Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Nepremičnina.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 12.04.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 276Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Včasih so, smo nepremičnini rekli »nekretnina«. Kaj vem, v čem je razlika. Nepremičnina je stanovanjce, stanovanje, hiška, večja ali precej večja hiša, ki je skoraj grad. Nepremičnina je hlev in gospodarsko poslopje. In tako naprej. Če se omejim na stanovanje ali hišo, oba predstavljata dom. Nekdo je nekoč rekel »moj domek, moja svobodica«. In temu ne gre oporekati.

Vrtim, obračam kolo časa in spomina. Po šestih podnajemniških domovanjih v rojstnem kraju – vsako od šestih domovanj združuje goro spominov – sem začela iskati, tkati in tlakovati svobodico. Torej svoj dom na mestu, kjer sem še danes. Če sem iskrena, je bilo to tkanje tlaka. Treba je bilo zbrati na kupe papirjev, od načrtov do soglasij za vodo, elektriko, kopanje rovov od sosedov (staršev) za ta in oni priključek. Kar nekaj časa so bile električne žice speljane čez podstrešje, dokler se mi ni »ofrknilo« in sem zahtevala, da to premestijo pod zemljo. Papirji oziroma zbiranje soglasij in dokumentov in kreditov je bila moja nadležna domena. »Rula« po zemlji res nisem in prenašanje vreč s cementom je bilo moško delo, od dokumentov pa me še danes grabi po črevesju. Potem so prišle na vrsto vreče cementa, opeke, stavbno pohištvo, ploščice, dirka za graditelji in mojstri, kuhanje zanje (hvala, mamica), zoprno popravljanje, ki so ga mojstrsko spravili v red Stankovi sorodniki s Poljčan, ki so teden dni domovali pri starših preko ceste. In hvala Branku za napeljano elektriko po hiši ter Vinku za »finiširanje« sten in podov. Barvne, lesene in pohištvene sestavljanke in kombinacije, ki jim ni bilo videti konca, so bile moj veselejši del, ob pridnih ljudeh, ki se jih človek rad spominja, in takšnih, ki bi jih še danes najraje pregriznil. Družinski vikendi so potekali za mešalcem, letne tedenske počitnice zaradi bronhitičnih deklet pa v socialističnih prikolicah. Časovni vrtiljak gradnje opisan skrajno v grobem. Ker je treba vse doživeti in živeti, da verjameš.

V tej svobodici nas je bilo kar nekaj časa osem duš. Pa kužki, pa morski prašički, pa muce, pred hišo golobi, ki jim je Fredi naredil lep golobnjak. Smo pač družina, čeprav sedaj že razseljena, v kateri imamo radi živali. Gregorjevih živalskih idej smo se včasih kar malo bali. Ampak, ja, saj je kar šlo. Ko so me k sebi vabile širine in daljave, te pa so moj nemirni duh velikokrat speljale, sem se ob odhajanju vedno ozirala po tej svobodici, ki me je čakala. Predvsem, res predvsem pa, da so me v njej čakali moji, ki sem jih imela rada. Lino in otroke. Saj sem v bistvu kokoš, ki bi najraje vse spravila pod svoje peruti.

Tale nekdaj naša skupna nekretnina (kako obupno uradniško poimenovanje), pravzaprav domek in svobodica, je bila v začetkih pretežno v barvah zelenja, z odtenki zemeljskih barv, in je bila »zglancana« v nulo. Pa ne bahata. Tako, da so se moji sostanovalci držali za glavo, če sem domov »pritresla« še kaj zelenega ali njej kakšen približek, kasneje še kakšno novodobno metlo ali sesalec. Če odmislim barvne odtenke, pomoči novodobnih pripomočkov se razveseliš, ko te življenje opomni, da si je treba pomagati.

Ko tole ekspres napisano zgodbo še enkrat preverjam, se mi zdijo besede kot deske, ki smo jih rabili za »fršalungo«. In vrata v dom – ta so pomembna! Prišlekom jih odpiram na široko, da vedo, da so dobrodošli. Moja pretežno zelena sovica, okrasek na vratih, pa mi govori o modrostih pred in za vrati.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

Avtor: Natja Jenko Sunčič
08.11.2018

Tei.

Avtor: Natja Jenko Sunčič
12.10.2018

Spomini.

Avtor: Maruša Mavsar
27.09.2018

Predčasna

Avtor: Natja Jenko Sunčič
13.09.2018

Zlato.

Avtor: Maruša Mavsar
23.08.2018

»Hočem sama«

Avtor: Maruša Mavsar
19.07.2018

Mimoidoča

Avtor: Natja Jenko Sunčič
05.07.2018

Noči.

Avtor: Natja Jenko Sunčič
24.05.2018

Med.

Avtor: Maruša Mavsar
26.04.2018

Praznik piknikov