Naj ne odloča zgolj peščica
Na začetku letošnjega poletja si najbrž nihče niti v najhujših nočnih morah ni predstavljal, kako težki tedni in meseci so pred nami. Najprej julijska neurja s silovitim vetrom in rekordno debelo točo, ki sta razkrivala in luknjala strehe, uničevala avtomobile in drugo imetje. Še nismo dobro zadihali in odpravili posledic, že nas je v začetku avgusta doletela največja naravna katastrofa v novejšem obdobju – povodenj kataklizmičnih razsežnosti, ki je zlasti na Gorenjskem, Koroškem in Savinjskem številnim popolnoma uničila, če ne kar podrla domove, razdejala ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Katastrofa, ki je odmevala in sprožila solidarnostni odziv tudi v tujini.
Če smo bili v julijskih neurjih v Posavju med najbolj prizadetimi deli Slovenije, smo jo ob tokratnih poplavah kar dobro odnesli. Za krajane Krške vasi, Čateža ob Savi, Loč in morda še katerega kraja, ki ga je zalila voda ter za sabo pustila predvsem blato in mulj, je to sicer najbrž bolj slaba tolažba. A dejstvo je, da je protipoplavna zaščita, zgrajena kot 'stranski produkt' gradnje hidroelektrarn na spodnji Savi, prestala prvi resnejši preizkus in upravičila svojo vlogo. To dokazujejo suha mestna središča Radeč, Sevnice, Krškega in še kakšnega manjšega kraja, ki ga je prej zalila že precej manj deroča Sava. Ta je tudi tokrat res pokazala svoje ostre zobe, a si jih je polomila na protipoplavnih nasipih in zidovih, moč poplavnega vala je omililo uravnavanje verižno povezanih pretočnih akumulacij in tudi prvič preizkušeno odpiranje zapornic visokovodnega razbremenilnika oz. nadzorovano razlitje Save po načrtovanih retenzijskih površinah. Žal pri tem ne morem mimo omembe (pre)številnih radovednežev, ki so v želji za 'ekskluzivno' fotografijo ali posnetek na telefonu preslišali opozorila, naj tja ne hodijo, saj s tem ogrožajo sebe in otežujejo delo pristojnim.
Medtem ko je nekatere že omenjene dele Slovenije doletel skorajda 'vesoljni potop', je v Posavju, zlasti na družbenih omrežjih, potekal pravi spopad oz. obtoževanje o krivdi za nedokončano protipoplavno zaščito, ki bi očitno lahko rešila tudi tiste, ki so tokrat še 'plavali'. Veliko prstov je bilo usmerjenih v okoljevarstvenike, zlasti v eno nevladno organizacijo s sedežem v Ljubljani, ki je v zadnjih letih s (pri)tožbami uspela povsem ustaviti projekt zadnje hidroelektrarne na spodnji Savi – HE Mokrice, s tem pa tudi ureditev protipoplavne zaščite za ogrožene vasi ob Savi in Krki. »So ribe vredne več kot ljudje?« je bil pogost očitek na njihov račun. Seveda so se takoj pojavila nasprotna mnenja, da bi bila protipoplavna zaščita lahko urejena tudi brez elektrarne oz. neodvisno od nje in da gre pri povezovanju enega z drugim za izsiljevanje.
Veljalo bi spomniti, da se je projekt HE na spodnji Savi, ki so mu rekli tudi 'projekt stoletja', začel s konsenzom lokalne skupnosti (seveda nikoli brez nasprotujočih glasov), ki je nanj pristala ob pogoju, da se ob energetskih objektih zgradi tudi spremljajoča infrastruktura na čelu z ureditvami, ki bodo za vselej rešile poplavno varnost v teh krajih. Da, v želji po tem se je pristalo tudi, da Sava ne bo nikoli več takšna reka, kot je bila prej. Žal se to pred dobrima dvema desetletjema ni potrdilo s kakšnim referendumom, ki bi projektu dal še večjo legitimnost. A kljub temu že dve desetletji na lokalnih volitvah, tako za župane kot v občinske svete, zmagujejo kandidati, ki obljubljajo nadaljevanje projekta, in ne tisti, ki so do njega skeptični ali mu nasprotujejo. Vsak aktivizem je legitimen, a ga je treba uskladiti z željami skupnosti oziroma naj le-ta izhaja iz njih. Kdor želi odločati o smeri lokalnega razvoja, naj se tudi 'stehta' na volitvah in če mu bodo ljudje izkazali zaupanje, jo bo lahko spremenil. Ne bi pa smela o tem odločati peščica aktivistov, še zlasti ne tisti, ki niti ne živijo v našem okolju in zato težje razumejo dosedanji razvoj našega okolja in izkušnje tukajšnjih ljudi.
