Živeti med »prosim« in »hvala« …
Zanimivo je, da smo bili ljudje od pamtiveka, ko še nismo znali niti govoriti niti pisati, sposobni nekomu ali nečemu zaradi nečesa reči PROSIM ali HVALA. Človek je v negotovosti, pomanjkanju, nezmožnosti ali občutku strahu vedno našel način, da se je obrnil na sočloveka in z gesto poslal sporočilo, ki je pomenilo – prosim! Ravno tako je posameznik, ki je doživel ugodje, pomoč ali zgolj razumevanje s strani drugega, spontano našel način, kako odgovoriti na prijazno ravnanje, in je to bila beseda – hvala! Ti dve besedi torej osmislita sleherni odnos med ljudmi.
To je še en dokaz, da je stvaritelj ustvaril človeka kot ljubeče, čustveno in čuteče bitje. Tudi takrat, ko prosi ali se zahvaljuje. Torej, človek odgovori človeku. Gre za glasovni ali telesni znak (simbol), ki miselni pomen preoblikuje v nekaj, kar se bo dotaknilo okolja ali konkretne osebe v njem. V začetku so to bili gibi, glasovi, nakloni, roka na srcu in podobno, kasneje pa sta se izoblikovali besedi, s katerima je izrekana prošnja ali hvaležnost. Skratka, besedi prosim in hvala pomenita nenadomestljiva elementa vljudnosti in kulture srca, utemeljeni na načelu, da je človek človeku človek in ne volk ne virus.
Vsebina počlovečenega odnosa med ljudmi se v resnici nahaja med dvema pomenoma, ki ju označujemo z besedami »prosim« in »hvala«. Med prosim in hvala, kadar sta ti iskreno izrečeni, ni prostora za neprijetna doživetja. Tisti, ki znajo sebe postaviti med ta pomena, se počutijo svobodne in zadovoljne. Številni so z neiskreno uporabo teh besed ustvarili vsakdanjo floskulo, ju oropali pomena in poslanstva. Ti so zamenjali vsebino s formo, dejansko s fikcijo. Doajen slovenskega radijskega in televizijskega napovedovanja Slobodan Kaloper je ob neki priliki povedal: »Ko rečeš: spoštovani, dober dan, oprostite, hvala ali prosim, mora to zveneti in biti iskreno. Če ni povedano iskreno, se takoj opazi, torej gre za dvojno prevaro.«
Skratka, vse tisto, v čemer najdemo razlog oziroma začutimo potrebo reči hvala, je nekaj dobrega, kar se nam je zgodilo, a ne po naši zaslugi. Dobro počutje, ne glede, kako ga priženemo v misli, svoje mlade razsipa vsepovsod, kamor koli se gibljemo. Dobra volja hrani samozavest, zmanjšuje učinke stresa in krepi imuniteto, kar pa, na primer, v času epidemije ni nepomembno. Nekoliko drugače je z besedo prosim, ki je ne uporabljamo tako radi. Marsikdo namreč po nepotrebnem položaj, ki ga izražamo s prošnjo, razume kot kazanje nemoči ali lastne neuspešnosti. A še zdaleč ni tako. Gre za izrekanje povabila k sodelovanju na poti do doživetja smisla ali vsega tistega, kar nam prinese ugodje in varno počutje. Torej besedi prosim in hvala nista samo forma, ampak utemeljujeta varstvo človekovega dostojanstva.
Hvaležnost se izraža tudi še z drugimi simbolnimi interakcijami in ne samo z besedo hvala. Beseda hvala je izšla iz prepričanja, da nam je nekdo pomagal, pa mu to ni bilo treba. Kot rečeno, hvaležnosti ne čutimo samo do Boga, materine ljubezni in soljudi, temveč tudi do drugih življenjskih okoliščin, odvisno od verovanj v naključja, usodo in podobno. Beseda prosim ima svojo komunikacijsko lepoto v smislu spoštovanja drugega, ki vnaprej relaksira celoten odnos med dvema. S to besedo izražamo spoštovanje do druge osebe in njenega dostojanstva. Ravno tako se z njo obračamo tudi k nosilcem največje moči in vse mogoče ljubezni Materi božji, Bogu in Usodi.
Z besedama prosim in hvala izpričujemo našo povezanost z drugimi, ali bolje povedano, ozavestimo našo družbeno soodvisnost. Torej priznavamo pomen drugih ljudi v okolju in hkrati, čeprav morda nejevoljno, dojamemo, da nismo samozadostni, zverine ali sam(i) Bog(ovi). Besedi prosim in hvala sta povsod dobrodošli in nikjer odveč. Družbenost ni stvar izbire ali volje posameznika, ampak je izraz nezmožnosti individualnega preživetja. Živeti, obstajati in se uresničevati pomeni biti z nekom. Človek je človeku stalna potreba, ki je ne more z ničemer nadomestiti. Zato je v tem neprijaznem svetu življenje človeka med pomenoma prosim in hvala najbolj varno okolje, ki si ga sami (z)gradimo.
