Časopis za pokrajino Posavje
28.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Preveč meglè ob Blejskem jezeru

Avtor: Silvester Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 20.08.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 33Redakcija
Silvester Mavsar
Običajno poletno mrtvilo, ki ga letos sicer izdatno polnijo informacije o epidemiji koronavirusa, je za nekaj dni popestril tudi obisk ameriškega državnega sekretarja Mikea Pompea v domovini njihove prve dame in srečanje s političnim vrhom ob našem turističnem biseru – Blejskem jezeru.

Ne da bi se spuščal v špekulacije o morebitnih vojaških motivih obiska in koristnosti podpisa izjave o omrežju 5G, želim omeniti vsaj na prvi pogled rokohitrske argumentacije v zvezi s sodelovanjem obeh držav na področju energetike. Taka je bila najprej izjava ministra Jerneja Vrtovca, da podpira postavitev plinskega terminala na hrvaškem otoku Krku, četudi bo plin iz tega vira občutno dražji. Najmanj, kar bi bilo namreč dobro vzeti v obzir, je dolga vrsta nerazčiščenih problemov s Hrvati, preden si nakopljemo novega, naj si bo s plinskim terminalom ali pa celo z novim jedrskim reaktorjem. V zvezi s slednjim velja spomniti, da je sporazum med republikama, ki so ga podpisali v Krškem leta 1970, torej pred okroglimi 50 leti, predvideval tudi skupno gradnjo druge nuklearke na ozemlju Hrvaške.

Za načrtovano novogradnjo v Krškem je gotovo dobro, da je zavel nov veter in je v javnosti prišlo do pospeška ideje o drugem reaktorju. Jedrska tehnologija namreč zahteva dolgotrajno podporo države, ki se je zanjo odločila, predvsem zaradi prenosa znanja in izkušenj na mlajše generacije strokovnjakov. Vendar pa smo na dan ameriškega obiska in tudi po njem o tako resni tematiki slišali preveč površnih in celo zavajajočih izjav. Ena izmed teh je bilo omenjanje ameriške firme Westinghouse kot dobavitelja za novi reaktor v Krškem.

Najprej v kontekstu bilateralnih odnosov z ZDA omenimo, da je bila frekvenca obiskov na najvišjih ravneh v 70. letih prejšnjega stoletja neprimerno višja. Državni sekretarji in podpredsedniki vlade ZDA so se tako rekoč sprehajali po tedanji skupni državi, pri čemer je šlo za znana imena, kot so Kissinger, Mondale, Shultz in Vance. Res je tudi, da se brez političnega pritiska in botrov, kot sta bila Kardelj in Tito, ki sta celo osebno obiskala ZDA (leta 1977 in 1978), zgodba z JE Krško takrat ne bi dobro končala. Predvsem pa je ta postala uspešna zaradi dobrega vodenja obratovanja in vzdrževanja s strani slovenske ekipe.

Danes so namreč očitno pozabljene velike zamude in s tem podražitve projekta NEK, med drugim zaradi težav s projekti in dovoljenji za dobavo goriva, s čimer je padel najavljeni rok zagona leta 1979 pod geslom 'on the line seventy nine', ki je bil opredeljen s podpisom pogodbe, katerega 46. obletnica bo čez dva dni. Pa nepričakovani zaplet z razpokami na ceveh, ki so terjale dodatne posege (nazadnje pa zamenjavo celotnih uparjalnikov), s tem pa zamudo pri komercialnem zagonu (1983).

Zgodba z Westinghouseom se ne more ponoviti tudi zato, ker velikana, ki ga je že leta 1886 ustanovil znameniti George Westinghouse, ni več. Zgodovina družbe, ki je sto let kasneje imela okoli 120.000 zaposlenih, se je že zdavnaj končala, v veliki meri tudi zaradi zmanjšanja gradnje novih JE najprej v samih ZDA, nato pa še drugod po svetu. Po letu 1990 se je namreč začela serija bankrotov in razprodaj posameznih delov nekdanje multinacionalke, ki se danes po svetu in predvsem v Evropi bavijo s servisnimi storitvami, pomemben delež posla pa menda ustvarjajo – zanimivo – z zapiranjem odsluženih nukleark.

Kot smo v zadnjem letu dni večkrat slišali s strani predstavnikov jedrske znanosti, univerz in energetike (tudi iz Krškega), lahko danes jedrski reaktor, kakršen je za zdaj načrtovan v Krškem (1000 MW in več), znotraj predvidenega proračuna postavijo več ali manj samo Kitajci, Južni Korejci in Rusi. Ameriški dobavitelji oz. prav Westighouseove inženirske franšizne kapacitete pa že dlje časa omenjajo v zvezi s t. i. modularnimi serijskimi reaktorji, katerih večje inačice niso imele pravega uspeha, zato se več pričakuje od manjših enot z močjo od 400 do 500 MW, ki pa še niso v komercialni rabi.

Uporaba zgodovinskih vzporednic in še bolj konkretne napovedi o državnih mega projektih pač terjajo določeno (pred)znanje. To bi pričakovali tudi pri omenjanju Westinghousea kot tako rekoč že izbranega dobavitelja novega, četudi še z nobenim dokumentom in uradnim postopkom odločenega reaktorja št. 2 v Krškem. Kot sem zapisal že ob lanskoletnih Šarčevih napovedih novega reaktorja, utegnejo take medijske 'jedrske' bombice narediti več škode kot koristi resnemu načrtovanju drugega bloka.

Pa še lep, čim manj meglen preostanek poletja želim!
« Nazaj na seznam