Bodimo pozorni do nasilja nad starejimi
15. junija je bil mednarodni dan nasilja nad starejšimi, katerega namen je ozaveščanje o razširjenosti nasilja nad starejšimi, ki postaja vse večji problem. Po podatkih WHO je 15,7 % oseb starejših od 60 let žrtev ene od oblik nasilja. Ob tem je prijav nasilja nad starostniki izredno malo, saj naj bil le eden starostnik od 24 nasilje prijavil.
Slovenija ima 2.107.180 prebivalcev, od tega je delež starejših od 65 let 21,1 %. V Posavju je delež starejših od 65 let nad slovenskim povprečjem, torej si lahko samo predstavljamo, koliko starostnikov v našem okolju je izpostavljeno nasilju.
Nasilje nad starejšimi ima enako dinamiko kot vsi odnosi, v katerih je prisotno nasilje. Nekdo z več moči z nasiljem zadovoljuje potrebe po moči in nadzoru nad nekom, ki ima bistveno manj moči. Tisto, kar dela starostnike še posebej ranljive za nasilje, je njihova odvisnost od pomoči drugih. Več pomoči, kot starostnik potrebuje, bolj je ranljiv za nasilje.
Na povečanje odvisnosti od pomoči drugih v zadnjem obdobju izrazito prispeva tudi družba, z vsemi spremembami na vseh nivojih. Pomislimo samo na to, koliko pošt in bank se je v zadnjem času zaprlo po manjših krajih, dostopnost javnega prevoza, kolikor zadev naj bi se urejalo samo še digitalno ... Vse te spremembe bistveno vplivajo na položaj starostnikov, tudi kar zadeva izpostavljenost nasilju.
Nasilje nad starejšimi se večkrat pojasnjuje in opravičuje s preobremenjenostjo oskrbovalca in zahtevnostjo skrbi za starostnika. Seveda nihče ne zanika teže in zahtevnost skrbi. Vendar je to tudi izgovor, saj je veliko lažje tako razmišljati, kot pa si priznati, da gre v prvi vrsti za nasilje in da je v ozadju odločitev oskrbovalca, da bo ravnal nasilno. S tem se prelaga odgovornost za nasilje na starostnika ter upravičuje tistega, ki nasilje povzroča, okolju pa se na ta način zavežejo roke, da ne odreagira.
Nasilje ima za starostnika številne posledice, ki se kažejo na poslabšanju telesnega in duševnega stanja, na področju mišljenja, spremenijo se norme in vrednote starostnika. Starostnik zaradi izkušnje nasilja postane bolj previden in nezaupljiv, kar je paradoks; izgubiš zaupanje v ljudi, hkrati pa si vse bolj odvisen od tuje pomoči. Hkrati je tu še en paradoks: zaradi nasilja se starostniku slabša fizično in psihično stanje, kar pomeni, da posledično potrebuje še več pomoči od tistega, ki dejansko s svojimi nasilnimi dejanji poslabšuje njegovo stanje.
Starostniki sami redko spregovorijo o nasilju; zaradi starostnih sprememb, zaradi odvisnosti od pomoči, saj nasilje najpogosteje izvajajo osebe, ki naj bi starostniku nudile pomoč oziroma so to največkrat njihovi otroci, zaradi sramu, izgube zaupanja, volje, strahu pred možnimi spremembami, npr. odhod od doma, pomanjkanja informacij in možnosti izbire, socialne izključenosti. Zato je pomembno, da smo kot družba ozaveščeni o nasilju nad starejšimi, da smo pozorni in da vsak od nas odreagira, če zazna nasilje. Starostnik si sam težko pomaga.
Hkrati pa lahko vsak od nas s spoštljivim odnosom do samega pojava staranja in do starejših naredi ogromno, da bo nasilja nad starejšimi manj in da se bodo starejši počutili v družbi varne in sprejete. Če nas k temu že ne žene občutek solidarnosti, pa nas naj vsaj skrb zase, saj nihče od nas ne bo večno mlad. Pozabljamo, da z našim odnosom danes učimo otroke in mlade, kakšen odnos bodo imeli do nas, ko bomo mi stari. Kaj bi si želeli zase, ko bomo enkrat stari?
Zapis v rubriki Razširjamo pogled je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
