Časopis za pokrajino Posavje
19.02.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Mačehovski odnos do kulturne dediščine

Avtor: Smilja Radi    Objavljeno: Četrtek, 15.02.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 254Redakcija
Smilja Radi
V letu 2018, ko obeležujemo Evropsko leto kulturne dediščine, se bodo odvijali najrazličnejši dogodki tako v Sloveniji kot širom po Evropi. Pa je to dovolj? Bo to spremenilo naš odnos do nečesa, kar je - mrtvo?

Kolikšno je naše razumevanje in zavedanje o izjemni skupni kulturni dediščini; o vrednotah, ki jih le-ta predstavlja; o njenem družbenem in razvojnem potencialu ter o pravicah in dolžnostih, ki so povezane z dediščino naših prednikov? To je zapuščina naših dedov in babic, ki so nam jo zapustili v želji, da bi bila tudi nam v zadovoljstvo in veselje ter nenazadnje celo zatočišče. Vse pogosteje se pojavlja tudi vprašanje, ali je vredno obnavljati in varovati našo nepremično in premično kulturno dediščino, saj vlaganja vanjo predstavljajo mnogokrat (pre)velik finančni zalogaj, včasih pa so še drugi razlogi. Ker sredstev za obnovo ni mogoče z lahkoto dobiti, je marsikateri objekt prepuščen počasnemu propadanju in nato končnemu propadu. Bi bilo drugače, če bi država zagotovila davčne olajšave za lastnike kulturne dediščine, če bi jo bili ti pripravljeni obnoviti?

V mojih spominih oživi podoba več kot stoletje stare kmečke hiše, zidane iz blata in kamenja, krite s slamo. Hišica je imela preddverje z leseno lestvijo, ki je vodila na podstrešje, večji dnevni prostor s krušno pečjo, ki je bil tudi spalnica, ter ’črno kuhinjo’, v kateri se je ob mojih redkih obiskih kuhal najboljši zeliščni čaj. Stare hiše danes ni več (nanjo spominja samo še črnobela fotografija, ki jo je na enem izmed svojih pohodov po sevniški okolici naredil Ljubo Motore) - in meni je žal, ker nam ni uspelo obnoviti ter ohraniti te edinstvene kmečke stavbne dediščine.

Po podatkih registra za nepremično kulturno dediščino ima Slovenija vpisanih 29.615 enot le-te, od tega 7765 kulturnih spomenikov lokalnega pomena, 265 spomenikov državnega pomena, en spomenik evropskega pomena (Bolnica Franja) in tri spomenike na Unescovem seznamu (Škocjanske jame, Prazgodovinska kolišča okoli Alp, Dediščina živega srebra Idrija in Almadén). Od tega je vpisanih 529 enot grajske arhitekture (gradovi, dvorci, graščine, utrdbe ...), 33 gradov in dvorcev pa ima status spomenika državnega pomena.

Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je Slovenija ena izmed držav, ki si je skrb za kulturno dediščino zapisala tudi v Ustavo RS in se s podpisom t. i. Beneške listine iz leta 1964, ki govori o ohranjanju in oblikovanju arhitekturne dediščine, tudi na mednarodni ravni zavezala, da bo skrbela za njeno varstvo. Kljub temu pa je v dosedanji praksi le redko videti, da sta pri nas nepremična in premična kulturna dediščina spoznani kot skupno dobro ter temu primerno obravnavani na državni ravni. Lepo bi bilo, ko bi se nam končno posrečilo prepričati tiste, ki razpolagajo z vzvodi moči, in širšo javnost, da je vzdrževana ter dobro ohranjena dediščina prej priložnost za razvoj kakor pa ovira.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

08.02.2019 | Kolumne in komentarji

Zakaj ceniti domače?

08.02.2019 | Kolumne in komentarji

Odmev.