Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Zlato.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 13.09.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 193Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Kapljice dežja po žlebovih škrabljajo edinstveno melodijo. Za odmik. Na cesti, na vozišču, ne, ne, ponoreli v jeklenih škatlah, so vozišče spremenili v dirkalni poligon, zadušili kapljični spev, izpod koles so lesketajoče kapljice poiskale rešitev na hlačnicah, zbrane v mokro gmoto so se zatekle v še vedno lahke poletne mokasinke in sandale. Poletje je minilo kot bi mu bilo naročeno, da sme biti v deželi nekaj več vdihljajev, ko je sonce zlato sijalo, je to na mnogih listih prehitro pustilo zlate jesenske sledi.

Po-uk (pouk) se je že zasidral v svojstvo manj dragih in bolj ljubih šolskih predmetov. Vedno je bilo tako in najbrž bo tako tudi ostalo, če tehnološke novotarije ne bodo običajno ali doslej uveljavljeno osvajanje snovi, postavile na neke druge tirnice. S tipkanjem po pametnih telefonih, ko ima mlado in že malo bolj odraslo(?) ves svet v dlaneh, ali pač z dotikom na malo večjih zaslonih. Tipkarska oziroma zgodba na dotik res ne more biti enoznačna, saj ima prednosti, pa tudi veliko pomanjkljivosti. Tehnološke dosežke, pripomočke je pač treba uporabljati z veliko mero uma in razuma. Ker ni vse zlato, kar se sveti.

Včasih, po pogovorih sodeč, so naše sanje nočne more polne znoja, ko se nam mednje vrinejo matematične šolske naloge, ki jih ne moremo rešiti, izpeljati do pravega rezultata. Pri drugih spet naloge iz tujega jezika. Ali maternega jezika, kar je, za ljudi branja in knjig, žalost brez primerjave. Ker, če ne znamo brati v maternem jeziku, če se v družinah in v družbi nasploh ne bomo znali sporazumevati v jeziku naših zibelk, očetov in mater, smo se vsi skupaj pogreznili v brezizhodno brezno. Tipkanje po i-podih je morda res imenitno, je pa sto sončnih let od zlatega dosežka, če jih pet sedi, stoji skupaj - brez ene besede, brez enega samega stavka, odtujeni in daleč od resničnega življenja. Je okupacija neoprijemljivega sveta, brez trohice čustvovanja, brez dotikov dlani, brez pogledov v oči, brez nasmehov. Si res želimo robotizma?

Ne potolaži niti »Pesem o zvezdah« žlahtnega Toneta Pavčka, ko pravi, da je vsak človek zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu in »…Vsak tiho zori, počasi in z leti, a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti…«

Pa vseeno bi zelo hoteli verjeti, da vsak tiho zori, počasi in z leti, ko nas kar prehiti že uveljavljeno stanje brez reda, da si bodo lahko osemnajstletniki sami pisali opravičila za izostanke in če jih bo le volja, bodo dovolili staršem vpogled o (ne)doseženem šolskem uspehu. Še ena odtujitev, ki je ne sprejemajo niti mladi, resni po osebnostni strukturi. Kdor je že okusil življenje, ve, da življenje ni pravljica stkana iz zlatih nitk.

Med kupom zlatih besed so laži, so prevare, je pelin, ki mu nasede celo odrasel. In - komu lahko zaupamo, ko so življenja naših otrok ogrožena?

Na pločniku me na rolkah prehiti nasmejana mladost. Dežne kapljice razposajeno skačejo okoli kolesc do njenih belih »superg«. Morda bo znanstvenica, pomislim, ki ji bo prodorni in neomajni uspelo nezasitneže prepričati o nevarnostih prenaglih zlatih jesenskih sledi? In da so zlate besede lahko nepopravljive pasti.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji