Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Mimoidoča

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 19.07.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 242Redakcija
Maruša Mavsar
Pred poslovno stavbo je počilo. Glasnemu poku je sledil še zvok drsenja. Rjavolaska in sodelavec v pisarni sta se na hitro spogledala. Prometna nesreča? Da le ni kaj hudega?

Prvi pogled se ji je zdel srhljiv. Avto, spredaj dodobra zmaličen, ob njem pa ogromen tovornjak. Na srečo je kmalu izza avta pokukala sivolasa glava starejšega voznika. Sklanjal se je, nekaj pobiral, a bil je cel! Poleg se je pojavila še visoka postava tovornjakarja. Zagoreli orjak. Izgledal je nezadovoljen. Gotovo mu je nesreča prekrižala načrte. »Halo, policija, rad bi prijavil nesrečo,« je hrumel v telefon. Zbirali so se firbci. Niso pristopili, le vratovi so se jim trojno podaljšali. Nekateri so celo stopili na prste, za boljši razgled.

Prizor je postajal grotesken, saj je voznik iz karamboliranega avtomobila ves tresoč in nekaj mrmrajoč hitel s pobiranjem delov avtomobila sredi križišča. »Glej ga, zdaj pa še pobira!« so se slišali glasovi. Rjavolaska je pohitela k njemu: »Gospod, ste v redu? Pokličem zdravnika?« Molče je tlačil dele luči, odbijača in smernikov na zadnji sedež. Potem je zlezel v avto. »Nikamor ne greš! Policija pride,« je tovornjakar skočil za njim in mu sunkovito strgal ključe iz roke. Znova je pristopila bliže vozniku: »Gospod, če želite, vam bom jaz pomagala. Kje servisirate avto?« Prikimal je. Zdrdral ime servisa, ki ga je nato poklicala. Prijazna sogovornica na servisu jo je vprašala: »In vi? Ste mimoidoča?« Naenkrat je ugotovila, da to dejansko opisuje njen položaj. Je mimoidoča.

Tovornjakar je postajal nervozen, češ, zakaj se ona mota okoli voznika. »Pomagati mu je treba in avto slej ko prej umakniti,« je pojasnila. »Kaj? Stari je kriv, ne rabite pomagat, pa kaj se greste, jaz moram delati izpit vsake tri leta, takim starim pa ni treba, a razumete?!« se je razhudil. O, razumela je. Še predobro. S težavami voznikov starostnikov se je srečevala že nekaj let. Zaradi podobnih problemov v družini in od skrbi za svoje drage cele noči ni zatisnila očesa.

Iz servisa so jo napotili k zavarovalnici. Torej mora še marsikaj dobiti iz avtomobila, da bo lahko vozniku pomagala. Firbci so se medtem muzali iz daljave, zmedeni voznik, ponavljajoč, da je pogledal levo in desno, pa je za uniformo vlekel policista. »Glejte, ni vprašanja o krivdi,« ga je odločno opozarjal policist. Tovornjakar se je prestopal in prikimaval. 'Stari je nedvomno kriv.' Prosila je za dokumente, da javi potrebno zavarovalnici. »Vi pa ste oziroma zakaj to delate?« je zapisoval policist. »Mimoidoča. Pomagam, ker bi pomagala tudi vam v taki situaciji.« Policist jo je ogledoval in podučil: » V redu. A vse dokumente rabim nazaj. In voznika. Da ne bo kar kam šel, nismo končali.« Za roko je odpeljala voznika do bližnjega poslopja, kjer je lahko sedel. Spraševal jo je, kako neki bo zdaj prišel domov. Ker mu je nagajal tudi sluh, je s klicanjem nadaljevala ona. »Kaj ste gospodu? Zakaj kličete? Ste videli nesrečo?« je sledil plaz vprašanj zavarovalničarja. Pogledala je gospoda poleg sebe, z eno roko je držal napisano kazen, z drugo tipal po preznojeni srajci za očali. Ne, nesreče ni videla. Je le mimoidoča.

Izgledalo je, da se je vse uspela dogovoriti. Za avtovleko, koriščenje zavarovanja, za servis, prevoz domov. Voznika je pospremila nazaj k policistu, prosila za uvidevnost vse prisotne in se vrnila na svoje delovno mesto. Gospod je ni vprašal po njenem imenu, ni rekel hvala, ampak to ji ni bilo pomembno. Zanjo je štelo, da je tokrat sodila v kategorijo posebnih 'mimoidočih.' Tistih, ki se ne obrnejo stran, ko začutijo človeka v stiski.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji