Časopis za pokrajino Posavje
26.08.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Rožico …

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 21.03.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 95Redakcija
Natja Jenko Sunčič
V ženski dan se je zlilo skoraj vse, kar sušec lahko podari. Jutranje deževje, nekakšen ples vetra, ki je proti poldnevu že skoraj posušil močo, ko smo se ob zgodnjem obedu razveselili malo sramežljivega sonca. In ja, veliko rožic v moji bližnji trgovini. Okoli mnogo cvetnih šopkov se je trl moški in ženski svet, ki je izbiral po presoji, kateri kaj. Obračam liste spominov, ko se mi je zazdelo, da se je letošnji mednarodni ženski dan na novo prebudil. Pravzaprav so se prebudila srca v cvetnih in čokoladnih objemih. V priznanjih, ki so se nadaljevala še v soboto, nedeljo, ponedeljek … Zna biti, da je bilo med stenami domov veliko nasmehov, toplote, hvaležnosti. V meni tihega upanja, da ljudje nismo čisto okameneli.

Malo čez poldne je zabrnel zvonec. Pred vrati je stal z mamico Betko sonček Aljaž, ki mi je med drobnimi prstki ponujal veliko vrtnico, skoraj večjo, kot je sam. Še ne najdem besed opisa radosti, ki me je objela, in vem, da me bo grela in grela …

Naj jo poimenujem Sretenka, sva se dogovorili, ko sem ji na ta dan v priznanje, »da je«, prinesla v lončku drobne rdeče slovenske nageljne. Pili sva njeno kavo. Ko je voda v džezvi zavrela, jo je nekaj odlila, v preostanek je vmešala kavo, jo trikrat dala prevreti in potem nanjo prelila prej odlito tekočino. Tako jo kuham že od doma, je dejala, ko je opazila, da pozorno opazujem njeno kuhanje. Med ritualom srkanja dišeče črnine je povezala nekaj spominov. Ovdovela je, ko je h kruhu z mnogim odpovedovanjem spravila dve hčerki in sina. Z delom in skromnim plačilom, vrtičkom in njivico, kjer je pridelala zelenjavo in poljščine za otroke in zase. »Vse delo mi je bilo v pomoč, pomagali so tudi otroci, da smo premagali, kar je bilo treba premagati. Hčeri nista tako blizu, sin s snaho pa je v bližnji vasi. Pri nas, veš, snahi pravimo hčerka in je res čisto prava hčerka. Pridna, dobra, pozorna, zna šivati in plesti. Včeraj sta mi s sinom že prinesla jopico, ki jo je spletla zame, ter šopek nabranih kronic in zvončkov, ki sta jih nabrala,« mi je tiho in nežno govorila, a z neomajno voljo, voljo, ki jo je obdržala pokončno in vztrajno. Vsemu in vsem navkljub.

Hčerki, ena je sedaj Tržičanka in druga Ptujčanka, sta ji za ta svetovni dan poslali kartici s čestitkami in naslikanimi rožicami. »Prideta z možema tisto nedeljo pred materinskim dnem. Sedaj imamo tudi materinski dan, tako bo po dolgem času skupaj vsa družina. Ko bi bil z nami še vsaj njihov tata,« si je želela z rosnimi očmi.

Prav res. Skupaj lažje letimo. Za let rabimo skupaj popito kavo, podarjen sladkorček, rožico za priznanje. Pozornosti, ki so vredne veliko več, kot je videti. Videti jih je treba v globino in daljino dejanja, te drobne stvari, ki pomenijo vse.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

22.08.2019 | Kolumne in komentarji

Cankarjeva enajsta šola