Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Noči.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 05.07.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 219Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Noči so, po moje, ogledalo duše. Mirne, vznemirjene, kipeče od sreče, žalosti, norih hotenj in brezpotij. Iščeš poti, stojiš na križišču, rad bi se napotil po pravi, po pravi za vsakogar in zase, izbereš pa tisto, ki je ni, in jo še kar naprej in vztrajno iščeš po globini razbeljene duše. Pomoči pa od nikogar in se zaveš, da si sam ustvarjalec svoje poti. Svojih krajših ali daljših poti. Če pa se ti uspe odpreti, se razgaliti dobremu srcu, ki zna razkaditi dvome in hude demone, splezaš najprej na rahlo zeleno vejico in potem se zlagoma povzpneš na bolj močno in še bolj zeleno vejo, povedano metaforično. Pravi križev pot misli zadnjih junijskih ur in noči, ko je v večernih urah kapljala moča z vseh ne več mladih zelenih listov, ko je bila zemlja gnila od moče in so bila naša telesa lepljiva od tropskega podnebja. Za vsakršno olajšanje pa si se tu in tam bil prisiljen toplo zaviti. Za dih in oddih.

Brežiške noči. Kjer koli je kdor koli pripravljal »fešto«, se je trlo domačinov in nedomačinov, telesa so bila nagnetena kot vžigalice v škatli, željna zabave in hrane. In se je resničnost utapljala nekje tam gor, v hlapih popitih tekočin, v čisto še lepo prebavljivih zvokih in glasovih, do muzike, ki je parala noči, znosnost in vzdržljivost. Če grem malo po nekem redu. Domačo hrano, naših marljivih ljudi, imamo brez dvoma radi. Je kdo, ki se je drenjal ob stojnicah in se prenajedal, v tistem trenutku spoštljivo pomislil, koliko truda je bilo vloženega za užito dobroto? Muziko imamo radi. Je naša spremljevalka, v dobrem in manj dobrem, ki si jo po volji prilagodimo (kadar si jo lahko) po notranjem razpoloženju. Je pa prav nerodno, silno neodgovorno, da tisti nekdo prebivalce posiljuje z razbijanjem, ki ni sorodno prav nobeni muziki. In kot je bilo opaziti, se imamo ljudje vendarle malo radi. Vsaj takrat, ko sem se znašla v množici kot ena izmed vžigalic. Ni bilo zaznati ne jezikovnih in ne političnih ovir. Nobenih predalčkov, nikakršnih predsodkov. Blagoslov za dušo. Menda nadzemeljsko.

Zemljani imamo različne okuse in pestujemo različna hotenja. In jih udejanjamo. Vlažen večer, ki se je polagoma spuščal v noč, je kakšnih sto petdeset metrov od vrveža, brez arbitraže, ponujal neko drugo, umirjeno in duhovno bogato utripanje. Ko se je umetnica več razsežnosti, Tanja Plevnik, v konopljini trgovinici predstavila s slikarsko razstavo C'est la vie – To je življenje. To so bili trenutki drugačnega petkovega življenja, ki so z razstavo in prostorom nudili razmišljanje, veselje in upanje vsem, ki smo tam postali iz različnih življenjskih smeri. Ob Tanjinem barvitem nagovoru smem še reči, da je bil to žametni večer. Zato vam želim veliko žametnih poti in čim več žametnih noči.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji