Časopis za pokrajino Posavje
6.06.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Jana Veber: Sprašujem se, če bi bilo drugače, če bi bila fant

Objavljeno: Nedelja, 29.03.2020    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
jana (1)

Jana Veber Košmerl (osebni arhiv)

V času epidemije koronavirusa se mnogi radi spominjajo časov brezskrbnega otroštva in mladosti, v našem uredništvu pa smo še pred izbruhom epidemije bolezni covid-19 povabili k pogovoru mlado in uspešno samostojno podjetnico Jano Veber, poročeno Košmerl, ki nam je predstavila uresničitev svoje zelo močne želje.

Jana, ki je z leto dni mlajšo sestro Majo odraščala v zaselku ob potoku Sevnična, je skozi sproščen pogovor obudila spomin na dni, v katerih se je odločila, da bo opravila izpit za voznico avtobusa. Bila so 90. leta 20. stoletja in ženske, ki bi vozile avtobus, so bile redkost, zato jo je na njeni poti do uresničitve želje čakalo mnogo ovir.

Dekle je bilo vajeno vožnje z velikimi vozili že od otroških let dalje, saj je bil njen oče Ivan poklicni voznik. »Najprej je vozil avtobus na redni mestni liniji pri Izletnik Celje, a se je naveličal in kupil tovornjak. Z njim je prevozil celotno takratno Jugoslavijo in če je bilo le mogoče, sva mu delali družbo obe s sestro, a ko je imel vožnjo na morje, se nam je pridružila še mami,« pripoveduje sogovornica in se spominja, kako ji je oče nekoč v šali dejal, da ji bo za rojstni dan kupil avtobus, da bosta skupaj vozila po Evropi – in nekega dne je na domačem dvorišču stal nov avtobus znamke Mercedes 303. »Presenečenje in veselje je bilo veliko, čeprav vozilo ni bilo kupljeno zame, ampak za to, da bo oče lahko z njim vozil skupine na izlete in potovanja, zame pa je bil to namig, naj najprej naredim izpit za tovornjak in nato pri 21. letih še za avtobus. Takrat, v sredini devetdesetih let, si lahko pri 18. letih opravljal izpit kategorije C s preskokom kategorije B in tako sem naredila izpit za tovornjak ter kmalu zatem še za kategorijo E, za prikolico,« nadaljuje pogovor ter z rahlo grenkobo v glasu pove, da je ob tem morala preko kar nekaj ovir in tudi posmehovanj. Ena izmed tistih, ki ni razumela Janine močne želje, je bila tudi njena razredničarka na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, kjer je obiskovala izobraževalni program turistični tehnik: »Razredničarko sem prosila za prost dan, ker sem imela izpitno vožnjo za tovornjak, a ona se mi je posmehovala pred celim razredom, da če bom potem naredila še izpit za podmornico. Pomislila sem: Joj, boš že videla!«

DO IZPITA ZA AVTOBUS PREKO MNOGO OVIR

Jana Veber Kosmerel (14)

Jana Veber Košmerl s sinovoma, Galom in Žanom

Izpit za voznico tovornjaka s prikolico je uspešno opravila, a sledila je svoji želji ter v času študija na fakulteti za turistične študije v Portorožu opravila še vozniški izpit za kategorijo D, to je za voznico avtobusa. »Pogoji so bili zelo zahtevni, sama pa takrat nisem imela nobenih izkušenj, poleg tega nisem imela delavske knjižice niti ne delovne dobe, imela sem samo status študentke. Obiskala sem mnogo avtošol in povsod so me zavrnili, ko sem povedala, kaj želim. Eno leto sem potrebovala, da sem končno uspela na celjski upravni enoti dobiti kartonček za vožnje z avtobusom v avtošoli in nato sem našla še čudovitega inštruktorja. Seveda se sprašujem, če bi bilo drugače, če bi bila fant, kajti pogosto sem bila deležna tudi bedastih komentarjev starejših šoferjev, na mejnih prehodih pa presenečenih obrazov carinikov, ki so običajno želeli vedeti vse o meni, a danes je najbolj pomembno, da sem vztrajala in doživela dan, ko sem prvič uradno sedla za volan avtobusa in popeljala skupino potnikov na izlet,« pove z nasmehom.

Ko je postala voznica avtobusa, je z očetom prevozila tisoče in tisoče kilometrov. Skupaj sta bila štirikrat v Skandinaviji, vse do Nodrkappa na Norveškem, ki je najsevernejša točka Evrope. Potnike sta varno vozila po Grčiji, Turčiji, Irski, Škotski, Španiji, Franciji, Italiji … »Zanimivo in zabavno je bilo na parkiriščih, kjer so vozniki, pogosto jih je bilo več skupaj, radovedno opazovali, kako bom ’smrklja’ parkirala tako veliko ’mrcino’ in res je bil ’gušt’, ko sem izstopila iz avtobusa in jih videla brez besed,« nadaljuje ter opiše še nekaj utrinkov, ko je vozila na koncerte slovenske glasbenike – v Stuttgart Janija Kovačiča, ki je vzel kitaro in zapel že med potjo v Nemčijo; v Benetke je z avtobusom pripeljala pevko Neisho in njeno spremljevalno skupino, ki je potem šla na križarjenje po Sredozemlju; na poti v Berlin ji je Goga Sedmak iz skupine Zmelkoow prepeval skladbo Smisel življenja ...

IMELA JE DOBREGA UČITELJA IN MENTORJA, KI JE BIL TUDI NJEN VZORNIK

Zgodb o potovanjih in tisoče prevoženih kilometrih pa ne bi bilo, če bi Jana ne imela očeta, ki je bil njen učitelj, mentor in vzornik. »Marsičesa me je naučil,« pojasni in obudi še enega izmed spominov – kako sta z očetom vadila vožnjo ter parkiranje avtobusa na počivališču Barje, kjer je bilo v tistih časih dovolj prostora. »Hvaležna sem, da si je vzel čas in mi potrpežljivo razlagal, kaj pomenijo lučke ter številke na armaturni plošči in me seznanil tudi z najbolj neprijetnimi okoliščinami, ki se lahko pripetijo na cesti. Naučil me je tudi zlatega pravila: Voziti moraš tako, da ne poliješ vode iz kozarca na armaturi. Ta najin skupen čas je bil neprecenljiv in dragocen, bil je plemenit človek in verjel je vame,« pove s hvaležnostjo v glasu. »Dvanajst let sva vozila skupaj. Za vikende sva bila na vožnji, čez teden v pisarni. Vozni park smo v tem času povečali na tri avtobuse, vmes sem se poročila in rodila dva fanta, a idiličen razvoj družinskega podjetja je prekrižala očetova bolezen in leta 2012, le mesec dni pred rojstvom tretjega sina, nas je zapustil. Prva tri, štiri leta po očetovi smrti je bilo precej težko. On je bil šef, gospodar, on je bil tisti, ki je sprejemal dokončne odločitve, a potem sem odgovornost za zaposlene in posel prevzela nase. Ves čas sem imela močno oporo v možu Tadeju in počasi so mi začeli zaupati tudi zaposleni, predvsem šoferji, ki so kar težko sprejeli žensko na vodstvenem mestu. Morala sem pridobiti tudi zaupanje strank in ni bilo lahko, nekaj jih je odšlo, veliko jih je prišlo na novo, vožnje pa so skoraj izginile z mojega urnika,« počasi zaključi pogovor ter doda, da je ponosna, da je vztrajala ter dokazala, da lahko vozi avtobus tudi ženska in ob tem je ohranila svojo ženstvenost, ki jo z veseljem pokaže na plesnem podiju. »Glasbo in ples obožujem,« razkrije še en delček iz svoje zanimive življenjske zgodbe.

Smilja Radi

Članek je bil objavljen v časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 18. marca.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki