Dvignjen pogled v nebo

Zima

Zima je in sneg leži krog in krog, ko tole pišem. Kot da bi bil v Močilarjevi povesti ali pa kot je bilo tistega lepega zimskega dne sredi sedemdesetih let, ko sem se odpravil na Zdole snemat mladinsko oddajo, vsak torek od petih do šestih popoldan je bila na programu Radia Brežice, jaz sem jo pa urejal. To je bilo moje prvo, zaresno in temeljito srečanje z Zdolami; tako kot Pohanca se prvič pisno omenjajo v zapisu salzburškega nadškofa Eberharda II. tistega davnega leta jeseni 1246. Bil je tako neznansko lep (in mrzel) zimski dan, da kaj, cesta od Spodnje Pohance do Zgornje Pohance zasnežena, da o pobočjih ne govorim. Silvo in še dva njegova domača prijatelja so me pričakali na krški strani ob starodavnem mostu čez potok Močnik in odpravili smo se peš v strm zdolski klanec in oddaja je že pričela nastajati, kar mimogrede in samoumevno. Nazaj grede smo se peljali s sanmi, šlo je kot blisk; vzpenjaš se vedno počasi in zahtevno je, navzdol gre mimogrede, nato pa sem se odpeljal domov, mislim da s kolesom, po tisti zasneženi lokalni cesti.

Petek je, sredi januarja, okrog petih popoldan grem domov iz službe, a je že noč, kot da bi se spet sprehajal po stockholmskih ulicah. Tiste redke stoječe ulične svetilke, samo še v kakšnem filmu jih videvam, svetijo v mrak, ki ga osvetljuje tudi sneg, od jutra sem ga je zapadlo prepolno, mirno je in tiho, ljudi malo, idila, skratka. Miklošičev park je bel in očarljiv. Franc Miklošič je prijateljeval z našim rojakom jezikoslovcem in slavistom Maksom Pleteršnikom, ta pa tudi s Franom Levstikom, kakšen networking, kakšno mreženje, bi izumetničeno rekli danes; tisti Miklošič, ki je bil rektor dunajske, tj. habsburške univerze, je v zraku in ga čutiš, skorajda slišiš, ko si potopljen v park. Ne vem, koga vse je Silvo tako poznal in kdo njega, dolgo je, odkar sva se o tem pogovarjala, če sva se sploh kdaj. A to niti ni pomembno, saj Silvo ni potreboval referenc.

Gledam to snežno belino, ki tiho objema tla in zemljo in jo boža in umirja ter pomirja; sneg je dobrodošel, saj pomeni blagost, počitek in počivanje; tudi tistim, ki so odšli. Silvov grob na zdolskem pokopališču je gotovo zametlo in je prav tako zavit v belo. Naj mu bo lahka zemlja. Njemu in vsem, ki sem jih poznal in imel rad, pa so že odšli. Odšli tja, kjer znebi se človek vsake teže, kjer spi, kdor vanjo spat se vleže, kamor hrup preganjavcov ne seže. Prešeren je že vedel, kako in kaj, a tudi, zakaj. Zato lahko človek šele v pokoju tihem hladne hiše, kamor varna vodi pot pogreba, počije in si čela pot obriše.

Silvo, prvič

Silvo je bil prvi slovenski pesnik, ki sem ga osebno spoznal in poznal, sploh pa tako dolgo. Tako ne bom nikoli več nobenega. Spoznala sva se pozne jeseni 1971, ko sem postal gimnazijec v Brežicah in ko sem se uspel malo, kot novinec, razgledati in ozreti naokoli. Hitro sva postala prijatelja in to je ostalo tako, zapečateno. Čarovnija.

Zanj sem sicer slišal že malo prej. Soseda, ki je postala gimnazijka malo pred mano, mi je enkrat povedala, da je na gimnaziji en mladenič vse osupnil, ker je tako neverjetno izstopajoče dober v slovenščini. Naturtalent, bi rekel danes, takrat še nisem poznal te besede. Tisti mladenič je bil, kakopak, Silvo Mavsar z Zdol. Z vsem, kar je pozneje počel in s čim se je ukvarjal, si je tisti sloves samo še utrdil.

»Lahko rečem,« mi je med drugim pravil na najinem srečanju pozne jeseni 2021 v Brežicah (bilo je zadnje, ne da bi to vedela), sedela sva v majhnem parku pred osnovno šolo in se dolgo pogovarjala, »da se je vse, kar sem glede poezije kadarkoli ocenil, potrdilo in bilo prav, in enako bi tudi danes ocenjeval.« Samozavestno, prepričljivo in poznavalsko; popolnoma utemeljeno in povedano v tihem tonu. Vem, da je bil v mladih letih (ne vem, če še kdo danes ve npr. za revijo Mentor; Silvo je bil, seve, zraven) znan v slovenskih pesniških krogih, kako je bilo pozneje in tudi dandanašnji, ne vem, ker tega ne zmorem več spremljati. Ampak, saj je vseeno: pomembno je, da je bil in ostal v poeziji Silvo Mavsar kriterij, ki je držal.

Pa ne samo kriterij, ves čas je bil, kot sem poudaril v zapisu o njegovi pesniški zbirki Samobeg v Delavski enotnosti decembra 1982, spiritus agens našega krajevnega kulturnega, v najširšem smislu, življenja. Tak je postal, četudi je ves čas ostal doma in ni šel v svet. Tudi Prešeren ni šel nikamor zdoma, če odštejemo njegov študij na Dunaju in kakšen obisk Celovca. Njegov svet so bili njegovi domači kraji in on jih je ponesel v svet poezije, literature, publicistke, žlahtne besede. V teh besedah je ves čas bival, tih in raje zadržan in v ozadju, kot pa karkoli drugega. Tak je bil in se mi zdi, da je čisto prav, da je bilo tako. Vse, kar je v minulih desetletjih ustvaril, govori več kot dovolj samo po sebi.

Silvo, drugič

Silvo mi je pravil, da je bil v prvih nekaj povojnih desetletjih v sredini prejšnjega stoletja najbolj znan Zdolan Beno Zupančič (po njem je zato Silvo poimenoval tamkajšnje literarno društvo). Pisatelj, intelektualec, politik in tudi aktivist, predvsem pa rahločuten domoljub. Čeprav ni bil rojen na Zdolah, njegova starša pa sta bila iz teh krajev, je na Zdolah preživel nekaj osnovnošolskih let pri teti in se rad tjakaj vračal, si je pridobil tak sloves. Danes lahko mirno rečem in tudi dokažem, če bi že bilo treba, pa niti ne vem, zakaj bi bilo res treba, da je Silvo Mavsar prevzel to štafeto in postal najbolj znan Zdolan najmanj minulih treh desetletij. Zdole si to zaslužijo in Silvu to pritiče. Njegova ustvarjalnost in njeni rezultati segajo daleč in visoko; če bo kdo kdaj hotel to izmeriti, bo dokazal, kar sem pravkar zapisal.

S Silvom sva se poznala več kot pol stoletja. To se mi zdi skoraj nepredstavljivo in nemogoče; danes, ko se oziram v minule dalje, v vsa ta leta, in tako bi se mi verjetno zdelo tudi takrat, če bi mi kdo kaj takega rekel – pa ne zaradi nejevere v prijateljstvo, ampak zaradi nejevere v čas. Od tiste pozne jeseni 1971 dalje sva se poznala, prijateljevala, sodelovala, pogovarjala in tuhtala. Mislim, da se z nikomer nisem bolj ujel in razumel v stališčih in pogledih do tega, o čemer sva se pogovarjala, kar sva skupaj – ali pa vsak zase – delala. Takšna sinergija se mi zdi še bolj nemogoča kot sam razpon let.

Če posplošim, prvega četrt stoletja sva bila redno, velikokrat praktično v dnevnih stikih. V drugi polovici so se najini stiki razredčili, predvsem zato, ker sem iz domačih krajev odšel, kot se temu reče, v širni svet (o čemer nisem nikoli razmišljal). Da je postal širni, se je kmalu pokazalo. S Silvom sva obdržala stik in nekaj tudi sodelovanja, npr. ko sem bil konec leta 2000 gost foruma Neviodunum. Tu pa tam sva si izmenjala kakšne vtise in še kaj. A minulo poldrugo desetletje je minilo skoraj brez stikov oz. drugače rečeno: predzadnjič sva se videla na slovenskem knjižnem sejmu pred več kot desetletjem, in enkrat kmalu zatem sem tam spoznal tudi njegovo hčerko Marušo (Silvo ni bil tam), izjemno samostojno, suvereno, a ravno tako rahločutno ustvarjalko. In zadnjič, eh, tiste pozne jeseni 2021. Ampak če preštejem in seštejem letno frekvenco najinega srečevanja v tega pol stoletja, je čisto spodobna, morda celo zavidljiva.

Ko sem pisal takorekoč recenzijo njegovega Samobega – navdušil me je isti hip, ko sem ga vzel v roke – o poeziji nisem vedel česa pomembnejšega, da bi lahko tehtno ocenil njegovo delo. Danes pa vidim, da je Silvo s svojsko pesniško zbirko po eni strani nadaljeval modernizem v slovenski poeziji, po drugi strani – in to je bistveno – že zakoračil v postmodernizem. A ne v modnem smislu, ob tem pa je obdržal tisto svojo pretanjeno liriko, v kateri se je pokazala njegova nežna in občutljiva duša in njegov pogumen in odločen um. Zbirka je odraz domačih krajev in njihova oda, njihove lepote, tihote, nežnosti in ganljivosti.

Celo več – kot je Prešeren v svoji presunljivi pesmi Neiztrohnjeno srce izrisal svoj portret (Da je lepó, bi sodil, visoko čelo, vsak, / ak' bil bi nekakóvi zapustil ga oblak; / bilé lepe bi usta, lep bil obraz bi bled, / ak' bil bi nekakóvi preč nejevolje sled.), tako je Silvo v prvi pesmi v Samobegu z naslovom Treba je na posreden in metaforičen način upodobil sebe: Dokler me dohiteva / zravnan odziv zvonika med topoli / in tihi pljuski mamine kave / ostanem neoprana preteklost / teh gričev. Nas vse opredeljujejo ti mehki, ljubi in topli griči, mene pa še posebej tisti topoli ob Močniku, ki so bili temeljni vir navdiha in samozavesti moje otroškosti. Silvo je vse to neminljivo prelil v čisto poezijo.

Apoteoza

Že bežen vpogled v Silvov zapis objav v bibliografskem sistemu COBISS pokaže predvsem naslednje: eno veliko zavezanost domačim krajem, njih visoko pesem in preko tega slovenskemu podeželju, njegovim potencialom in dosežkom. Spodbudna, velikodušna, ki ni nekritična, a nikoli kritizerska, zdraharsko razdiralna in nespoštljiva. Slednje reči so mu vedno bile tuje. Upam, da so se tisti, ki so z njim prišli v vsebinski in vrednostni, pa tudi operativni razkorak, tega zavedali.

Imel sem to posebno srečo, da sem bil zraven pri vseh njegovih pomembnejših, izstopajočih projektih. Kaj zraven, o večini sva se pogovarjala, si izmenjala poglede in se dopolnjevala.

Silvo je bil univerzalen intelektualec, a tak, ki je tudi veliko naredil in dosegel. Ne samo da je veliko premišljeval in imel veliko in velike načrte, večino tega je tudi izpeljal in marsikaj je ostalo še danes. S tem je naše podeželje postajalo bogato in veliko.

Daleč najpomembnejši, po moje in gledano z več vidikov, sploh v današnjih časih, je Posavski obzornik. Posavski obzornik je slovenski novinarski in publicistični dosežek. Posavski obzornik kot samostojna in visoko profesionalna institucija in dokaz, kaj je to novinarstvo in žurnalizem, in potrditev, da takšni projekti niso niti omejevani niti določani s kakšnimi posebnimi pravili. Zgodijo se, ko se najdejo posamezniki, da to storijo, izpeljejo, uresničijo. Kot izšolan novinar, tudi z več kot desetletno praktično izkušnjo, lahko to mirno ocenim in trdim.

Naprej, Zavod Neviodunum. Kakšen posluh in smisel za pot skozi čas, v njegovo in našo preteklost, preko sedanjosti v prihodnost, da ne bo pozabljeno in da bo spodbuda. Potem literarno ustvarjanje. Od Samobega, seveda, do zbirke kratkih zgodb Postelja iz knjig (moram jo še prebrati); kakšen pretanjen, pomenljiv, spodbuden naslov kot priče izvirnosti njegove besedi in ustvarjalnosti. Pa antologija posavske novejše poezije V ograji belih akacij (sledile so jim Fanfare); njegov verz za naslov, pretanjeno in žlahtno. In Literarni listi, ki so bili tedaj, v osemdesetih, popoln eksperiment za naše kraje, a so se tako samoumevno prijeli v duh časa in prostora.

Potem knjigarna in založba Opus. Inovacija in pogum. Levstik, ki je bil več kot stodvajset let pred tistim na obisku v Krškem pri svojem prijatelju Hočevarju in je takrat Krško, zaradi pristanišča na Savi (zadnje na poti navzgor), ocenil kot slovenski Babilon, bi mu, kritičen, kot je bil, spodbudno prikimal. In še naprej, tednik Srž, ki je resda bil prehodnega značaja, a mu je prinesel vrsto sila pomembnih izkušenj za naslednje projekte. Ter knjige, knjige. Na več kot petdesetih – izjemno število! – stoji zapisano njegovo ime, večji del so uredniške. A biti urednik je dostikrat težje kot biti avtor: dobiti moraš idejo, jo razviti in urediti zasnovo knjige, pridobiti avtorje prispevkov ter potem vztrajno bedeti nad vsem do konca.

In še posebej njegov publicističen prvenec Ključ za nuklearko (točno deset let po Samobegu). Silvo je bil tako prijazen, da je v njej objavil nekaj mojih fotografij – skozi Spodnjo Pohanco so peljali tiste ogromne turbine, mimo naše hiše. Moja, prav tako pokojna soproga Maja – s Silvom sta se v tistih časih, ko smo še živeli v domačih krajih, ravno tako dobro poznala, je z njim ob izidu knjige naredila intervju za mariborski tednik 7D. Naslov je bil pomenljiv, hudomušen in večplasten: Ključ je, ključa ni. Silvotova druga in nedokončana knjiga o nuklearki, ki enostavno mora iziti, bo morda, četudi med vrsticami, ponudila odgovor. Ne poznam nikogar, ki bi se bolj temeljito in vsestransko ter poznavalsko lotil zgodbe o naši Nuklearki. Mimogrede, ko so tekli pogovori in pogajanja, je bil na ameriški strani podpredsednik Walter Mondale tisti, ki je bil zadolžen za ta projekt. Upam, da so si naši današnji snovalci drugega bloka, tako državni kot tudi lokalni, sposobni predstavljati, kaj vse to pomeni.

Silvo je še posebej prišel do izraza tista leta, ko je v Nuklearki vodil službo za obveščanje; jaz sem istočasno to počel v krški papirnici in bila sva kolega v najbolj pristnem pomenu besede v dveh daleč najpomembnejši posavskih podjetjih, dobesedno, da bolj ne bi mogla biti. Izmenjavala sva si izkušnje, si dajala nasvete in napotke, saj včasih od zunaj bolj jasno vidiš, kot pa če si na sceni. To so bili pionirski časi! Enkrat sva ga šla z Majo namenoma poslušati, kako je razlagal in seznanjal najširšo posavsko javnost z Nuklearko, njenim delovanjem in umeščenostjo v prostor ter vplivi na okolje. Bil je čisti profi, sam Cicero bi mu lahko zavidal.

Iz tistih časov se ga spomni tudi Ibrahim Nouhoum, najbolj znan slovenski Afričan; na zasneženo soboto sem mu na ljubljanski tržnici povedal, kaj se je zgodilo, in žalost ga je prevzela. Iz Malija je prišel v Jugoslavijo (v Beogradu so ga ob prihodu takoj poslali naprej v Ljubljano) študirat gozdarstvo, kjer sta bila z Majo sošolca vse do diplome. Ibrahim, ki je kot edini tuj študent v Sloveniji celo prejemal štipendijo, in to v krški papirnici, je med drugim zaigral v filmu Rezervni deli, v katerem je režiser in naš lokalpatriot Damjan Kozole veliko prej, preden je to postalo »moderno«, opozoril na tihotapljenje ljudi.

Odhodi

Ta decembrsko-januarski čas je tokrat posebej morbiden, zoprn, in nevšečen, kot že dolgo ne. V sredini decembra je odšla Iskra Čolović, ki je bila legendarna spikerka makedonskega radia Skopje. Pred dnevi se je poslovil ikonski diplomat in veleposlanik Željko Jeglič, daljni sorodnik Ivana Tavčarja. In vmes je odšel še Silvo. Hudo mi je bilo, kot le kaj. Z Martinom Luzarjem, prijateljem in kolegom novinarjem, sva med objemi segala v roke najožjim sorodnikom in zadrževala čustva in solze in vse, kar nekako naj ne bi sodilo na javni dogodek. Pa ne to, ampak nejevera je, ki ti ne da izjokati se do konca.

Memento

Ob izgubi bližnjega se človek vedno počuti kot v transu, v nekem stanju, ki ni stanje vsakodnevne realnosti, ki je nekaj posebnega, čudnega, odvečnega. A je tu in tako je. Tako je tudi bilo davnega leta 1965, ko mi je umrl stari oče Albin, na katerega sem bil, verjetno v veliki meri nevede, zelo navezan.

Pa vendar te stavke in besede in misli pišem in izpovedujem s polno prištevnostjo in nikakor ne zato, kot se ob odhodu to spodobi; slednjega, se opravičujem, mi niti ni posebej mar. Hočem le povedati, izpovedati občutenja ob izgubi prijatelja, s katerim me deli več kot pol stoletja. Ne vem, če bom še kdaj deležen takšne naklonjenosti stvarstva; če pa bom, bo to samo utrdilo moj spomin na prijatelja Silva Mavsarja, velikega človeka, ki sem ga imel čast poznati in z njim deliti, kar se le deliti da. S tem sem povedal vse. Čisto vse.