Časopis za pokrajino Posavje
23.02.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Zakaj ceniti domače?

Avtor: Smilja Radi    Objavljeno: Petek, 08.02.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 22Redakcija
Smilja Radi
Ko so naši predniki naselili območje ob Savi, so vedeli, zakaj. V reki so lovili ribe, v gozd so odhajali na lov, kjer so nabirali tudi gozdne sadeže; okoli bivališč so si uredili vrtove, zasadili sadno drevje in začeli gojiti vinsko trto; vedeli so, kje rastejo zdravilne rožice. Naravi so posvečali veliko pozornosti in z veliko ljubezni obdelovali vsako ped zemlje, saj so morali preživeti številčno družino.

Današnja potrošniška družba spreminja naše nakupovalne navade in nas usmerja v nakupe v velikih trgovskih centrih, kjer na bogato obloženih policah najdemo tudi sadje in zelenjavo, meso in ostala živila, ki so opravila dolgo pot iz mnogih tujih in daljnih dežel. Iščemo cenovno ugodna živila in ne razmišljamo o njihovi kakovosti ter hranilni vrednosti, ki jo imajo doma pridelana živila zagotovo več. Hrana iz lokalnega okolja ohranja vitamine in minerale, ima prijeten vonj in polnejši okus. »Doma imate jabolka, ki rastejo na starih jablanah? Prinesi jih, prosim. A da so črvi v njih? Nič hudega, veš, to pomeni, da so ta jabolka zdrava,« je dejala moja nekdanja sostanovalka Jana, s katero sva si delili sobico v ljubljanskem študentskem domu. Takrat sem se čudila, danes se ne čudim več in z veseljem sprejmem v dar jabolka s sosedovega vrta, ki morda po videzu niso tako velika in sijoča kot tista, ki jih prodajajo v trgovini, a sosedova jabolka imajo okus in poseben vonj. Veliko okusnejša je tudi solata, korenček, peteršilj ...

Ali naši otroci vedo, kakšnega okusa so domača jabolka, kakšen vonj ima repa ali pa domače kislo zelje? Smo morda kdaj pomislili, kaj bi se zgodilo, če uvoza hrane ne bi bilo več? Bi bili po enem tednu že lačni? Smo se morda kdaj vprašali, kateri dan v letu je najlepši? Je bil morda to tisti, ko smo v domačem potoku ujeli ribo in jo spekli, vzeli paradižnik z vrta in ga pojedli? To je razkošje, ki ga ne znamo ceniti oz. ga premalo. Zgovoren je tudi podatek, da v slovenskih javnih zavodih (vrtcih, šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele) porabijo v enem letu za hrano okoli 200 milijonov evrov. Koliko slovenskih kmetij bi lahko lepše živelo, če bi ta denar ostal pri slovenskih pridelovalcih in predelovalcih, koliko novih delovnih mest bi ustvarili? Po nekaterih podatkih bi en odstotek povečane samooskrbe s hrano v Sloveniji ustvaril najmanj 800 novih delovnih mest.

Kljub omenjenim argumentom, ki govorijo v prid doma pridelane hrane, je trend nakupovanja živil z vseh koncev sveta še vedno v porastu – banane, kivi, ananas, avokado in še mnogo drugega na policah veletrgovcev je postalo v našem okolju tako običajno, da o tem, od kod prihajajo, kakšna je njihova kakovost, energijska moč in tako dalje ne razmišljamo.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»