Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Preprostost.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 16.08.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 212Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Sonce močno žari v zenitu, kar pomeni, da je navpično nad nami, in pove, da preživljamo visoko poletje. Ko je vse bolj preprosto - od lahkih oblekic do obuval, od solatnih poletnih kosil in zaužitih tekočin, ko je še najboljša in najbolj prijazna voda iz pipe. Pravkar sem se potolažila z žitno jagodno frutabelo, oblito z belo jogurtovo čokolado in kozarcem ne prehladne vode, in se zalotila, da mi manjka modro siv miselni spodbujevalnik, ki je mirne duše lahko tudi meditacijski pripomoček. Vsaj zame, ko postavljam na tehtnico, kako dalje čez poldne, da bo to preprosto, a vseeno učinkovito.

Pride čas, ko ti razpredene misli prebudi spoznanje, da si skozi življenje nagrmadil poplavo stvari, ki so bile redko namenjene pametnemu in uporabnemu namenu. Na dolgi rok, pa ja. Samo, da si jih imel. Imeti, imeti vsakovrstno garderobo in parov vsesortnih obuval. Zato, da si potem enkrat do obisti slabe volje, ko vsa šara po omarah oddaja samo slabo voljo in se zaradi spleta selitvenih okoliščin odločiš, da je dovolj. Da je nalaganje neumno za takrat enkrat, ko bo prišlo spet prav. Pa kaj še, poletje je pravi čas za čistko v glavi in po kotih. Ob dobrodošlih odmorih s sivo modrimi oblački, ki pa so si pridobili certifikat …

No, dobro. Sedaj sem se posula s pepelom. Še vedno mi bodo všeč cunjice in kar spada poleg, vendar ne na zalogo. Čisto druga zgodba so knjige, ki sem si jih privoščila ali pa sem jih dobila za darilo. Ta pa bo sila težka, ko ne zmorem selektivnega duha. Zato, ker pravim, da moramo brati. Brati beletristiko, poezijo, učljive duhovne knjige in tako naprej. Ker pravim, da je treba naše mlade navajati k branju, ker se iz vsake prebrane strani pridobi kaj za osebni napredek, s čimer, z razgledanostjo, oblikuješ ne le sebe, ampak tudi svojo okolico. Za lepše skupno bivanje.

Ne spominjam se nobenega svojega obdobja, ko ne bi brala, ko se ne bi napajala z likovnimi deli, ali, ko mi ne bi bila muzika zvesta spremljevalka. Vse to je videti tako preprosto. A ni. Treba je pomisliti, koliko duha je prelitega v eno napisano stran, v eno likovno delo, v eno kompozicijo, v eno zapeto pesem. V mnoge pesmi, ko nas je s svojo značilno interpretacijo razgaljal Oliver Dragojević. Pesmi je tako ponotranjil, kot da ve, koga ljubimo, za kom hlipamo, in nas je moder in hudomušen znal potolažiti. Z Bogom, dragi prijatelj po glasbi, ki se modro sivemu »prijatelju« nisi znal odreči, v pogovoru z Vesno Milek pa pokašljevanja nisi mogel prikriti. Po umu in srcu tako velik in v biti tako preprost. Bil je to pogovor pred 70-letnico, ko sem mozgala, kje so po neumnosti končale moje vilinke z Oliverjevimi pesmimi. In druge z drugimi interpreti.

Počitnice niso samo morje. Je pa čas, da te dni izkoristimo z dragimi najbližjimi ob kaki prebrani strani knjige, ob ogledu ponujene razstave, na kakem koncertu. In se pogovarjajmo o doživetem. Za naložbo, na preprost način v družbi, da bi vsi skupaj doživljali Ča je život vengo fantažija. Preprost prevod – kaj je življenje kot fantazija, ki si jo ljudje oblikujemo s svojim načinom življenja …
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji