Časopis za pokrajino Posavje
24.06.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

​Domoznanski izlet »Po stopinjah prvih Bohor(i)čev«

Objavljeno: Ponedeljek, 07.06.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
DSC_1097

Skupinska fotografija udeležencev izleta Po Stopinjah prvih Bohor(i)čev pred kočo na Bohorju

V okviru praznika občine Krško sta Bralni krožek Društva upokojencev Senovo in Valvasorjeva knjižnica Krško, izposojevališče Senovo, v soboto, 5. junija, organizirala domoznanski izlet z naslovom »Po stopinjah prvih Bohor(i)čev«.

Udeleženci izleta so se zbrali pred izposojevališčem Valvasorjeve knjižnice na Senovem, kjer jih je uvodoma pozdravila direktorica Valvasorjeve knjižnice Urška Lobnikar Paunović in vsem zaželela »lep ter bogat dan«. Nato je vse prisotne pozdravil tudi podžupan Občine Krško Vlado Grahovac, ki je dejal, da je ta domoznanski izlet »pohvale vredna ideja«, čestital pa je tudi ob občinskem prazniku.
DSC_1043

Boža Ojsteršek iz Bralnega krožka DU Senovo (levo) in bibliotekarka Urška Šoštar iz Valvasorjeve knjižnice Krško (desno) sta zasnovali zanimiv in nepozaben domoznanski izlet.

Kasneje je udeležence izleta pozdravila Boža Ojsteršek iz Bralnega krožka DU Senovo z naslednjimi besedami: »Ni pomembno, kje točno je bil Adam Bohorič doma, šteje njegovo delo.« Spomnila se je tudi pokojnega bibliotekarja Vilija Planinca, ki je po njenih besedah veliko prispeval k raziskovanju delovanja Adama Bohoriča.

BIBLIJA IZ LIONA
Najprej je v prostorih knjižnice bibliotekarka Urška Šoštar predstavila t.i. Biblijo iz Liona, za katero domnevno velja, da naj bi jo Adam Bohorič uporabljal za poučevanje v šoli v Krškem. »Gre za neke vrste žepno izdajo Biblije, za študijsko izdajo z opombami, platnice so iz bukovega lesa, hrbet Biblije pa je velik približno 19 centimetrov,« je razložila Šoštarjeva. Biblija je bila napisana v latinščini, natisnili pa so jo v Lionu, vsebuje tudi predgovor sv. Hieronima. »Gre za tretjo najstarejšo knjigo v Kapucinski knjižnici Valvasorjeve knjižnice Krško,« je še povedala Šoštarjeva.

DO RAVNEGA LOGA Z DIPL. GEOGRAFINJO MOJCO ZIDAR

Dipl. geografinja Mojca Zidar je udeležence izleta z mini avtobusom kot vodička popeljala od Senovega pa vse do Ravnega Loga in do cerkve sv. Jošta. Poudarila je, da je to območje stičišče predalpske in panonske pokrajine, gre za predel Bohorja in senovskega gričevja, avtobus pa se je povzpel po hribu, ki je imel kar 20 stopinj naklona. Kot zanimivost je dodala, da »v Posavju živi 68 prebivalcev, ki se pišejo Bohorč, medtem ko priimek Bohorič prevladuje v Osrednjeslovenski regiji, saj tam s tem priimkom živi kar 12 oseb. Morda gre za potomce Adama Bohoriča,« je še nadaljevala.

CERKEV SVETEGA JOŠTA – LOKACIJA ŠTIRIH PREDAVANJ

V cerkvi sv. Jošta je vse zbrane toplo nagovorila dr. Helena Rožman iz Mestnega muzeja Krško. Dejala je, da ima »Adam Bohorič zelo velik pomen za slovenski prostor in jezik, sploh pa pri tem velja omeniti njegovo delo Zimske urice«. Omenjeni Bohoričev priročnik se je uporabljal kot osnova za vse slovnice, nastal pa naj bi v 16. stoletju, v obdobju protestantizma. »Bohorič je spodbujal k premisleku, razvoju družbe v slovenskem in evropskem prostoru,« je izpostavila Rožmanova in dodala, da je bilo obdobje 16. stoletja težak čas v družbi, saj so ga zaznamovali kmečki upori in razkol cerkve, družba pa se je začela spreminjati.

»O Bohoriču vemo, da je iz Štajerske, radi pa bi se dokopali do letnice in kraja rojstva,« je nato poudarila Rožmanova. Po njenih besedah je Bohorič verjetno umrl po letu 1598 in je verjetno dočakal visoko starost. Dodala je tudi, da je njegova mladost popolna neznanka, vse tja do prihoda v Krško, kjer je deloval v tamkajšnji šoli. Kasneje je vodil Stanovsko šolo v Ljubljani, je še izpostavila Rožmanova. O Bohoriču je Rožmanova še dejala: »Bil je zelo karizmatičen po svojem znanju in zelo izobražen, saj je ves čas pisal, ni pa se želel izpostavljati, a je bil kljub temu velika avtoriteta, pomagal je tudi Juriju Dalmatinu.« V nadaljevanju je predstavila še njegovo delo, ki ga s skrajšanim naslovom imenujemo »Proste zimske urice«. Rožmanova je povedala, da imamo v slovenskem prostoru ohranjenih približno 6 izvodov tega priročnika, izvod v Krškem pa je eden izmed treh, ki jih hrani NUK v Ljubljani. »Zimske urice naj bi leta 1584 natisnili v nakladi med 500 in 1000 izvodi, napisane pa so bile v času, ko je nastajal prevod Biblije,« je poudarila Rožmanova. Proste zimske urice so bile napisane v pisavi bohoričici.

Po predavanju Rožmanove je vse udeležence izleta pozdravila tudi domačinka Barbara Ganc, ki je spregovorila o zgodovini in pomenu domačije, kjer živi. Na tej kmetiji so namreč v preteklosti otrokom, ki so prihajali služit tja, omogočili, da so se naučili brati in pisati, domačija pa je premogla tudi pravo pravcato knjižnico, obdano s kaščami z žitom, kasneje pa je bila po besedah Gančeve žal uničena. Gančeva je svojo misel navezala na glavno temo izleta in zaključila takole: »Adam Bohorič si zasluži, da mu damo hišno številko.«

Nato je o cerkvi sv. Jošta spregovoril tudi župnik Janez Turinek; spregovoril je o prazniku Rokove nedelje, o zavetniku cerkve, o dobrotnikih, pa o zgodbi o gospe Veri, ki ji je oče branil, da bi se dobivala s svojim izvoljencem, ter o tem, da je bila cerkev v 60-ih letih prejšnjega stoletja skoraj 10 let zaprta zaradi nesrečnega incidenta, povezanega z dvema domačinoma. Za konec pa je župnik poprijel tudi za kitaro in s pesmijo razveselil vse zbrane.

Kasneje je Boža Ojsteršek spregovorila tudi o možnih poteh nastanka priimka Bohorč, Bohoričič in Bohorčič. Med drugim je dejala, da beseda »bohar« označuje večjo vzpetino, razložila je tudi pojem vokalne redukcije pri nastanku tega priimka. Naslonila se je na izsledke raziskovanja, do katerih se je dokopal dr. Boris Golec, obenem pa je predstavila tudi delo Francija Bohorča, ki je raziskoval zgodovino svojega priimka, katerega prvi zapisi segajo vse tja v leto 1631. Ojsterškova zaključi z naslednjimi besedami: »Vse je zelo odprto, a gre za silno zanimivo področje, ki je odprto za nadaljnje raziskovanje.«

Ob koncu je pred cerkvijo nekaj besed spregovoril tudi mežnar Stane Klavžar, ki je predstavil zgodovino cerkve. Dejal je, da je cerkev leta 1944 premogla dva bronasta zvonova, ki sta bila nato dolgo časa na Dunaju, danes pa da cerkev krasi nova kritina, zvonik pa je pokrit z bakrom. Omenil je tudi, da so cerkev nekoč krasile freske, žal pa niso bile obnovljene. »Leta 1988 je dobrotnik iz Avstrije financiral fasado,« je še povedal, sicer pa so iz cerkve v preteklosti žal odnesli orgle, lustre in tudi stranske oltarje.

ZAKLJUČEK S POGOSTITVIJO NA KOČI NA BOHORJU

Po končanem pestrem programu pri cerkvi sv. Jošta so se izletniki z avtobusom odpeljali še na kočo na Bohorju, kjer se je odvil zaključek z odlično pogostitvijo, bil pa je to tudi več kot pravi čas za izmenjavo mnenj, vtisov ter za razmislek o pomenu in vlogi Adama Bohoriča, ki je vse povezoval kot rdeča nit vse do konca tega domoznanskega izleta.

A. K.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam