ves čas nekaj več kot 30 zaposlenih, med katerimi so tudi visokokvalificirani strokovnjaki notranjega oblikovanja plovil, ki so se s svojim znanjem in izkušnjami podpisali tudi pod Nautilus Pod, novo revolucionarno spalno kapsulo, razvito posebej za vgradnjo na potniške ladje. Na podelitvi je Arh prejel priznanje Podjetniški vzor 2023. Naziv Podjetnik leta 2023 si je sicer prislužil Robert Medle iz Novega mesta (Roletarstvo Medle d.o.o.).

Nominacija za podjetnika leta – na koncu ste prejeli priznanje Podjetniški vzor 2023 – je vsekakor lep dosežek, kaj vam osebno pomeni?
Vesel sem, da smo bili nominirani, biti med petimi naj podjetniki v Sloveniji, je zelo lep rezultat. To pomeni, da smo delali boljše od povprečja in opazil nas je nekdo drug. To je rezultat kontinuiranega dela cele ekipe, jaz sem mogoče tisti, ki ima vizijo, ekipa pa je tista, ki to vizijo počasi uresničuje. Zame je to velika moralna nagrada in upam, da bo tudi za celotno ekipo vzpodbuda za naprej, da smo lahko še boljši.

Imate veliko družino s petimi otroki, kako vam uspe delovne obveznosti uskladiti z družinskimi?
Vsak podjetnik tudi doma rabi podporno okolje. Pravijo, da žena podpira tri vogale v hiši, potem moja podpira tri pa pol. Ona se je precej več žrtvovala doma, da sem jaz lahko delal in vodil svojo podjetniško vizijo. Na tak način usklajujemo službeno in družinsko življenje. Vesel sem tudi, da se starejša sinova vidita v tem poslu, najstarejši je že diplomiran inženir lesarstva in je zdaj na magisteriju. Kadar ni na fakulteti, dela aktivno v našem podjetju. Mlajši študira projektni menedžment v Milanu, tako da ima tudi ideje, da bi delal v podjetju.

Kako gledate na medijsko vlogo Posavskega obzornika in to, da je namenjen iskanju pozitivnih zgodb, če primerjate z drugimi mediji nasploh?
Za lokalno okolje je pomembno, da ima medij, kot je Posavski obzornik, ki prinese en kup novic in piše tudi o kakšnih novostih na temo gospodarstva. Želel bi si, da bi bilo primerov dobrih praks, ne glede na nominacije, v časopisu še več in bi jih skozi številke v ’gospodarskem kotičku’ obdelali ter da bi imela posavska podjetja možnost objavljati o svojih novostih. Menim, da bi bilo to spodbudno tudi za ljudi, ki to preberejo, da bi videli, da imamo tudi v naši regiji podjetja, ki znajo kaj narediti in se predstavljati po svetu. Ne nazadnje pa bodo tudi mladi videli, da so v njihovi okolici perspektivna podjetja in si ne bodo iskali službe zunaj regije.

Rok Retelj

Pogovor z Igorjem Arhom je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 7. decembra 2023.

#povezujemoposavje