​Išče se: sreča

Pred nekaj leti sem v francoski družboslovni reviji z zanimanjem prebrala, da je mala azijska kraljevina Butan, na čelu s kraljem Jigme Singyem Wangchuck-om, v osemdesetih uvedla koncept „bruto družbene sreče“.V središču prizadevanja za to nacionalno srečo, ki je opredeljena po budističnih načelih, naj bi bili rast in uravnotežen ekonomski razvoj, sledi ohranjanje in krepitev butanske kulture, nadalje zaščita okolja in trajnostna uporaba naravnih virov ter, na koncu, odgovorno in dobro vladanje. Določene so tudi prepovedi – na primer izredno strogo omejevanje kajenja in kaznovanje le-tega celo z zaporom, prepoved sečnje dreves, vsako prvo nedeljo v mesecu pa menda ni dovoljeno uporabljati avtomobilov. Takrat so morda Butanci veljali za posebneže, danes pa so se konkretnemu iskanju odgovora o izvoru zadovoljstva dejavno pridružile tudi svetovne organizacije kot npr. Organizacija združenih narodov, ki je lansko leto objavila že tretje poročilo World Happiness Report (Svetovno poročilo o sreči). Avtorji zajetne študije o sreči poudarjajo, da po svetu nastajajo tudi povsem uradna 'ministrstva za srečo', ki da jih imajo poleg Butana tudi v Ekvadorju, Venezueli in Združenih arabskih emiratih! Že od 2011 Združeni narodi menda nagovarjajo vlade po svetu, da k vladanju pristopijo čim bolj holistično, torej celovito, v to pa naj bi bil zajet tudi resen in odgovoren razmislek o sreči oziroma občutkih splošnega zadovoljstva prebivalstva. Torej se ne daljšajo le police s knjigami s to tematiko ali bogatijo strani barvitih revij in družbenih omrežij. Končno opredelitev občutka sreče zares ni več videna le kot preprosta pretvorba ekonomske rasti ali bruto družbenega proizvoda države (BDP) v zadovoljstvo. Definicijo življenjskega zadovoljstva oz. sreče, njenega ohranjanja in merjenja že nekaj let dejavno iščejo povsod, celo v strokovnih raziskovalnih krogih. Le-ti vedno pogosteje zapisujejo naslednje: zadovoljstvo z življenjem se gradi lokalno. Pozitivne in negativne plati globalizacije smo menda že dodobra spoznali, kot odrešitev naših težav se zdaj pojavlja 'lokalizacija'. Naučiti bi se morali znova učinkovito povezati ljudi, oživiti skupnosti, s ponosom kazati njihovo ustvarjanje, poudarjati samooskrbo, sodelovanje na vseh področjih in si deliti odgovornost za okolje, ki nas obdaja. Pa nam bo uspelo? No, če pogledamo pogosta razhajanja v naši državi, se to še vedno zdi nemogoče. Kot tudi razmišljanje o tem, kdo bi bil prvi minister za srečo ali referent za srečo na naši občini, kajne?