Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Spomini.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Petek, 12.10.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 189Redakcija
Natja Jenko Sunčič
So zrcalo čustev. Oktober, jesenski mesec, naplavlja spomine. Do dneva spomina na mrtve, ki je prvi dan novembra. Tako za nekatere mnoge in spet druge, morda tudi številne, ko so njihovi spomini nanje večkratna vsakodnevnica. Lepi spomini nanje nam dajejo moč, ko smo sesuti in še komaj drsamo po tleh. Da se lažje dvignemo, tegobe stresemo z ramen in utrujene misli usmerimo proti svetlobi, proti soncu, zvezdi, ki nas kljub vsemu vodi, magari proti luni. Le da je svetloba, tista oddaljena pikica, ki je magnet, da ne kloneš.

Živim trenutke, ko se gibljem med spomini. Ti so v različnih oblikah. V podarjenih knjigah, na primer, od čisto rane mladosti do današnjih dni dragih ljudi. Vsaka knjiga poveže spomine na poklonjen dogodek, na osebo, ki jo je v danem trenutku darovala. S posvetilom, kratkim, daljšim. Posvetila z dragimi rokopisi so diamanti. So nekaj živega, kot čestitke za praznike ali poslane razglednice z dopustov.

Prebijam se čez obraze in dogodke na fotografijah. Fotografijah, ki jih lahko podržim v rokah, dragih živih in ljubih, ki so tam nekje za mavrico, pa so še vedno živi tu pred obličjem. Vsaka slika pripoveduje v spominu svojo pripoved. Iz njih se da »slišati« smeh, žalost, priznanje ob svečanem dogodku, slišiš lahko razigran šepet mladega zelenega listja na Čateškem hribu ali ugriz otročka v zrelo breskev. Neprešteto obrazov na fotografijah se ne spreneveda. Ker se njihove oči in ustnice na fotografijah ne gredo prevar. So vesele ali so zamišljene in žalostne. Vse je vtkano v spomine fotografij, ki govorijo, kar govorijo, kot bi bili zdaj tu.

Čepica prijateljičinega očeta potuje z njo, jo potreplja, ko ljubeče reče »ata, saj si tu, vedno si tu«. Z mojega prvega uokvirjenega doma na steni, ki je bil pod brežiškim gradom, se pogosto vsuje zakladnica spominov. Govorijo o vrnitvi dedka z ruskega Kavkaza v prvi svetovni vojni, o tujih in domačih okupatorjih (izdajalcih), bombardiranju, o kleni babici, ki je kljubovala strahotam in grožnjam, porokah, rojstvih, smrtih, ličkanju koruze, kolinah, nedeljah, ki so bile tu ob kostanjevi aleji kot najlepša melodija …

Oktober se barvito preoblači. Iglavci bodo ostali tudi čez jesen in zimo zeleni, za veselje in svežino. Listavci so se ponekod že preoblekli v rumeno rdeče rjave tone na drevju in grmičevju. Kar je listja že odpadlo, je to posulo tla s šelestečo preprogo, kjer si muce najdejo toplo počivališče na zadnjih toplih sončnih progah, ki jih tu in tam prekrijejo oblaki, ko pa sonce odgrne meglo proti poldnevu, pridejo minute za oblizovanje.

Te dni se preoblačijo tudi spominski domki naših dragih. Preobilno. Rečenega cvetličarji gotovo ne bodo veseli. Te domke naj bi čez vse leto ohranjali vzdrževano in ne bahato za en sam dan, ko so preobloženi z nakopičenim cvetjem, da o množici prižganih sveč ne rečem niti ene. O, pač, ker izgorene sveče pomenijo ekološko katastrofo.

Na ta spominski dan se (je) množično preoblači(lo) tudi ljudstvo. Da se pokaže z zunanjo novo opremo. Komu v čast, komu v spomin? Dušam, kjer koli so že, je prav malo mar za promenado. Prav gotovo so si še za življenja želele le spoštljiv spomin nanje.

Spomini so za spominjanje. V tišini, v globini, v srcu. Naj bi v tem poiskali tudi sebe – kdo sploh smo? Ali smo morebiti potrebni temeljite osebne reformacije?
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji