Če bi bil ta svet drugačen …

Upanje umre predzadnje. (Ivan Volarič – Feo)

Kako nepopustljiva in zahtevna učiteljica ostaja Zgodovina, mi, ljudje, pa jo v maniri krasnega modernega sveta, še kar poljubno in brez slabe vesti izkoriščamo, iz nje jemljemo delčke posameznih epizod in si jih prikrojimo tako, da postanejo sredstvo za razpihovanje naše resnice in širjenje napuha. Četudi so najbolj pogoste razlagalne teorije nastanka in delovanja sveta razumele žensko v njeni odvisnosti in podrejenosti od moškega, je že zdavnaj napočil čas za svet, ki bi bil sposoben revizije tovrstnih verovanj.

V zgodovini iščejo opravičila tudi tisti, ki se posmihajo enakosti spolov in izražajo skrb pred ženskami, ki naj bi dosegle in imele že preveč, impotentnost svoje moči pa razkazujejo z uporabo nasilja, ki je v Sloveniji vseprisotno. In tam bo ostalo – skrito, na plečih žensk, ki jim pravimo, da naj se naučijo biti tiho še pravi čas, naj potrpijo in da naj ga ne vznemirjajo – kot da so si same krive. Več kot 70 % Slovencev ima izkušnjo z nasiljem v družini, psihično nasilje trpi polovica Slovenk, več kot četrtina jih v nasilju živi več kot 20 let svojega življenja. Koliko jih o tem s kom spregovori? Manj kot 40 %, pri čemer se jih za prijavo odloči manj kot 10 %. Številke, ki največ povedo o nas, ki ne ustvarimo družbe, ki bo varna tudi za ženske. O nas, ki od žrtev nasilja pričakujemo da nasilje skrivajo pred našimi očmi in ušesi, ker težko sprejmemo del odgovornosti za stanje, ki ga s pretvarjanjem, poskusi racionaliziranja nasilja in prevračanja odgovornosti za nasilje na žrtve, omogočamo.

V kaj pa je svoje upe položilo naše človeštvo? Potujemo po vesolju, razvijamo umetno inteligenco, samovozeče avtomobile, orožje, ki lahko v nekaj urah izbriše svet kot ga poznamo in tekmujemo v iskanju vedno novih teorij zarote, ki naj bi dokazovale visoko raven naše inteligence. Žensko neenakost v tem svetu pa ob tem kar naprej proizvajamo kot nevidno. Če so zabavamo ob šalah o ženskah, ki padajo po stopnicah, o velikosti naših možganov in o omejenosti njihove uporabe, če je dovoljeno izražati skrb o ženskah, ki svoj glas uporabljamo in ne dovolimo, da o nas in namesto nas govorijo moški, to pomeni, da meje ženskega sveta še vedno določa seksizem. Kot da me ne predstavljamo polovice prebivalstva in ne zmoremo same odločati o sebi? Kot da naše potrebe niso dovolj pomembne, da bi zaslužile politično reprezentacijo? Kje se odraža dejstvo, da so ženske bolj izobražene od moških, če jih je na vodilnih mestih odločanja v gospodarstvu zgolj peščica, obenem pa se soočamo z manjšim plačilom, ki ga ženske prejmejo za enako opravljeno delo? Omizja odločanja nas ne potrebujejo zato, ker bomo za mizo sedle vse lepe, mile, da bi prisotne umirile z našo žensko energijo – ne, za mizo moramo sedeti in soodločati ker prihodnost pripada vsem – moškim in ženskam. In ker bo šele dejstvo, da o vsem tem ne bo potrebno pisati in govoriti čisto za vsak 8. marec, pomenilo, da je naša družba končno demokratična. Ker bo omogočila v demokraciji uživati vsem. Če bi bil ta svet drugačen … bi bil vsak dan 8. marec. Kdaj, če sploh kdaj?

Zapisala: Ana Pavlič

Kolumna je objavljena v rubriki Razširjamo pogled v zadnji številki Posavskega obzornika.