Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Hočem sama«

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 23.08.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 221Redakcija
Maruša Mavsar
Se spomnite obdobja, ko so vaši malčki prišli v tisto fazo, ko želijo prav vse na tem svetu narediti sami? No, tu sva s hčerko sedaj. Na vsako dnevno nalogo, dogajanje ali zgolj premik mi izredno odločno pravi: »Hočem sama!« ali »Sama bom!«. Povsem sama bi se oblekla, sama bi jedla, pila, šla na stranišče in seveda sama potegnila vodo, sama bi šla po najbolj strmem pobočju, sama bi plezala po vsakem drevesu, ki ga zagleda, raziskala vsak ped poti, po kateri hodimo, seveda pa bi rada sama preizkusila tudi vse, kar delamo ali uporabljamo odrasli. Izgleda, kot da se čas zanjo resnično ustavi. Kaj pa za nas, odrasle?

Prejšnji teden mi je neki dan zmanjkalo potrpljenja za njeno samostojno trikratno oblačenje in slačenje hlač. Kazalci na uri so bili kot podivjani. Ko ji je že uspelo, si je želela še obuti sandale in čeprav ji gre to opravilo super od rok, je tokrat dala na desno nogo levi sandal in na levo desni. Pa ravno zdaj! Takrat sem začela glasno priganjat, nervoza me je pošteno zagrabila. Ko sem se sklonila, da pomagam, me je predirljivo pogledala, a mirno in razločno rekla: »Mami, hočem sama obuvat«. »Pa kaj še!« sem si mislila, jo dvignila, ji iztrgala sandale in jo obula. Vmes sem hektično ponavljala, da se nama mudi in da bom zamudila na dogodek, čeprav sva se pravočasno začeli pripravljat. Ona je vedno bolj prizadeto ponavljala, da ne in ne in ne in da naj jo pustim, da se sama obuje. Začela si je sezuvat sandal. Takrat mi je v torbici zazvonil še telefon, kar je hipoma prililo olje na moj ogenj. Prijela sem jo v naročje in stekla v avto. Uf, končno sva bili na poti. Moje misli pa povsem drugje kot tam, kjer bi morale biti. Tam, kjer sem tisti trenutek bila.

Dan v službi je dobro potekal. Jutranje dogodke sem pometla pod delovno preprogo vsakdana. Okoli 14. ure pa me pokliče mama srednješolca, češ če bi letos njenega sina sprejeli na prakso na uredništvo in če se lahko ona pride pogovorit z mano o detajlih. Zmajala sem z glavo. Vsako leto je več takšnih staršev, ki nam pišejo, nas kličejo ali celo obiščejo, da bi otrokom uredili prakso. Ne mladostniki, ampak njihovi starši! Spomnim se, ko sem to pred devetimi leti doživela prvič. »Kje pa je vaša hčerka, gospa? Zakaj pa sama ne pride na pogovor o praksi?« sem vprašala neko mamo. »Veste, ona je zelo zaposlena,« mi je odvrnila. »Pa kako vi veste, kaj njo zanima in ali ji bo praksa pri nas ustrezala?« sem takrat začudeno nadaljevala. Zatrdila je: »Bo, bo. Njej so take dinamične stvari zelo všeč.« No, ne bom izgubljala besed o tem, da je bilo to dekle potem kot en kos pohištva, ki bi ga lahko prestavljali sem in tja. Ko sem jo vprašala, kaj jo veseli v življenju, me je debelo gledala, nato pa brezizrazno odgovorila: »V šoli mi gre dobro. Šola me veseli.« Tekom prakse sva počasi izbrskali, da ima posebno iskrico v sebi, a bila je globoko, globoko zakopana.

Dan mi je postregel še z novim sporočilom. Znanka mi je zgroženo povedala, da se ravnokar na referatu fakultete v Posavju z 19-letniki hodijo vpisovat starši. Da jih pospremijo in jim celo izpolnjujejo obrazce. In ko me je okoli 15. ure poklicala še sošolka, ki je raziskovalka na ljubljanski fakulteti, sem jo morala vprašati, ali je tudi tam tako – da torej starši preplavljajo univerzo? »Seveda! Na informativnih dnevih ji je že skoraj več kot bodočih študentov, prav tako so redni obiskovalci govorilnih ur,« se je cinično zasmejala. Starši hodijo na govorile ure za otroke – študente. Starši jih vpisujejo na fakulteto, jih nadzorujejo, vodijo za roko. Pa kako neki smo prišli do tega?

V vrtcu me je mala pozdravila, kot da se ni nič zgodilo. Prijela je svoj nahrbtnik. Ta dan je imela v njem še celotno »dežno« opravo, zato je bil nahrbtnik toliko težji. Hčerka me je proseče pogledala: »Mami, sama bom.« Pokimala sem. Stopicala je korak pred mano. Gledala sem, kako jo nahrbtnik močno vleče k tlom. Kako komaj hodi. Zraven je malo stokala, a vztrajno nadaljevala po poti, navdušeno stekla za martinčkom, preobrnila ogromen kamen in me nagajivo pogledala, ko je prst zarinila v modro žvečilko na pločniku. Jaz pa sem si, pod vtisi celotnega dne, v mislih ponavljala: »Prav, punca, pojdi. Pojdi sama!«
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji