Časopis za pokrajino Posavje
17.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

​Vidka Kuselj: »Demenca je kot zabrisan spomin«

Objavljeno: Sobota, 02.10.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
DSC_0562

Bibliotekarka in zgodovinarka Polona Brenčič (levo) v pogovoru z gostjo večera in avtorico knjige Vidko Kuselj (desno).

V četrtek, 30. septembra, je v Dvorani v Parku v Krškem v organizaciji Valvasorjeve knjižnice Krško ob zaključku Nacionalnega meseca skupnega branja 2021 ter ob izteku Svetovnega meseca Alzheimerjeve bolezni potekala predstavitev nove, dopolnjene izdaje knjige izpod peresa Vidke Kuselj z naslovom »Zdaj sem tvoja Moja«. Z avtorico se je pogovarjala bibliotekarka in zgodovinarka Polona Brenčič.

Vse prisotne je uvodoma pozdravila direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško Urška Lobnikar Paunović, za popestritev pogovora sta z branjem odlomkov in pesmi iz knjige poskrbeli Anita Grubar in Branka Pirc iz KUD Liber, s petjem in igranjem na kitaro pa je večeru piko na i dodala Stanka Macur, ki je med drugim zapela tudi skladbo na podlagi besedila Vidke Kuselj, ki jo je uglasbil Drago Gradišek, aranžma pa je prispeval Dejan Učakar.
DSC_0596

Vidka Kuselj je zbranim predstavila dopolnjeno izdajo knjige z naslovom »Zdaj sem tvoja Moja«.


Knjiga z naslovom »Zdaj sem tvoja Moja« pripoveduje o težki izkušnji in preizkušnji sicer upokojene profesorice slovenščine in kulturne delavke Vidke Kuselj; njen mož je namreč zbolel za Alzheimerjevo demenco. Dogodki preteklega leta so močno zaznamovali avtoričino osebno življenje, zato se je odločila nadgraditi izpoved o tej boleči preizkušnji, ki jo je prvič javnosti predstavila že leta 2019 in je odmevala tudi širše – bila je predstavljena v reviji Onaplus, v časniku Delo in v pogovorni oddaji Zvezdana. Zakaj je nastala dopolnjena izdaja knjige, je Kuselj takole razložila: »Žal se je najina zgodba razpletla. In sem popisala še to. S pesmimi bežim pred bolečo sedanjostjo.« Razložila je tudi pomen naslova, saj da jo je po njenih besedah mož poimenoval kar »Moja«, povedala pa je tudi, da je vijolična barva njena najljubša barva.
DSC_0609

Skupinska fotografija vseh, ki so pripravili imeniten pogovorni večer. Od leve proti desni stojijo: Urška Lobnikar Paunović, Branka Pirc, Anita Grubar, Vidka Kuselj, Polona Brenčič, Stanka Macur in Drago Gradišek.


Vidka Kuselj je dejala, da je prve težave, ki so nakazovale začetek Alzheimerjeve demence pri možu, opazila že, ko je bil star okoli šestdeset let: »Ta bolezen dolgo ni prepoznana in prihaja počasi,« je še razložila. Sicer pa je o Alzheimerjevi demenci povedala takole: »To je napredujoča neozdravljiva bolezen možganov, ki postopoma prizadene spomin in intelektualne sposobnosti, na koncu pa človek potrebuje 24-urno oskrbo.« A je dodala: »Eno je to vedeti, drugo pa to doživljati. Obstajajo le priporočila, zdravila zanjo pa ni, nekaj procentov je odločilna tudi dednost.«

V nadaljevanju je izpostavila, da z možem nikoli nista skrivala, da je zbolel za Alzheimerjevo demenco, in da je po njenih besedah najhuje, ko se še zavedaš svojega stanja: »Oba sva trpela, ujeta v nemoči, zmedi in strahu. Ko je 'odhajal' v svoj svet, smo na vrsto prišli svojci,« je še dejala.

Poudarila je tudi, da ima glasba zdravilen pomen, saj da prinaša olajšanje bolnikom z Alzheimerjevo demenco, spregovorila pa je tudi o tem, da se je soočala z občutki krivde, ko je mož moral oditi v dom. Takrat se ji je tudi porodila ideja, da bi vse občutke zlila na papir: »Vem, kako svojcem pomagajo izkušnje tistih, ki so to doživeli. Olajšan si, ker veš, da v tem nisi sam.«

Kar zadeva dileme glede objave knjige, je takole pokomentirala: »Pred objavo obeh izdaj je bilo veliko oklevanja. Razgaljam velik kos najinega življenja. Moža žal ne morem vprašati, če se strinja z objavo, zato me večkrat zagrize vprašanje, s kakšno pravico pišem o njem. A vendar upam, da so najine izkušnje komu v pomoč. Dobesedno odprla in razgalila sem najino zgodbo.«

Kuselj je še poudarila, da »svojec ne sme pozabiti, da je za vse kriva bolezen in ne bolnik; treba je biti strpen in še enkrat strpen. Potrpežljivost se piše z veliko začetnico«. Dodala je tudi, da je moža nemalokrat pomiril samo iskren in topel objem.

Na koncu pogovora je Polona Brenčič avtorico tenkočutno povprašala tudi o tem, kako se počuti sedaj, ko je ostala sama. »Ta knjiga je nekakšna dediščina vajine ljubezni in bo še vedno dvojina, čeprav sedaj poskušate živeti ednino,« je dejala Brenčič. Kuselj je na to odgovorila: »Pogrešam obujanje skupnih spominov; bolj so oddaljeni, svetlejši so. Hvaležna sem za vse, to mi pomaga. Imam dva zlata vnuka, prijatelje, knjige, sestro, dva brata in imam vodilo – obžalovanje, da je nekaj minilo, naj zamenja hvaležnost, da je sploh bilo.«

A. K.
« Nazaj na seznam
»