​Tudi te krize bo enkrat konec

Pravkar minulo leto je bilo v marsičem tako posebno, da bo verjetno vsem še dolgo ostalo v spominu. Že drugo leto tavanja po blodnjaku epidemije nas je pošteno utrudilo.

V našem vsakodnevnem besednjaku so se uveljavile besede korona, covid, testiranje, karantena, izolacija, ukrepi, maske, razkuževanje, PCT, cepivo, proticepilec, delta, omikron ipd., ki jih prej skorajda nismo poznali ali pa smo jih uporabljali le priložnostno. Zaradi različnih pogledov na dojemanje tega obdobja, predvsem pa načinov, kako se spopasti z njim, na čelu s cepljenjem, smo se ne le na širši družbeni ravni, ampak tudi znotraj svojih socialnih 'mehurčkov', vključno z delovnimi kolektivi in družinami, razdelili do te mere, da racionalna debata skorajda ni mogoča. Zaupanje v nekatere družbene podsisteme, zlasti v (medicinsko) znanost, je vsaj pri delu populacije porušeno do temeljev, veljavo so dobile psevdoznanstvene teorije ali celo povsem bizarna prepričanja, ki jih ne uspejo zamajati še tako racionalni protiargumenti, pa konec koncev niti polne bolnišnice in mrtvašnice. Uveljavlja se relativizem, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do svoje 'resnice', pa če je še tako skregana s preverljivimi dejstvi. Da o katastrofalni ravni komunikacije na spletnih omrežjih, ki so postala prava 'greznica' za izlivanje raznovrstnih frustracij in najbolj nizkotnih mnenj, niti ne govorim. Marsikdo se ob vsem tem sprašuje, ali bomo sploh še kdaj živeli 'normalno', brez kirurških mask na obrazih in brez strahu pred okužbo? Da, bomo. Še vsako krizno obdobje v zgodovini se je enkrat končalo in tudi to se bo. Se bomo pa morali marsičesa naučiti na novo, zlasti družbenega sobivanja in medsebojnega zaupanja.
 
Klub temu je za nami, vsaj na ožji regionalni ravni, tudi dokaj uspešno leto. Občinski in državni infrastrukturni projekti tečejo dalje. Občina Krško je pridobila status mestne občine, kar daje močan temelj za oblikovanje lastne pokrajine. Regijsko gospodarstvo je v dobri kondiciji, prosperira ne le energetika, temveč tudi številne druge panoge, na noge se je (upajmo, da ne le začasno) postavila tudi krška papirnica, ostalih večjih pretresov na tem področju ni bilo. Dostojno smo obeležili 30-letnico naše države. Družabno življenje je seveda še daleč od takšnega, kakršnega smo poznali pred epidemijo, a se tako poklicne ustanove kot prostovoljna društva neizmerno trudijo, da v okviru možnega organizirajo vsaj nekaj tovrstnih prireditev. Ponosni smo lahko na naše ustvarjalne kulturnike in uspešne športnike, pa na mnoge mlade, ki so se uveljavili izven regijskih ali celo državnih meja in ponosno povedo, da so iz Posavja. Vsem težavam in pogosto tudi odrinjenosti na rob navkljub vedno znova odkrivamo in spoznavamo nove potenciale, ki jih imamo v tem delu Slovenije. Razlogov za optimizem nam torej vendarle ne bi smelo manjkati. Prepričan sem, da bomo svoj delček k temu tudi letos prispevali v našem časopisu.