Časopis za pokrajino Posavje
21.04.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Posavski dekleti, ki blestita pod obroči

Objavljeno: Četrtek, 24.08.2017    Rubrika: Košarka Redakcija
Eva Lisec-Aleksandra Krošelj-košarka (4)

Eva Lisec in Aleksandra Krošelj

Košarkarski navdušenci v teh dneh že nestrpno pričakujejo začetek evropskega prvenstva v košarki za moške, svoje pa so že opravile košarkarice. Junija so članice uspešno prebile led na EP, julija pa so košarkarice do 20 let na prvenstvu stare celine prišle celo do srebrne medalje. Na obeh tekmovanjih sta eno najpomembnejših vlog odigrali Posavki, pri članicah Eva Lisec, pri mlajših košarkaricah pa Aleksandra Krošelj.

ŽE V OŠ ZA GLAVO VIŠJA OD OSTALIH

22-letna Eva Lisec, doma z Laz pri Boštanju, je na EP na Češkem na treh tekmah – Slovenke so po zmagi nad Grkinjami ter porazoma proti Francozinjam in Srbkinjam tekmovanje končale na zadnjem mestu v skupini – v povprečju dosegala nekaj manj kot 11 točk, ob edini zmagi pa je bila s 15 prva slovenska strelka. S svojimi 193 centimetri dominira pod košem – igra na mestu centra ali krilnega centra –, tako da skorajda ni igralke, ki bi jo lahko uspešno pokrivala. S košarko se je začela ukvarjati tik preden je šla v srednjo šolo, prej pa je trenirala rokomet pri sevniškem klubu. Ker je bila že takrat od vseh za eno glavo višja, je seveda prevladovala na poziciji levega zunanjega in bila ključna igralka, v zadnji sezoni je na 17 tekmah nasprotnicam zabila kar 144 golov. Po razpadu ŽRK Sevnica se je na bratovo prigovarjanje preizkusila v košarki. S treningi naj bi najprej začela pri ŽKD Ježica, ki je takrat veljal za najboljši slovenski klub, vendar ni bilo odziva s strani kluba, tako da je na koncu pristala v Grosupljem, kjer odlično delajo z mladimi perspektivnimi košarkaricami. Takoj je bila navdušena, s svojimi soigralkami se je zelo dobro ujela. Po dveh sezonah igranja za grosupeljski klub se je pred sezono 2012/13 preselila v Celje, s čimer se je prvič zares srečala s članskim igranjem košarke. Tudi v knežjem mestu, kjer je pod taktirko selektorja Damirja Grgića igrala tri sezone, se je odlično vklopila v ekipo, s katero je osvojila tri državne in dva pokalna naslova. Pred dvema letoma je naredila še stopničko višje v svoji karieri – prestopila je v italijanski klub Beretta Famila Schio, ki igra tudi v ženski Evroligi. »V Celju smo se z dekleti zelo dobro razumele, se veliko družile, hodila sem tudi še v šolo. Pri 19 pa sem se prvič podala v tujino in to je bilo čisto nekaj novega. Prvi mesec sem jokala, bilo mi je zelo težko. Morala sem se odločiti, ali se borim in delam za to, zaradi česar sem sploh prišla v Italijo, se pravi igranje na najvišjem nivoju ženske košarke, ali pa se predam in grem domov. Odločila sem se za prvo, čeprav je bilo leto res težko. Poleg tega sem bila druga najmlajša v ekipi, večina je bila stara 30 in več, tako da je bilo še veliko težje vzpostaviti prijateljstva in se družiti kot v Sloveniji. Tam te nihče ne ’ujčka’, ampak se moraš venomer dokazovati, sicer takoj izgubiš mesto v ekipi. Košarka je tam kot služba. Lahko rečem, da je bilo tisto leto najtežje do zdaj, ampak sem se marsikaj naučila in postala tudi bolj odrasla,« razlaga Eva, ki je na debiju v Evroligi v zgolj trinajstih minutah ob 100-odstotnem metu iz igre dosegla 10 točk in 2 skoka. V pretekli sezoni jo je italijanski klub posodil na Madžarsko, kjer je igrala za Atomerőmű KSC Szekszárd. S pravo kemijo na in ob igrišču je s soigralkami uspela priti do velikega presenečenja in največjega uspeha v zgodovini kluba, naslova madžarskih podprvakinj.

PRI 14 ŽE NA PRVEM VEČJEM TEKMOVANJU

Štiri leta mlajša in 172 centimetrov visoka Aleksandra Krošelj s Pokleka nad Blanco je z reprezentanco do 20 let na prvenstvu divizije A na Portugalskem z osvojenim 2. mestom pomagala spisati največji uspeh katere koli selekcije v slovenski ženski košarki. Izkazala se je predvsem ob polfinalni zmagi nad Francozinjami po podaljšku, ko je z 22 točkami prispevala levji delež pri zgodovinski uvrstitvi v finale. Organizatorka igre se je pred desetimi dnevi vrnila iz Madžarske, kjer je s Slovenijo nastopala še na EP do 18 let, ki so ga dekleta končala na 7. mestu. Sicer je Aleksandra najprej trenirala nogomet in atletiko, s košarko se je srečala veliko kasneje kot njene vrstnice, v 7. razredu jo je s košarkarsko žogo » spoprijateljil« profesor športne vzgoje na OŠ Blanca Franci Kranjec. On je tudi eden najzaslužnejših, da je kmalu začela trenirati pri ŽKK Krka Novo mesto, kjer je preživela pet izjemno lepih let, kot pravi, a je bilo treba narediti korak naprej, zato se je lani preselila v ŽKK Cinkarna Celje. Z različnimi selekcijami je nastopila že na sedmih prvenstvih, prvič je za Slovenijo zaigrala v 8. razredu na EP U16 na Portugalskem, dve leti mlajša od večine igralk. Dvakrat je bila najboljša strelka zaključnih turnirjev, lani, ko je bila še v Novem mestu, je bila, gledano na celotno sezono, najboljša strelka kadetske, mladinske in druge slovenske lige. Aleksandra o svojih vrlinah pravi: »Vedno sem bila strelka, na eni tekmi sem dala tudi že 40 točk. Ogromno sem se tudi posvečala metu z razdalje in mislim, da je to moja največja vrlina še danes. Odkar sem prišla v Celje, kjer si minute zaslužiš z obrambo, pa lahko rečem, da sem se izboljšala tudi v tem elementu igre. Na igrišču sem ponavadi tista glasna, vzpodbujam, od ostalih poizkušam izvleči tisto pravo energijo.«

ŽENSKA KOŠARKA HITRO NAPREDUJE

Eva, dvakratna športnica leta v občini Sevnica, je kljub svoji višini hitrejša od ostalih centrov. Ima dober pregled, lahko igra na koš ali podaja, skratka, igra pametno in raznovrstno košarko. Za člansko reprezentanco je na uradni tekmi prvič nastopila pred štirimi leti v kvalifikacijah za EP, do zdaj pa je po podatkih KZS zbrala 14 nastopov v dresu s slovenskim grbom. Sicer pa še pove, da o ženski košarki v Posavju ni kaj veliko povedati, ker je tako rekoč ni, edina izjema je Podbočje, kjer trenirajo kadetinje. O ustanovitvi ŽKK naj bi razmišljali tudi v Sevnici, saj starši ne želijo svojih hčerk voziti v oddaljenejša mesta. »Ženska košarka je v zadnjih letih naredila ogromen preskok. Dober primer je načrtno delo v Celju, čez ta sistem so šle skoraj vse igralke, ki zdaj sestavljajo člansko reprezentanco, pa tudi takih, ki že pošteno trkamo na vrata članic, nas je že kar nekaj. In to se vse pozna. Članice so bile povsem enakovredne letos v Pragi, res je manjkalo samo malo sreče, da bi se vse ’poklopilo’. Tudi v mlajših kategorijah se vse bolj približujemo vrhu, kar smo dokazale letos. Resnično smo v vzponu,« dodaja Aleksandra, dobitnica nagrade za perspektivno športnico v občini Sevnica za leto 2016. Medtem ko želi slednja vsako leto napredovati in biti tako uspešna kot Eva, ki jo redno spremlja, kot dolgoročni cilj pa si je zastavila igranje v tujem klubu, je splošen cilj naše starejše sogovornice prav tako napredovanje, po sezoni ali dveh bi rada podpisala za še boljši klub. Če se ji ponudi priložnost, pa si želi izkusiti tudi igranje v WNBA, kjer do zdaj ni nastopila še nobena Slovenka.

Ker bodo v prihajajočih dneh v ospredju slovenski košarkarji, se seveda nismo mogli izogniti vprašanju, kakšno mnenje imata o Luki Dončiću. Eva pravi, da je »kot iz drugega planeta, z veseljem ga je gledati, igra, kot da bi bil star 30, ne pa šele 18«, Aleksandra pa jo dopolni, da je fenomen in jih ni veliko, ki so tako »popoln paket«. »Ima vse, poleg tega je še priden in se ne sprijazni s tem, kar je že dosegel, ampak dela samo še bolj in bolj. Upam, da mu uspe to pokazati tudi na EP,« še pravi dijakinja I. gimnazije v Celju, ki jo v naslednjem šolskem letu poleg vseh košarkarskih obveznosti čaka tudi matura. Eva, ki je na isti šoli maturirala nekaj let nazaj, se je ta teden spet vrnila v Italijo, kjer se bo skušala ponovno dokazati in osvajati lovorike. Verjamemo, da bo teh v naslednjih letih za obe mladi in zelo perspektivni posavski košarkarici še veliko.

Rok Retelj, foto: Smilja Radi

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 24. avgusta 2017.
« Nazaj na seznam