Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Med.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 24.05.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 230Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Nedelja, ko uspem spet pognati svojo tradicijo – malo kroženja pod milim nebom med zelenjem vseh odtenkov z objemi prelivajočih se cvetnih vonjev. S kolesa previdno gledam v nebo, ki nabira oblake v šopek, ki bo, kaj vem, kako velik in siv. In deževen. Pa saj je luštno biti tudi kdaj malo len in uživati v škrabljanju kapljic, ki oddajajo svojo serenado. Kot ptički na zeleno vonjasti poti, ki jih prav malo poznam, pojo pa tako, da se topi duša. Pred hišo doma pa močno dražijo mojega mačka.

Maj je poseben mesec, zares poseben, ki oddaja visoko pomlad in zgodnje mlado poletje. Nekaj pomladnih trav so že pokosili, z njimi marjetice, plavice, zlatice, make, kislice, ki smo jih mladi razposajeni znali gristi sveže. Bog ve, če tudi kislice dajo kaj paše čebelicam. In – današnja nedelja ni običajna. 20. maj 2018 je zgodovinski datum, ko zemljani prvič praznujemo svetovni dan čebel. Po zaslugi naše domovine, ko je na njeno pobudo pred tremi leti, lani decembra generalna skupščina Združenih narodov ta dan razglasila za svetovni dan čebel. In, menda ja tudi ljudi, saj če ne bo čebel, se bo tudi nam pisalo grenko.

Vsak cvet ima svoj vonj, ki privablja čebele, nam pa vsa ta razkošnost "meštra" čutila. Trobentice, vijolice, vrbe, leska, resa, regrat, češnje, oljna ogrščica, akacija, lipa, kostanj, ajda, bezeg, sadno drevje. To je svet vonjav in kasneje medu in še kasneje decembrskih medenih kolačkov in medenih namazov, ki si jih po pameti vendar lahko privoščimo v katerem koli letnem času. Pogrešam svojo vrtno češnjo, ki mi je bila kot mati in jo je na začetku ene zime razpolovilo neznosno neurje. Prijateljice čebelice so imele na njenih cvetovih bogato pašo, mi pa kasneje tudi v rdečih svežih bunkicah.

Sem se pa na sobotno popoldne prilepila pred TV-ekran in opazovala raznovrstne cvetice, ki ne dajejo medu. Ali pač, na nek drug način, ko sta si dala zaprisego princ Harry in njegova Meghan. Povabljenke so na njun dogodek prišle z ogromnimi klobuki, na katerih so bili kar mali cvetlični vrtički in aranžmaji. Nekatere so si obode klobukov od teže morale nameščati, da niso klobuki s cvetjem in raznolikim perjem zdrsnili, kjer ne bi bili zaželeni. Par me je osvojil s svojo toploto in odprtostjo. Da sta človeška po duši in srcu, sta že dokazala. Zasolzila sem, ko sta stopala z bratom Williamom proti windsorski kapeli, ko je Harry s težavo krotil čustva, in verjamem, da je mislil na svojo mamo Diano. Zato sta v zapisu. Želim jima veliko medenih trenutkov, neupogljivih odločitev in dobrih prijateljev v smislu Slakovega refrena »… čebelice, čebelice, moje ste prijateljice …«

Kako se bomo mi in komu upogibali to pomlad? Kdo nam bo do konca maja nalil več medu v brbončice in bomo verjeli v sladko medeno štiriletno naslednje življenje? To pa je vprašanje za 76.000 in še drobiž evrov.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji