Je že tako …

29. junija, leta 1900 se je v francoskem Lyonu rodil pisatelj in letalec Antoine de Saint- Exupery, ki je leta 1943 napisal svojo najbolj znano novelo Le Petit Prince, Mali princ. Drobna knjižica, s petinosemdesetimi stranmi, polnimi pisateljevih misli, namenjenih starim in mladim otrokom … Naj za ta trenutek, ki ga nekako živimo, izberem naslednje iz pisateljeve knjižice: "ljudje imate radi številke" … "ceremonije so potrebne" … "treba je gledati s srcem" …Je že tako, da se ubadamo s številkami, radost pa je bolj vprašljive sorte. Je pa res, ljudje, ki se ukvarjajo z dobički, niso nikoli zadovoljni s številkami. Oni, ki imajo veliko, bi hoteli še več in niso nikoli siti številk. Zaposleni z mesečno plačilno listo, upokojeni z listkom »penzije« v večini primerov uporabljajo možgansko telovadbo, kako preživeti do naslednjega številčnega obroka. Ali molijo, da bi bil čimprej deseti oziroma petindvajseti v mesecu. In je v tem prestopnem tropskem letu popolnoma nehigienično omenjati vse one, ki sodijo v nikogaršnjo številčno kategorijo. So pa številke tudi bolj vedre narave. Brežiški muzealci so svoje prireditve množično napolnili. Kakopak številčno. V prelepi viteški dvorani s koncerti še glasbena šola in pevski zbori. Tu je bojazen za premalo številk (ljudi) odvečna. Blagor vsem, ki se tako močno številčno z muziciranjem in petjem ukvarjajo, imajo ljubo kulturo radi in so nam z njo tako številčno napolnili rožnik! Ceremonije so potrebne, pravi Mali princ. Tudi pri ceremonijah so za merjenje njihovih uspehov zelo važne številke. Ceremonije ob večdnevnem brežiškem festivalu so številčno presegle vse meje. Kar ne moreš verjeti v tako številčen odziv ljudstva, potrebnega ceremonij. Z njimi druženja, vsakršne glasbe, pitja, kulinarike. Ameriško pečenih dišečih kokic in balonov, skozi katere se je bilo z nosom in telesom težko prebiti. Da ne bi mislili, kako drugače, tudi okoli teh ceremonij so se vrtele – številke. In prav zaradi številk je bilo tudi nekaj številčnežev, ki so trdno na tleh rekli, kaj da je treba tega cirkusa, teh ceremonij, ko bi bilo treba dati te številke drugam. Če se ozreš po mestu in okoli njega, veš kam. Je že tako, da eni gledajo ceremonije s srcem in eni s srcem usmerjajo pogled v … Ampak ljudje imamo radi ceremonije. Da smo v Brežicah »strašni«, mi je rekel kolega Martin Luzar, ko ne on ne jaz nisva mogla v popolnosti dojeti mnogoštevilnega odziva na letni koncert Moškega pevskega zbora Kapele, ki je z Vokalno skupino Aria v Viteški dvorani privabil z večerom dalmatinske glasbe Da te mogu pismom zvati, mestno jedro zunaj in še kar naokoli njega pa je že itak veselo vrelo. Vendar je petje pevcev iz Kapel vzvalovalo srca ljudi, ki gledajo (poslušajo) s srcem. Posebno valovanje se je prebudilo v drugem delu koncerta, ko so pevci, preoblečeni v mornarske modro bele črtaste majice, in Niko Ogorevc še z mornarsko kapo kapitana, v obliki, sliki in pesmi malodane pripeli vonj in radosti morja. Je že tako, da vseobsegajoče nebo ne premore števila besed in ne gledanj s srcem vseh, ki nam morske ceremonije polnijo duha in telesa. Četudi le za kak dan …