Odraščanje staršev
Te dni po svetu odzvanjajo razprave o tragičnih dogodkih, v katerih so bili tako žrtve kot storilci otroci in mladostniki. Trpljenje mladih je pogosto manifestiranje upora, nestrinjanje s krivičnim svetom in opozorilo, da tako ne gre več in da se je treba zdramiti. Najbolj glasna budilka pa je pogovor. Treba se je pogovarjati s svojimi otroci tudi takrat, ko nimamo časa, in o tem, kar nas »ne zanima«, njim pa veliko pomeni. Že samo dejanje pogovora je izkazovanje – ljubezni. Pogovor je terapija, ki osvobaja in zbližuje. S pogovorom se lahko »pogledamo« v ozadje »problema« in najdemo rešitev v veselje tistih, ki se pogovarjajo. Ljudje se bojimo pogledati v oči stvarnosti, ki jo soustvarjamo.
Nekje sem prebral, da so tudi nekoč obstajale otrokove pravice. Imeli s(m)o pravico izbrati – palico! To pove veliko o odnosu staršev in otrok v obdobju odraščanja, pravzaprav ne samo otrok, kot se narobe misli, ampak tudi odraščanja ljudi za starševstvo. Veliko avtorjev danes kritizira permisivno vzgojo, saj se zavzemajo za »trdo roko« in, kot pravijo, za pravice staršev do vzgoje svojih otrok. Starši so tisti, ki nepogrešljivo ravnajo, kadar gre za otrokov »interes«. Velikokrat s stisnjenimi zobmi in solzo v očesu, ampak z neizmerno ljubeznijo v srcu, vendar otroku ne dopustijo neomejene avanture njihovi radovednosti. Kolikokrat starševska ljubezen nima izbire, ampak otroka vseeno prepriča v to, kar je zanj najbolje ali vsaj najmanj slabo. Trda roka lahko ustraši, ljubezen pa prepriča.
Ne gre treba dvomiti v pravilnost na ljubezni vzniklega ravnanja staršev. Seveda, kadar gre za starševstvo kot vrsto ozaveščene ljubezni, ki predpostavlja oba starša. Starševstvo se danes večinoma zamenjuje z dejstvom biološke dokazljivosti dveh, da sta otroka spočela. Toda starševstvo je aktiven odnos med pravico spočeti otroka in obveznostjo trajne skrbi za njegovo uspešno odraščanje. Uspešno starševstvo ni samo opozarjanje otroka na njegove korake, temveč tudi skrb za lastne korake, po katerih otroci najraje hodijo, jim sledijo. Za vzgojo z osebnim primerom pa je potreben čas, ki ga skupaj preživljajo otroci in starši. Žal tega časa dandanes ni oziroma ga starši ne najdejo. Tudi nadomestna umetna inteligenca, ki se vse bolj ponuja, nikakor ne more igrati nadomestnega starševstva. Družina kot predpostavka zdravega starševstva in streha ljubezni je v interesu otroka, ni pa v interesu kapitala. Ta pojem, ali trdnjava krivic, je še vedno sveta krava.
Ljubezen v družini predstavlja nepogrešljiv univerzum, v katerem otrok odrašča. Ponotranjenje vrednot znotraj družine je vseživljenjska popotnica človeškega bitja. Vse od tu naprej je samo slab ali manj slab poskus prevzgoje. Okusa družinske vzgoje se nikoli ne izpljune, nikoli ne izgine iz čutil človeškega bitja. Zato sem v zadregi, ko poslušam strokovnjake, ki pridigajo o potrebi učenja ljubezni in empatije. Ljubezni in empatije se ne dá naučiti, ampak se ju privzgaja v družbi tistih, ki sami živijo in čutijo te vrednote. To pa so starši in družina. Ob vseh tako naglih in gromozanskih spremembah v socialnem okolju starši žal postajajo začasni partnerji. Prioritete se jim ozirajo po karieri, če ne pa po preživetju. Skratka, družine je vse manj ali pa je ni več. Ustvarili smo svet, v katerem sami sebe več ne dohitevamo.
In če parafraziramo Bertranda Russella, lahko rečemo: Ljudje se rodijo nevedni, ne neumni. »Neumni« ali »pametni« postanejo z vzgojo in izobraževanjem! Tako tudi J. J. Rousseau pravi, da vzrok moralnega zla ni človekova narava, ampak človeška družba. Otroci spoznavajo nepisane »zakone« in jih ponotranjajo z vzgojo (v družini) ter z izobraževanjem v institucijah. Eden izmed glavnih ciljev izobraževanja bi moral biti pridobivanje znanja o vrednotah in ne samo o dejstvih in objektivni danosti. To pomeni, učitelj naj NE bi učil, kako postati milijarder, temveč naj bi sodelujočim razkrival, s čim vse je mogoče oplemenititi svet okoli sebe in kako se znanje spremeni v splošno dobrino, če se ga uporabi za ustvarjanje novih vrednot. Odrasli – starši in učitelji – bi morali učiti otroke in dijake o ljubezni, kajti ta je drobtinica Boga v vsakem izmed nas.
