Časopis za pokrajino Posavje
20.02.2018
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Adolf Moškon: Kulture ne more biti nikoli preveč

Objavljeno: Četrtek, 18.01.2018    Rubrika: KULTURA    Ogledov: 217Redakcija
moskon adolf (1)

Adolf Moškon

Te dni bodo v Kulturnem domu Krško obeležili 40-letnico, čeprav je bila ta dejansko že v oktobru. Ob tej priložnosti smo k pogovoru povabili njegovega prvega direktorja Adolfa Moškona, ki pa je bil pred 45 leti tudi ustanovitelj MePZ Viktor Parma, enega kvalitetnejših posavskih pevskih zborov v drugi polovici 20. stoletja.

Ker ste bili že v 70. letih prejšnjega stoletja močno vpeti v kulturno dogajanje v občini Krško, mi povejte nekaj o razlogih za izgradnjo Kulturnega doma (KD).
V preteklosti se je odvijala živahna gledališka, glasbena, filmska dejavnost v starem domu Svobode na Vidmu, ki pa je imel pomanjkljivo tehnično opremljeno dvorano s približno 200 sedeži, kar je bilo premalo. V tistih letih se je namreč Krško zelo hitro razvijalo, mesto Videm je dobilo preko novega mostu in nadvoza dobro povezavo s starim Krškim. Takrat se je predvsem zaradi gradnje JEK tu naselilo veliko ljudi, predvsem pa mladih družin. Izgradnja novega doma je bila večletna želja, eden izmed razlogov pa je bila tudi 500-letnica mesta, ki se je bližala.

Aprila 1976 so v KS sprejeli sklep o razpisu triletnega samoprispevka, ki je bil razpisan 80 % za kulturni oz. delavski dom in 20 % za izgradnjo vrtca, ker je bil tudi zelo skromen. Takrat je bila neverjetna enotnost vseh družbeno-političnih organizacij in tudi podjetij, ki so se zelo hitro razvijala, vsi so bili za ta referendum, ki je bil razpisan za 16. 5. 1976 in je zelo lepo uspel. Junija je temeljni kamen položil Stane Dolanc, in sicer na prostoru poleg hotela in nove poslovne zgradbe. Ni bilo nobenega razmišljanja, da bi bil dom kje drugje, kakor tam, kjer je bila edina možnost za nastanek novega centra Krškega.

Ste sodelovali v pripravljalnih aktivnostih za izgradnjo?
Ves čas sem bil poleg. Leta 1973 sem namreč prišel v Krško za tajnika občinske kulturne skupnosti, za katero je bilo že takrat jasno, da bo investitor. V fazi priprav smo intenzivno sodelovali z Republiško kulturno skupnostjo, kamor sva hodila z Lojzetom Štihom, pa tudi na skupščinah Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije smo razlagali, kako v Krškem potrebujemo dom. Ta projekt je bil prvi v Sloveniji tretjinsko financiran iz nepovratnih republiških sredstev za izgradnjo kulturnega centra, kakor je bilo zapisano v glavnem projektu, ki ga je naročila in plačala tovarna Djuro Salaj.

Kakšne vsebine oziroma dejavnosti naj bi potekale v domu po prvotnem načrtu?
Kulturni center je bil predviden v dveh fazah. Prva, kjer sedanji objekt stoji, druga faza naj bil bila gor, med izhodom pri Ljubljanski banki in tam kjer je tisti začasni parkirni prostor, ki ga je Zavarovalnica uporabila, tam naj bi bila druga faza. V prvi fazi naj bi bili oz. so prostori za potrebe ljubiteljske kulture, za gostovanja, za kulturni del. V drugi fazi pa prostori za upravo, za knjižnico, eno nadstropje naj bi bili za pihalni orkester in glasbene potrebe nasploh in pa še eno nadstropje višje naj bi bil informacijski center JEK.

Zakaj ni prišlo do druge faze?
Ni bil razlog denar, ampak zvezni predpis, ki je, mislim, da dve leti pozneje, ustavil vse investicije v negospodarstvo. Tako smo ostali brez druge faze, čeprav je bil tudi zanjo narejen načrt in so bila sredstva zagotovljena. Ta so bila kasneje porabljena v druge namene, predvsem v vzgoji in izobraževanju. Večkrat je bila obujena ideja o knjižnici na tistem mestu, a do realizacije ni prišlo.

Zakaj ste se odločili, da kandidirate za direktorja Kulturnega doma? Kdo vas je v tem podpiral?
Od leta 1969 sem bil predsednik Zveze kulturno prosvetnih organizacij, prej sem bil podpredsednik, vseskozi sem bil vpet v delo ZKPO. Med delom na kulturni skupnosti o kandidaturi za upravnika doma, kakor se je to mesto najprej imenovalo, nisem nikoli razmišljal in o tem med samo izgradnjo tudi ni bilo govora. O tem so drugi odločali, ker sem bil pri gradnji ves čas poleg in glede na moje izkušnje v kulturi, kjer sem bil operativec. Zato sem imel podporo, a ne zato, ker bi bil organiziran, kot so temu rekli. Nisem bil političen človek, samo s kulturo sem se ukvarjal. Tudi zbor sem imel, ki so ga zelo spoštovali. Za upravnika sem bil imenovan na razpisu KS Krško, na katero je bil dom prenešen zaradi samoprispevka. Nastopil sem 1. 3. 1978 in potem nas je bilo ves čas šest zaposlenih. Poleg mene še hišnik-vzdrževalec, računovodstvo s tajništvom in tri snažilke. Ko sem prišel v dom, sem en mesec uradoval iz blagajne (smeh), ker je bil tam edini stol in en telefon.

Katerih dogodkov se najraje spominjate in zakaj?
Že pred gradnjo doma smo v Krškem organizirali gledališke predstave iz Kranja, Jesenic, a to so bile majhne predstave za pet izvajalcev, pa še to je bilo preveč za stari oder. Ko smo prišli v novi dom, je bilo pravo razkošje, čeprav moram takoj dodati, da je to razkošje imelo tudi malo grenkobe. Oder je bila samo gradbena luknja, razen glavnega zastora, tam ni bilo nič. Odrsko tehniko smo morali še narediti. Pogledali smo si jo v Mestnem gledališču ljubljanskem, naredili načrte in Kovinarska je zgradila vse tiste škripce. Potem smo bili opremljeni.

Bom pošteno povedal, da se med gradnjo doma nismo niti zavedali, da bodo potem v Krško prihajala velika scenska glasbena dela. Tega si nismo znali predstavljati, saj v starem Domu Svobode kaj takega ni bilo mogoče. Prva predstava po mojem prihodu v dom je bila opera Traviata. A štiri ure pred predstavo sem doživel pravi ognjeni krst. Klicali so me, naj pridem v dom, ker se je nekaj vžgalo. Vnel se je kabel od razsvetljave. Pa so rekli, če ne boste takoj uredili, ne bo predstave, čeprav so bile kulise že postavljene. Šlo je za scenski regulator s 25 reflektorji in opera s tem ni bila zadovoljna. Ampak smo nekako rešili, da smo predstavo imeli. Naslednji teden smo že bili v Zagrebu, da smo kupili 60-kanalni regulator.

Kako pa je občinstvo sprejelo prvo predstavo?
Ne morete si predstavljati, kakšna evforija je bila to. Dvorana je bila nabito polna, še posebej, ker sta nastopila naš domačin Rajko Koritnik iz Rajhenburga in solistka v Ljubljanski Operi, primadona svetovnega slovesa Gertruda Munitić. To mi je ostalo v najlepšem spominu. Seveda se spominjam še drugih dogodkov, posebno sodelovanja z zagrebško Komedijo, kjer smo takoj dobili Splitski akvarel, pa Malo Florami, Jalta, Jalta in O'kaj. To so bili musicali, ki jih je samo Komedija delala. Tista leta, na primer 1978, je bil musical greh za nas Slovence, v Ljubljani ni bilo govora o musicalu.

Že v sezoni 1978/1979 smo edini v Posavju uvedli abonma. Jaz sem bil takrat zelo povezan z gledališčem, saj sem si predstave šel osebno ogledat. Koncept, ki sem ga takrat uvedel, je bil zelo dober. Poimenovali smo ga modri abonma, v katerem je bila nekaj let zapored tudi ena opera in ena baletna predstava. Imeli smo tako lepe balete, kot Letni časi, Labodje jezero, Ples kadetov, da je bila publika čisto iz sebe.

Poleg tega smo imeli v gosteh vokalne sestave, kot New swing kvartet, Slovenski oktet, Big band RTV itd. Leto ali dve kasneje smo uvedli še sončkov abonma za otroke, to so bile lutkovne predstave iz mariborskega in ljubljanskega gledališča, mariborsko gledališče je bilo s svojimi lutkovnimi predstavami tako prijazno otrokom. Seveda ne smem mimo številnih koncertov Pihalnega orkestra Videm. To so bila leta, ko so bila na višku tekmovanja v raznih stopnjah in naš orkester je vedno pripeljal k nam tekmovalne koncerte. Tudi koncert simfonikov RTV, pa koncert Slovenske filharmonije, komorni zbor RTV, moški zbor iz Celja. To so bile kvalitetne in zelo odmevne stvari.

Naj poudarim, da smo bili zelo povezani s Cankarjevim domom in z njegovim direktorjem Rotovnikom sva se spoprijateljila, tako smo tudi na tej podlagi dobili marsikatero kvalitetno predstavo v Krško. Dobre odnose smo imeli z vsemi gledališči in izbirali smo dobre projekte, a seveda ne po lastnih finančnih zmožnostih, saj sem za ta namen vedno dobil sponzorje.

Kateri projekti oziroma programi so bili najbolj zahtevni?
Najbolj zahtevna so bila že omenjena glasbeno-scenska dela, ker so zanje pripeljali po tri tovornjake opreme, zato so jo včasih že en dan prej postavljali. Med domačimi predstavami pa Vražje dekle, ki je bila ena največjih domačih stvaritev. Naj omenim še organizacijo kongresov, med njimi znameniti mladinski kongres leta 1986, ki je trajal več dni, sadjarski kongres, praznik vina Sremič, vsako leto, pa 15. kongres Gasilske zveze Slovenije, ki je trajal tri dni, tekmovanja pihalnih orkestrov in še bi lahko našteval.

S kakšnimi problemi ste se najpogosteje srečevali?
Stalni problemi so bili finančni, saj pridobivanje sponzorjev in donatorjev ni bilo enostavno. Občasno so bile težave z usklajevanjem dejavnosti skupin, na primer s pihalnim orkestrom, ker dom ni bil akustično prilagojen za tovrstno glasbo in je motila dejavnost doma. A zahvaljujoč prijatelju Dragu Gradišku sva te stvari lepo usklajevala. Včasih so bile take prireditve, Avseniki so na primer imeli dvakrat pri nas koncert, ko je bila nabita dvorana, kot je bilo tudi ob kongresu mladine, kar tisoč ljudi je bilo v dvorani. Tako veliko, da so nam vrata sneli, kajti dvorana je imela 555 sedežev, stali so povsod, ne da se povedati.

Imeli smo tudi tehnične težave, saj pododrja nismo rešili, čeprav smo že leta 1992 imeli načrte, ki smo jih uskladili s Komedijo Zagreb in mariborskim gledališčem, a se je vedno nekaj zataknilo. Takrat so bile s tem ob gostovanjih velike muke, zdaj pri obnovi velike dvorane pa so to krasno uredili.

Kako so se na nov dom odzivali umetniki ali druge pomembne osebnosti?
Umetniki, ki so k nam prihajali, kar niso mogli verjeti, da je med Ljubljano in Zagrebom tak kulturni dom. Navdušeni so bili tudi politiki, ki so prišli pogledat dom na primer zaradi kongresa in so šli v vsak kotiček, pa so videli, kako je ta čist in ohranjen. Kljub temu, da smo imeli majhen kolektiv, je bil dom tak, da si se lahko z njim postavil kjer koli, to so nam priznali tako gosti kot domači ljudje.

Kakšno je bilo sodelovanje z drugimi kulturnimi organizacijami v regiji?
Čisto naravno je to šlo, abonma je bil prvi, kjer se je to dogajalo. Druga stvar je bilo Združenje posavskih gledaliških amaterskih skupin, ki je pri nas organiziralo predstave, saj so Brežice imele le dvoranico, ki je zdaj že urejena, v Sevnici tudi nekaj podobnega. Posavska pevska zveza nas je tudi združevala. Nikoli pa nismo umetno izpostavljali, da smo regijski, ker nam to finančno ne bi nič prineslo, morda bi še negativno delovalo. Vsaka občina se je pač trudila, da bi imeli prostore za to dejavnost v njihovem okolju. Če so pa hoteli videti Traviato, so morali priti v Krško. Tega nismo nikoli poudarjali, imeli smo takšen program in ljudje so ga obiskovali. Zelo dobro smo sodelovali z Radiem Brežice, pri nas so vrsto let imeli koncerte, tiste Z lojtr'co pod okence. Takrat je bila dvorana vedno polna.

Kako ocenjujete pridobitve in vlogo KD v času po vašem odhodu?
Zelo sem bil zadovoljen, da je dve leti preden sem odšel, dom končno postal javni zavod, čeprav z veliko odpora v vodstvu krajevne skupnosti. Ampak zakon je bil tak, da se ni dalo financirati tistih zavodov, katerih lastnica ni občina. Vesel sem, da so uspeli urediti veliko dvorano, to je bilo takrat za nas nepojmljivo, da so rešili za mene nesrečno hidravliko in da so vso avdio in svetlobno opremo posodobili v največji meri, tudi v mali dvorani. Zavod se je tudi razširil, s tem so že meni malo "grozili", da bi bilo najbolje dati vse pod eno streho. S tistim kadrom, ki sem ga jaz imel, to ne bi šlo, sedaj so številčnejši in lepo delajo. Je pa seveda današnje razmere težko primerjati z našim obdobjem, ko smo garali in vendarle preživeli.

Še obiskujete prireditve v kulturnem domu?
Pošteno povedano, zelo občasno, redko. Bil sem v kulturnem domu od jutra do noči, tudi do 3. ure zjutraj. Ogromno sem bil v službi, če nisem bil v službi, sem pa tekal po gledališčih in drugih prireditvah po Sloveniji. Moram se malo odpočiti od tega. Jaz sem bil na vsaki naši prireditvi, razen ko sem bil bolan. To mi še danes mnogo ljudi pove. Vseskozi sem vzdrževal pristen stik z abonenti, kar pred vrata sem se postavil in se rokoval z njimi. Joj, kako smo to pogrešali, so pravili, ko sem šel. Pa sem rekel, saj bo, stvari se pač prilagajajo novim časom in razmeram.

Nekateri so vam menda očitali, da dajete prednost elitni kulturi.
Meni je ljubiteljska kultura v srcu. Do te kulture sem imel spoštljiv odnos, in če bi kdo pogledal vse programe za nazaj, bi videl, koliko je bilo tega. Ne vem, da bi mi kdaj rekli, da sem protežiral kakšno stvar. Jaz sem bil veliko let vključen v ljubiteljsko kulturo. Profesionalne kulture, gostovanj ni bilo tako na pretek kot sedaj. Ljubiteljsko kulturo sem čuval bolj kot moja naslednica. V naših prostorih so se odvijale mnoge dejavnosti, na primer pevski zbor Viktor Parma, upokojenski zbor Krško, K.U.T. Gas, tudi gledališka skupina, ko so Rokovnjače študirali, in seveda orkestri, pihalni, simfoniki in 40x band, katerega član sem 25. leto. Ko smo odpirali dom, je bilo pošteno povedano, da ga nismo gradili zaradi ljubljanske opere. V začetku se je celo dogajalo, da profesionalna gledališča niso rada prihajala na gostovanje, saj so bila na izgubi. Potem so se zadeve spremenile. Radi so šli, ker so dobili nekaj več več, če so gostovali po Sloveniji.

Kako bi ocenili današnji kulturni utrip v občini in v Posavju?
Prireditev je zelo, zelo veliko. Morda bi kdo rekel, da jih je preveč, ampak kulture ne more biti nikoli preveč. Včasih je gotovo tudi kaka zgrešena prireditev glede publike, ampak tako je življenje. Težko se je usklajevati, če je veliko prireditvenih kapacitet in veliko skupin, ki dajejo svoje vsebine. Mislim, da je bogastvo naše kulture v občini na zelo visokem nivoju. Takrat, ko smo mi začeli, je bilo tega bistveno manj in tudi sredstev za kulturo je zdaj bistveno več. Mislim tudi, da kultura ni več mašilo političnim dogodkom, kot je bila ob nekaterih priložnostih takrat. Ko so nas potrebovali, so nas poklicali.

Polona Brenčič

Pogovor z nekdanjim direktorjem Kulturnega doma Krško je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 18. januarja 2018.
« Nazaj na seznam
»