Časopis za pokrajino Posavje
22.09.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Niko Rainer: Pri nas je preveč starih gozdov

Objavljeno: Četrtek, 06.09.2018    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
niko_rainer_vodja_zgs_oe_brezice6

Niko Rainer

Brežiško območno enoto Zavoda za gozdove (ZGS) že vse od ustanovitve v letu 1994 vodi Niko Rainer, 61-letni univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, sicer doma v Župeči vasi. Na področju gozdarstva deluje že 37 let, pred ustanovitvijo ZGS je bil 13 let zaposlen na Gozdnem gospodarstvu Brežice, tudi njegov zadnji direktor.

Katere so glavne dejavnosti brežiške območne enote ZGS in kaj je njen glavni namen?
Območna enota ZGS Brežice je ena od 14 OE in med drugim pokriva vse posavske občine, Bistrico ob Sotli pa delno. Med 40 zaposlenimi imamo 23 revirnih gozdarjev, ki pokrivajo 24 revirjev. Naše glavne dejavnosti so: načrtovanje razvoja gozdov, gojenje in varstvo gozdov, gozdna tehnologija, načrtovanje gradnje in vzdrževanja gozdnih cest in vlak, javna služba na področju gospodarjenja z divjadjo, izobraževanje lastnikov gozdov in svetovanje ter popularizacija gozdov in gozdarstva. Zavzemamo se za trajnostno gospodarjenje, večnamenske in čim bolj naravne gozdove. To pomeni, da gospodarimo dolgoročno – da se bo dalo stalno pridobivati les in da bodo ti opravljali vse funkcije, od lesnoproizvodne in ekološke do socialne. Javna gozdarska služba je omogočena vsem lastnikom gozdov, ne glede na lastništvo, hkrati pa zanje brezplačna, saj ne plačujejo za usluge gozdarjem. Ko lastnik pride k nam po nasvet oz. s prošnjo, da bi rad nekaj posekal ali posadil, mu nudimo strokovno pomoč na terenu.

Pokrivamo območje, kjer se je včasih gospodarilo z državnimi gozdovi – to so bili nacionalizirani gozdovi po vojni, s katerimi je gospodarila država oz. gozdna gospodarstva –, pri čemer pa so prevladovali zasebni gozdovi. Les iz zasebnih gozdov je bil namenjen lastni porabi, presežek pa je bil preko gozdnih gospodarstev dan na trg. Skupaj z lesom iz državnih gozdov se je napajala lokalna lesna industrija. V naši regiji so šle velike količine lesa v Celulozo Krško, vozili so ga tudi od drugod, s področij drugih republik takratne skupne države.

Kakšna je pokritost Posavja z gozdovi? Koliko je državnih, koliko zasebnih? Katere vrste dreves prevladujejo?
Naše območje obsega 70 tisoč hektarjev gozda, sicer pa je gozdnatost Posavja 48-odstotna. Danes je od tega samo še 14 % državnih gozdov. Zaradi procesa denacionalizacije so na našem območju državi ostali samo še gozdovi okrog gradu Mokrice do Globočic, večji del kompleksa Pišece oz. Orlica, praktično cel Bohor in del Jatne pri Radečah. Na našem območju sicer ni velikih strnjenih gozdnih kompleksov, ker so kmetijske površine in gozdna krajina zelo prepletene. Več kot polovica vseh lastnikov, ki jih je skupaj skoraj 27 tisoč, ima do en hektar gozda. V komercialnem smislu to ni veliko. Res pa je, da se slika od hrvaške meje proti zahodu izboljšuje, v Radečah je posestna struktura že veliko boljša kot v Brežicah. Kar je značilno predvsem za brežiško občino, je, da je razmeroma velik delež lastnikov, ki niso Slovenci in prihajajo iz Hrvaške, kar še dodatno zmanjšuje količino lesa, ki se lahko javi na trgu.

Med drevesnimi vrstami prevladuje bukev, pojavljajo se tudi hrasti, javorji, jesen in ostali listavci. Med iglavci, ki jih je v Posavju samo 16 %, kar je razveseljivo, prevladujeta smreka in jelka. Smreka je bila umetno vnesena oz. posajena v naš prostor, jelka pa je naravna. Na ravni države je slika drugačna – 47 % iglavcev in 53 % listavcev.

Kakšno je stanje gozdov v naši regiji?
Za vzhodni del Slovenije, se pravi tudi za naše območje, je značilna velika razdrobljenost gozdne posesti, kar je eden ključnih faktorjev, zakaj se z zasebnimi gozdovi ne gospodari bolj intenzivno, pa tudi gozd večinoma lastnikom ne predstavlja pomembnejšega vira za preživetje. Povprečna gozdna posest našega območja je 2,12 hektarja. Povrh vsega je gozd razdeljen še na tri do pet parcel, le-te pa se pogosto sploh ne držijo skupaj. Stanje gozdov je sicer zadovoljivo, ne beležimo večjih težav. Na našem območju je preveč starih gozdov, kar pomeni, da je treba z gozdarskimi ukrepi pospeševati obnovo. Z lubadarjem trenutno nimamo večjih težav, kar pa ne pomeni, da ga ne bo. Glede na letošnje vreme se lahko pojavi tudi še septembra.

Konec lanskega leta je vetrolom predvsem na Dolenjskem in Kočevskem poškodoval veliko gozdov. Je bila kakšna škoda tudi v Posavju?
Pri nas praktično ni bilo škode, razen posameznih dreves. Drugod je veter podrl kar 90 % iglavcev. Naravne ujme so zaradi strukture gozdov, ki so naravni in dokazano najbolj stabilni, Posavje tako rekoč obšle. Za posavsko območje so bili v preteklosti značilni predvsem snegolomi. Največji se je zgodil leta 2012, ko je bilo poškodovanih 240 tisoč kubikov.

Na kakšne ovire po navadi naletite pri sanaciji gozdov?
Najbolj se pozna razdrobljenost gozdnih posesti, saj lastniki velikokrat sploh ne vedo, kje so meje njihove posesti. Zaradi majhne posesti so nepovezani, niso motivirani, nimajo ekonomskega interesa, predvsem pa so slabo opremljeni in izobraženi za nevarno delo v gozdu. Zaradi tega prihaja tudi do nesreč v gozdu, žal prevečkrat tudi s tragičnimi posledicami.

V gozdu so tudi določene omejitve ...
V Sloveniji je z zakonom prepovedan sistem sečenj na golo, v nasprotju z Avstrijo, kjer to tolerirajo, nadalje je prepovedana uporaba kemikalij v gozdu – razen v primeru naravnih nesreč –, sečnja dreves brez odločbe – lastnik gozda ima kadar koli pravico poklicati gozdarja in iti z njim v gozd ter poiskati drevesa, ki bi jih lastnik rad posekal. Gozdar skuša pri skupnem ogledu gozda želji lastnika v največji možni meri ustreči. Če želi posekati npr. za en voz drv, bo gozdar označil drevesa za posek, jih izmeril in na osnovi tega izdal odločbo. Enako je v primeru, če lastnik želi les prodati, obnoviti ostrešje itd. Skratka, lastnik izrazi željo, kaj hoče v svojem gozdu, gozdar pa ugotovi, ali je to možno in nato skupaj označita drevje za posek. Zelo redki so primeri, ko bi gozdar lastnika zavrnil in se ne bi našla sporazumna rešitev. V gozdove se tudi ne sme vnašati tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst, npr. pavlovnije, ki pa smo jo v naših gozdovih že odkrili. Še večji problem pa je jesen, ki se je vzdolž Save razširil v okoliške gozdove. Invazivne tujerodne drevesne vrste lahko izrinejo domače drevesne vrste in popolnoma spremenijo drevesno sestavo naših gozdov. Prepovedana je paša v gozdu, obstajajo tudi omejitve pri nabiranju gozdnih plodov.

Kakšen je pravzaprav naš odnos do lesa, gozdov? Slišimo lahko, da veliko lesa kar izgine neznano kam …
Kakovosten les vedno najde pot do kupcev. Pri nas se ogromno lesa pokuri, velikokrat gredo tudi dobri sortimenti v drva, kar pa je gospodarska škoda. Za kurjavo bi se moralo uporabljati les tanjših dimenzij, ki pride iz mladih gozdov pri redčenjih, skratka, lesne odpadke pri sečnji, tisto, kar komercialno ni več zanimivo. V mnogih primerih pa lastniki v drva razsekajo kar bukove hlode, ker gre za majhno posest in lastnik nima količine, ki bi bila zanimiva za odkup. Tukaj se vidi največja škoda na našem območju. Lahko rečem, da je odnos posestnim razmeram primeren, če bi bili ljudje povezani v neka združenja, bi bilo veliko bolje, tako pa na trgu nastopa vsak zase. ZGS ima pri tem pomembno vlogo, saj je iniciator ustanavljanja združenj lastnikov gozdov, npr. Društvo lastnikov gozdov Mirnske doline in Društvo lastnikov gozdov Sopota-Laško. Dejstvo je, da smo v preteklosti vse to že imeli, lastniki so bili zelo povezani, a smo s privatizacijo gozdnih gospodarstev in reformo gozdarske ureditve vse zapravili.

Lastniki sicer večinoma dobro skrbijo za gozdove. Da bi les izginil neznano kam oz. tatvin lesa pri nas skoraj ni. Ko gozdarji odkrijemo posek dreves brez odobritve (označitev in odločba) to zabeležimo in te primere v nadaljevanju obravnava gozdarski inšpektor. Treba je vedeti, da je vedno lastnik tisti, ki je odgovoren za dogajanje v svojem gozdu. Če mu je bilo kaj ukradeno, a tatvine ni prijavil, je on odgovoren za nezakonit posek, dokler ni dokazano, kdo je to naredil.

Kakšen odnos do gozda imamo po vašem mnenju Posavci?
Imamo dober odnos, za vse funkcije v povezavi z gozdom je dobro poskrbljeno. Gozdna krajina je zelena, za gozdove je razmeroma dobro poskrbljeno, ne vidi se, da so gozdovi zanemarjeni, ker ni bilo naravnih ujm. Če v gozdovih ležijo veje po tleh, to laične javnosti ne sme skrbeti, ker to ni nič narobe. Lastnik je veje pustil, da bodo strohnele in bo nastal humus. Kjer se nahajajo pešpoti, npr. na Šentvid, Lisco, Azaleja Boštanj, gozdarji lastnike pri označitvi dreves za posek podučimo, da v okolici poti malo bolj pospravijo veje in lesne odpadke kot bi bilo sicer potrebno.

Koliko je v naših gozdovih sekanja na črno, sive ekonomije?
Sekanje na črno pomeni sekanje brez odkazila oz. označitve drevja za posek in izdaje odločbe. Lani je bilo v brežiškem gozdnogospodarskem območju brez odobritve posekanih 2400 kubičnih metrov lesa od skupno 174 tisoč. Nedovoljen posek ne jemljemo kot grožnjo stabilnosti gozdov. Zdi se mi, da je tudi zavest ljudi takšna, da ni potrebno sekanje na črno, če pa imajo brezplačno gozdarsko službo. Ogromno lesa gre iz gozda, ko ljudje rečejo, da gredo malo počistit. Koliko prikolic z drobnim in suhim drevjem lahko vidimo na cestah. Tudi v takih primerih je potrebna označitev dreves za posek s strani gozdarja, če gre za posek stoječih dreves, pa čeprav so drobna ali suha.

Značilno za Slovenijo je, da v svojem gozdu lahko delajo lastniki kadar koli to želijo, razen če jim odločba to prepoveduje, npr. v času vegetacije, gnezdenja redkih ptic … Pomagajo jim lahko najožji družinski člani in sosedje, pri čemer še vedno ne gre za sivo ekonomijo, predpisi so v tem primeru zelo ohlapni. Če pa govorimo o prekupčevanju z lesom, pa lahko rečem, da lastnik svoj les lahko prodaja komurkoli, mora pa imeti potrebno dokumentacijo. Tukaj pride do izraza evropska uredba o skrbnem ravnanju z lesom, ki jo je naša država implementirala tudi že v nacionalni zakonodaji. To pomeni, da mora biti zagotovljena sledljivost prometa z gozdnimi lesnimi sortimenti in preverljivo dokazana legalnost poseka dreves. Le-to dosežemo na način, da pokličemo gozdarja, da odkaže les za posek in da pri poseku lastniki zmanjšajo tveganje, da bi na trg šel nelegalno posekan les. Lastnik mora imeti podatek, komu, kaj in koliko je prodal. V pomoč mu je obrazec, objavljen na spletni strani pristojnega ministrstva. Za vsako sečišče mora dokumente hraniti pet let. Včasih se je še v državnih gozdovih, npr. na Bohorju, precej kradlo, predvsem smreke, jelke, javorji. Danes so tatvine redke. Naša služba je tukaj tudi zato, da lastnikom svetuje, naj zahtevajo dobavnico ali pogodbo od tistega, ki bo odkupil les ali delal v gozdu.

Se pravi, da mora čisto vsak, ki se odloči za sečnjo, poklicati za odkaz revirnega gozdarja?
Tako je, seznam revirnih gozdarjev je objavljen na spletni strani ZGS. Lastniki pa večinoma poznajo svojega krajevno pristojnega gozdarja, saj z njim sodelujejo že vrsto let.

Kakšen vpogled imate v to problematiko in kakšne so pravzaprav sploh sankcije za tiste, ki sekajo vsepovprek?
Če odkrijemo koga, ki seka na črno, to takoj zabeležimo v podatkovni sistem in inšpektor ima takoj vpogled v to in vse podatke o lastniku. Inšpektor jih potem običajno pokliče ali pa gre z revirnim gozdarjem osebno pogledat na teren, da se lahko odloči o vrsti in obsegu sankcije, ki jo bo izrekel. Zakon o gozdovih jasno navaja, da je sekanje brez odkazila prekršek, če pa je bil s posekom uničen gozd, pa je to kaznivo dejanje.

Ali se v posavskih gozdovih dovolj skrbi za pomlajevanje gozda?
Rekel bi, da se, ampak skladno s tem, koliko lastniki to sploh hočejo. Tiste, ki imajo majhne posesti, bomo težko prepričali, da bodo posekali debel (star) gozd v zameno za mladega. Vsak ima nekako izračunano, da če gozd letno priraste za npr. 7 kubičnih metrov na hektar in del tega tudi poseka, bo vedno imel npr. drva za kurjavo. Kjer je možno, uvajamo mlade gozdove. Zavedamo se dejstva, da je preveč starih gozdov. Zelo smo veseli, da poteka velika večina obnavljanja po naravni poti. Kjer pa to ne uspeva, pa lahko lastniki s pomočjo subvencij dobijo zastonj sadike, imajo sofinancirano delo in zaščito pred divjadjo. Ne morejo pa pričakovati, da bodo vsako leto vsi dobili sadike in izključno samo smreko. Le-ta je popularna zato, ker najhitreje zraste in je najbolj uporabna. Pomlajevanje gozda je povezano z dodatnimi stroški, saj je treba mlad gozd veliko bolj negovati kot starega.

Kako je s površinami v zaraščanju? Koliko jih je in kakšna vizija bi morala biti glede tega?
Ugotavljamo, da se na našem območju površina gozdov zmanjšuje, kar pa ne pomeni, da lokalno zaraščanja ni. Npr. daljnovod Beričevo–Krško je odnesel zelo veliko površin gozda, ravno tako avtocesta čez Krakovski gozd. To so infrastrukturni objekti, ki na eni strani gozdne površine zmanjšujejo, nekje se pa tudi kaj zarašča. Zaraščanja ne jemljemo kot problem, čeprav se zavedamo, da lokalno je prisotno, sploh v višje ležečih predelih. Nam je seveda v interesu, da bi bilo gozda več, kmetijci pa tega ne želijo. Gozdovi so predvsem v ravninskih predelih, kjer je apetit kmetijstva največji, s svojimi mnogimi funkcijami zelo pomembni, ker pomagajo uravnavati podnebje, zadržujejo vodo, skrbijo za pestrost krajne, delujejo protihrupno itd. Imajo torej toliko ekoloških učinkov, da bi že zaradi tega moral biti interes, da je gozda več. Po drugi strani pa je tudi pomembno, da se znotraj gozdov vzdržujejo jase in kosijo travniki, drugače se bo rastlinojeda divjad še več prehranjevala na kmetijskih površinah.

Imamo v Posavju gozdne »veleposestnike«? Takšne, ki na veliko kupujejo gozdove pri nas in v Sloveniji?
Seveda jih imamo. Nekaj jih je nastalo kot posledica procesa denacionalizacije, npr. Škofija Novo mesto, Kartuzija Pleterje in nekatere fizične osebe, so pa tudi primeri, ko so ljudje, ki se ukvarjajo z gozdarsko dejavnostjo, začeli investirati v nakupe gozdov. Želja po nakupovanju gozdov je, a ni takšne ponudbe. Tisto, kar je bilo zanimivo in na trgu, je bilo pokupljeno in moram reči, da imamo s temi lastniki samo pozitivne izkušnje. Z gozdovi ravnajo zgledno in skrbijo za njihovo trajnost. Veleposestnik v tem primeru ni slabšalen izraz.

Politike so pogosto polna usta »lesa« – zdaj imamo celo direktorat za lesarstvo. Kaj pa se na tem področju sploh dogaja v Posavju? Zakaj menite, da se posavska podjetja in predelovalni obrati ne povezujejo bolj?
Po mojem mnenju je to že kar slovenska mentaliteta, saj vsak, po domače povedano, skrbi za svoj vrtiček. Vsi imajo vzpostavljene svoje nabavne in prodajne poti, svoje stranke, s katerimi poslujejo. Vsi veliki obrati so po privatizaciji propadli, npr. v Sevnici je bil v obdobju gozdnega gospodarstva močan žagarski obrat z decimirnico, ki pa ni preživel tranzicijskega obdobja. V takratnem času na trgu ni bilo dovolj kvalitetne hlodovine, pretrgana je bila dobavno-predelovalna veriga. Danes je drugače, lesa je dovolj, ni pa še tako imenovanih lesnih verig. Tudi velikega zanimanja za masivno pohištvo zaradi visokih cen ni. V glavnem se pohištvo izdeluje iz ivernih in drugih plošč, saj je takšno cenovno bolj dostopno prebivalstvu. Seveda obstajajo tudi lesni obrati, ki izdelujejo pohištvo in lesne izdelke iz masivnega lesa, vendar gre za manjše serije. Tako se veliko kvalitetnega lesa izvozi, bodisi kot hlodovina, bodisi kot polizdelki. Tukaj pogrešam predelavo, kot je bila krška celuloza, saj sem prepričan, da bi bilo dovolj materiala, ki bi lahko prišel do njih, in to ne samo z našega območja, ampak tudi novomeškega, celjskega, ljubljanskega. Bili so določeni poskusi za oživitev obrata, a je sama izdelava celuloze povezana z uporabo klora, kar pa je prepovedano. Manj vreden les in lesne odpadke bi bilo možno tudi kuriti s ciljem pridobivanja toplotne energije, vendar tudi to v povezavi s kakšnim lesnopredelovalnim obratom. Bile so dobre zamisli npr. v obrtni coni Brežice, na območju nekdanje Celuloze v Krškem, vendar glavni problem pri realizaciji teh projektov je bila nemotena, uravnotežena in trajna oskrba z lesno surovino. Dobave iz državnih gozdov so se pokazale kot premajhne, iz zasebnih gozdov pa zaradi slabe organiziranosti lastnikov tudi ni bilo pričakovati ustreznih količin.

Kako motivirati mlade za poklice, ki so v povezavi z gozdom in lesom? Kakšna so po vašem mnenju splošna prepričanja v zvezi s poklici, ki so vezani na gozd in lesno industrijo?
Težko se motivira za poklice v gozdarstvu, če pa je bila politika zaposlovanja v zadnjih letih zelo restriktivna, lahko rečem celo, da zaposlovanja praktično ni bilo, kar se nam zdaj zelo pozna. Vsi tisti gozdarski strokovnjaki, ki so končali študij, več let niso dobili možnosti opravljanja niti pripravništva, kaj šele službe v gozdarstvu in so se zaradi preživetja zaposlili v drugih dejavnostih, tako da so danes za gozdarstvo trajno izgubljeni. Trenutno zaposlujemo tiste, ki zdaj prihajajo na trg, politika države pa je taka, da lahko v okviru sprejetega letnega kadrovskega načrta nadomestimo samo tiste, ki se upokojijo, gredo na porodniško ali se zaposlijo pri drugem delodajalcu. Teh pa je malo. Naš kolektiv je razmeroma star in v prej kot desetletju se bo skoraj polovica zaposlenih upokojila, kar zna biti problem. Svetle prihodnosti za gozdarski poklic, ob trenutni zakonski ureditvi, ne vidim.

Na začetku ste že omenili, da vaša dejavnost ni povezana samo z gozdovi, ampak tudi z živalmi, ki živijo v njih, kajne?
Del naše dejavnosti je tudi usmerjanje razvoja populacij divjadi, po Zakonu o ohranjanju narave pa so delno naša skrb tudi zavarovane živalske vrste. Če npr. vrane, kormorani, čaplje, kune, žolne, medvedi in druge zavarovane živali povzročijo škodo na zemljiščih, domačih živalih, objektih ali drugem premoženju, naši cenilci ocenijo škodo in pripravijo odškodninske zahtevke za povrnitev povzročene škode. Sicer pa za celotno območje načrtujemo tudi višino odstrela po spolni in starostni strukturi ter živalskih vrstah in izdelamo razdelilnik za lovske družine. Na našem območju imamo tudi medvede, ki stalno živijo tukaj, vendar je težko reči točno kje so, saj je to živalska vrsta, ki ima zelo veliko področje gibanja. Videni so bili na Gorjancih, na Jatni pri Radečah, okoli Šentjanža in verjetno še kje. Veliko je divjih prašičev, a z načrtovanjem odstrela po spolni in starostni strukturi stalež uspešno reguliramo. Vedno večji problem predstavljajo bobri, ki so tudi zavarovana živalska vrsta. Na področju cerkljanskega letališča so prisotni tudi šakali, v povezavi z njimi je bil tudi že izveden interventni odstrel. Kot zanimivost, na našem območju je bilo v letu 2017 odstreljenih 2368 srnjadi, 55 jelenjadi, 500 prašičev, 700 lisic, 410 sivih vran.

Rok Retelj

Krajša oblika pogovora je objavljena v Posavskem obzorniku, ki je izšel 6. septembra 2018.
« Nazaj na seznam
»