Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Tei.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 08.11.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 213Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Njej, ki smo jo poznali, njej, ko smo dobro mislili, da jo čisto zares poznamo, njej, ki smo jo srečevali, njej, Tei, ko me je nekega najinega ranega jutra prebudila k razmišljanju, da nima rada krogov, ki so nekaj zaključenega, dokončnega in da ima rada črte, črte, ki so odprte za svobodo, in narejene za nadaljevanje, nadaljevanje česar koli … Takrat sva se odločali med krožniki ali z motivi krogov ali črt.

Srečevali sva se pogosto v jutrih, ko je prihajala iz nočne službe (klici na 112) po nakupih za svoje tri najboljše moške, kot je dejala, z malo zamolklim glasom od neprespane noči in pokajenih cigaret, s katerimi si je v premorih krajšala nočne ure. Te si je okrasila še z vrelci misli, ki jih je prelivala v zabeležko, v računalnik, kamor je pač naneslo. Hitela je med policami, da ja ne bi kaj pozabila, z begavim, jasnim pogledom, kot da je za njo najbolj mirno prespana noč. Čisto tu jo imam, ob sebi, s povabili na kavo in za šilce klepeta, na verando, kjer je veliko rož. Rože je imela rada.

In besede je imela rada. Zlivala jih je v liriko, njene zložene lirične pesmi bo treba še naprej srkati počasi in v tišini, da bomo imeli nekaj od njih. Iz zbirk »mah«, Počasnost dneva v deževanju, Prešite besede. Prešine me, kaj vse in veliko »besednega« je še imela v načrtih v svojih nezaključenih črtah.

Pred skoraj desetimi leti mi je dejala, da ni pesnica, da so pesniki Goethe, Rilke, Lainšček, Jenko, Kette in: »Jaz – samo – pišem«. Da ne piše, kaj je skuhala, kam so šli, kdaj čisti okna.

»To kar nastaja v obliki pesmi, se spiše po nareku tega, kar čutim.« Vztrajala je pri trditvi, da so njene pesmi le zapisi v obliki pesmi in da bi ljudje morali pisati tisto, kar čutijo, in ne tisto, kar mislijo. Verjela je, da bo knjiga ostala ena od dobrin, katere vrednosti čas ne bo uničil.

Čisto veselje ji je kot šepetalki pomenilo sodelovanje s skupino zelo prijetnih ljudi, ki se ukvarjajo s tistim delom kulture, ki pripada odrskim deskam. Popolno veselje je čutila v sodelovanju s članicami ŽePZ Kombinat, ki pojejo pesmi upora in revolucije (Bella ciao, Bandiera Rossa …) Uživala je s kombinatkami, ko je za zbor prepesnila eno od kitic iz njihovega repertoarja: »… in me smo tukaj z vami, up nosimo v dlaneh, // se dvigamo kot ženske in kot ogenj v očeh! // zdaj pojemo v slogi, smo kot jasni glas žanjic, // milina, dih, lepota: kruha in vrtnic, kruha in vrtnic.« Uresničila si je hotenje, da je lirično zbirko »mah« predstavila v Polhovem Gradcu, kamor je, kot je Tea menila, v ta poseben kotiček prišlo ogromno ljudi iz vse Slovenije. Njeni želji so se odzvali člani Halgato banda, da so peli zbirki na pot, ker ji je bila blizu melanholija prekmurskih ravnic, saj je menila, da je v vsaki duši nekaj ciganskega.

Moč ustvarjalnega duha jo je pripeljala v uk k pokojnemu Štefanu Kržanu v Podlog, iz tega uka je ustvarjala lepo uporabno keramiko, za neizmeren trud, znanje in potrpljenje je bila mojstru neskončno hvaležna. S to isto ustvarjalno močjo je postala blogerka, na njen blog, spletni dnevnik, so prihajali čudoviti ljudje, ki cenijo »besedo«.

Ob sledi vijugastega vonja dišeče kave, med nemirnimi gibi in rožami, si je čas vedno nadel brezčasje s slapom njenih besed, da ima najboljša starša, najboljšega tasta in najboljšo taščo na svetu, ki me je že pred časom z nežnimi besedami napotila k zbirki »mah«. »Mah je njen, od Tee, torej mah-njen«, mi je smeje rekla Tea, ko sva se pogovarjali, in še: »Sem čisto navadna ženska, ki nima odgovorov na vse. Velika podpora moje okolice je že v tem, da me sprejemajo. Z mano ni lahko in tega se zavedam.«

Čisto tu je, ko vrejo besede spomina za njen spomin, z nikoli dokončano črto, ki jo je pretrgala senca usode. Kot je udarila v vrelec Teiinih besed. Da bi bila tam nekje Teina pot neskončna ravna črta čez polje mehkega maha.

Natja
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji