Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Praznik piknikov

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 26.04.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 240Redakcija
Maruša Mavsar
Na parkirišču ob šolah in pred vrtci pogosto poslušam: »Veš, mama mora v službo, ti pa moraš v vrtec,« ali »ati mora delat in služit dinarčke.« Moram. Ti tudi moraš. V povezavi s služba, služenje. Otroku tako marsikaj sporočamo, pa se tega niti ne zavedamo. Ker me vedno zmrazi ob takšnih besedah, poskušam s hčerko govoriti malo drugače, v bolj pozitivnem tonu do mojega dela. Popoldan ji tudi na kratko opišem, kaj sem počela v službi, koga vse sem srečala, in takoj za tem pričnem z navduševanjem za najin preostanek dneva, ko bova delali skupaj. Hčerka je še tako majhna, da ji je pomoč pri opravilih na vrtu ali doma v posebno veselje.

Morda se zdi tak vložek v odnos do dela moje družine zanemarljiv, a trudim se v dom prenesti dobrodošle vrednote, ki so jih meni podarili domači. Če izberem samo nekaj prepričanj, ki so skozi leta ostajala z mano: »Potrudi se po svojih najboljših močeh in vedno izpelji delo do konca«, »Vedno zmoreš še bolje«, »Življenje je nenehna preizkušnja«, »Poti je vedno več, a brez truda in razgledanosti ne«, »K lastni svobodi največ prispevaš sama«.

Kako občutim svet, je seveda odvisno tudi od tega, v kakšni družbi se gibljem. Moji prijatelji svoje delo večinoma vidijo kot izziv ali nekakšen del samouresničenja, kar me vedno dodatno spodbudi. Včeraj pa sem nekaj znancev povprašala, na kaj pravzaprav pomislijo ob prvem maju. Najpogostejša odgovora sta bila: »na otvoritev sezone piknikov« in »končno oddih od dela«. Pričakovano ob prvem maju redki razmišljajo o svojem ali, še redkeje, družbenem odnosu do dela.

Presek mnogih izjav teh znancev kaže, da so svoje službe izredno naveličani. Odhajajo na delo nezadovoljni in štejejo sleherno minuto do prostega časa. Ko nadalje zapisujem njihove izrečene misli, vidim, da se delijo na vsaj dve večji skupini – tiste, sicer redkejše, ki vlagajo vse svoje kapacitete in preprosto niso kos razmeram in zahtevam delodajalcev, in druge, številčnejše, ki jim bodisi rutina sama ali pa obratno, odmik iz predvidljivosti predstavljata resničen napor. Ti v službo hodijo, tako pravijo, ker morajo. Imajo obveznosti in ta služba je vredna le tega, da z njo svoje obveznosti odplačujejo. Ni presenetljivo, da je njihov pogled na delo v tej službi, ki pronica na splošni pogled na življenje, izredno nalezljiv. Posredno tako spreminjajo tudi počutje celotnih kolektivov. Ko jih poslušam, vidim, da jim negodovanje predstavlja pomembno in nepogrešljivo palico, da se držijo nad vodo – čeprav se, ironično, ravno zato morda utapljajo. Kot na drugih področjih, lahko takšno »optiko« morda spremeni le spoznavanje ljudi drugačnih miselnosti in delovnih navad, ali pa delovnih razmer drugje, malo dlje od domačega mesta in vasi. Pri tretjih pa ima nezadovoljstvo s službo žal še en, povsem drug izvor. Izhaja iz nezadovoljstva z medčloveškimi odnosi, pričakovanji do sodelavcev, kolegov, nadrejenih.

Naša družba, ki odriva refleksijo, izvaja cenzuro in namesto povezovanja izbira tekmovalnost in napuh, bo tudi za preporod odnosa do dela morala še veliko narediti. Za zdaj pa tako tistemu, ki mu vrsta dela, način ali razmere pri delu ne ustrezajo, kot temu, ki mu druženje v kolektivu povzroča glavobole ali razplamteva nevoščljivost, v spodbudo k spremembam priskočita vsaj dve dejstvi: trg dela na zahodu je na srečo precej odprt, življenje pa povsem prekratko za kakršno koli vdanost in načrtno vztrajanje v situacijah, iz katerih lahko najdemo več izhodov.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji