Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Predčasna

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 27.09.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 124Redakcija
Maruša Mavsar
Spet se je bližal čas volitev in okoli šeste ure je ob skrbnem pregledovanju, če je liste trte slučajno napadel oidij, možu razlagala, da »malo se pa že pozna na vzdušju v službi«. Vsake toliko je namreč prisluhnila, kaj iz pisarn o tej temi porečejo sodelavci. Včasih se je tudi odkrito zasmejala dobri šali, srkajoč okusno skodelico kave. Pa saj veste, večji ko je kolektiv, več je domišljijskih vložkov! In čeprav je šef v redu, se nikoli ne ve, kaj bo prineslo novo ljudsko glasovanje. Da bi bilo to lahko kakorkoli povezano z njeno nadaljnjo službo v sedanji instituciji, o tem ni niti razmišljala. Najbrž zato, ker je demokracijo potiskala na piedestal človeškega razvoja. »Pravico imamo. Lahko soodločamo. Ni bilo vedno tako, a danes imamo priložnost in to vsake volitve znova,« je učila svoja otroka. Gotovo je šla komu, zaradi tega svojega idealiziranja političnega procesa, celo v nos, a njej je volilna izbira pomenila veliko več kot sleherniku. Pomenila ji je vez z njeno mlado državo.

Prav ste ugotovili – niti enih volitev ni izpustila. In ko so jo neke pomladi prosili, da bi bila v okrajni volilni komisiji, je najprej zardela od počaščenosti, da so se spomnili ravno nanjo – mravljico iz pisarne na desni – nato pa to odgovorno delo sprejela. Ker je bila nesebično aktivna v veliko lokalnih društvih in po službi z družino obdelovala tudi večje vinogradniško posestvo, so preprosto vedeli, da nanjo lahko vedno računajo. O njej so znali povedati, da je zanesljiva, navajena trdega dela, hkrati pa umirjena in prijetna družba. Pravo kmečko dekle, ki se je, poleg svoje agronomske izobrazbe, v kateri je briljirala, priučilo še vseh zapletenih birokratskih postopkov. Sama je doživljala svoje pripravljanje obrazcev in strategij kot posebno poslanstvo. Poslanstvo za lepše življenje v lokalni skupnosti. In če je kdorkoli temu oporekal ali jo celo nesramno izzival s pripombami o tem, da so vsi na občini »postreščki« in da »če tam tudi ona le meša meglo«, se je hipoma obrnila na petah. »Uh, kaj pa oni vedo, kaj vse mi dejansko tukaj omogočimo in kako poenostavljeno je njihovo življenje zaradi tega?« je pomislila in se navadno nasmehnila nerazgledanosti sogovornika.

To jutro jo je na domačem pragu prestregel še poštar Jože: »Imate pa že pestro, kaj? Na občini? Le pazi, kako boš glasovala!« Za hip jo je ta komentar zmedel, ozrla se je k otrokoma, ki sta iz hiše prihajala za njo in si popravljala šolski torbi, nato pa strumno odrezala: »Jože, zdaj pa dovolj, pa kake trosiš! Vsak lahko voli po svoji vesti. Poleg vsega pa je glasovanje anonimno.« Ko je z otrokoma sedla v avto in so si izmenjali zamisli o popoldanskem kosilu in nogometu, je s konico očesa še pogledala proti torbici, ali je v njej kuverta. Uh, dobro, ni je pozabila. Po službi bo stekla še na pošto in jo oddala.

In res je bilo tako. Oddala je kuverto. Možu je v klicu povedala, da je njuna državljanska dolžnost predčasno izpolnjena in da gredo lahko zdaj mirneje v tujino na dopust.

Zgodba o tem, kako se je njen svet ob ponovnem prihodu v službo silovito razbil na tisoč delcev, ni nikoli dosegla medijev. Ni bila tip človeka, ki bi ji prijala medijska pozornost. Nikakor. Ob prihodu domov je celo ljubem možu s solzami v očeh komaj razložila, kaj se ji je zgodilo v službi. Oh, kaj šele da bi zmogla o tem govoriti javno! »Vedeli so, pomisli, vedeli so, kako sva glasovala! Vse so vedeli, Matej! Šikanirana bom lahko, pomisli, in to jaz!« V njej je naraščalo čustvo, za katero sploh ni vedela, da ga premore - bes. Če bi ga naslikala … bi bil kričeče rdeč. Nato je, po nekaj minutah, sledil obup. Sklonila je glavo.

Od takrat je popolnoma spremenjena. Zaprta v svoje razočaranje. Za vse tiste, ki vas zanima, če je bila to Lojzka, Janja, Andrej ali Peter in ali je še v tisti službi … zgrešili ste bistvo. Bistvo, nad katerim mora kot sokol bdeti država in sankcionirati vsakogar in vse, kar bi lahko odsevalo že posamezne elemente resničnosti te zgodbe.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji