Časopis za pokrajino Posavje
20.07.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Alenka Černelič Krošelj: Muzej je odprta hiša za vse

Objavljeno: Sobota, 29.06.2019    Rubrika: KULTURA Redakcija
Alenka Černelič Krošelj, direktorica PMB (2)

Alenka Černelič Krošelj

Posavski muzej Brežice od junija 2014 vodi Alenka Černelič Krošelj. 46-letna profesorica umetnostne zgodovine ter univerzitetna diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja svoje strokovno delo s posebno zavzetostjo in veseljem usmerja tako v Brežice kot celotno Posavje ter k temu spodbuja in navdušuje tudi druge. Z njo smo se pogovarjali ravno v dneh, ko omenjena kulturna ustanova obeležuje okrogel jubilej.

Včeraj ste v Posavskem muzeju Brežice praznovali 70. rojstni dan te ustanove. V kakšni 'kondiciji' je muzej?
Lahko rečem, da v odlični. V zadnjih letih smo se obrnili od samo varovanja kulturne dediščine k razvoju, predvsem pa ljudem. Ljudje so najpomembnejši in morajo biti prepričani, da nas potrebujejo in da je prav, da se naša dediščina skozi močno javno službo ohranja, predstavlja, promovira in je dostopna. Središče našega delovanja je ravno ta dostopnost. Muzej je na dobri poti, da na eni strani ohrani vsa pooblastila, ki jih ima, in kakovostno izvaja zaupano javno službo, ter da je na drugi strani še bolj vpet v vse razvojne projekte, povezovanje, sodelovanje. Mislim, da je že narejen konkreten premik in zdaj že vsi vedo, da je muzej odprta hiša za vse iz Posavja in drugih regij ter da se trudimo, da je naše delo obrnjeno predvsem na ljudi. Smo sicer tisti, ki hranimo predmete, ohranjamo našo premično in nepremično dediščino, vendar smo osredotočeni na ljudi, naši programi so usmerjeni v zelo različne publike, sodelovanje, vključevanje in sledimo temu, kar je značilno za sodobne muzeje – da delamo z našo publiko, ne pa za, se pravi, da skušamo prepoznati potrebe okolja, se odzivamo na družbo, ki je okrog nas, na zaznane teme in pri tem skušamo pokazati tudi svoj vidik.

Odkar ste na vodilnem mestu, se zdi, da je PMB doživel 'drugo rojstvo'. Za grajskimi zidovi je neprestano živahno, dogodki se vrstijo tako rekoč vsakodnevno. Kako vi vidite razvoj muzeja?
Ob mojem prihodu pred petimi leti je bil muzej mirna ustanova s številnimi dobrimi strokovnjaki, ki so imeli resnično malo priložnosti, da bi vse to, kar znajo, tudi predstavljali. Ker sem prišla iz dinamičnega okolja številnih projektov, kjer smo se ob strokovnosti veliko posvečali tudi predstavljanju in promociji našega dela, je ravno to bil na novem delovnem mestu prvi korak in sem vesela, da tudi uspešen. Naši obiskovalci že ves čas dokazujejo, da jih zanima, kaj počnemo, torej, da jih zanima dediščina, ki je predstavljena z različnih zornih kotov. Poleg tega izjemno skrbimo za Viteško dvorano, za uporabo katere so bila ob mojem prihodu prvič narejena tudi jasna navodila. Vsak, ki jo želi uporabiti, mora podpisati tudi izjavo, da bo skrbno ravnal s tem izjemnim spomenikom baročne umetnosti. Iz tega tudi izhaja, da še bolj predstavljamo dvorano ne samo kot prizorišče, ampak kot spomenik, kar se vidi skozi naš program. Ljudje so to izjemno dobro sprejeli. Na ta način se je naredil premik, ki sem ga omenjala že prej. Muzej mora biti središče, obrnjeno k ljudem. Kaj naj s predmeti, za katere skrbimo, če jih pa ljudje ne poznajo, cenijo in jim niso dostopni.

Kako ste zadovoljni z obiskom vaše ustanove? Si želite še posebej privabiti kakšno starostno skupino?
Na splošno smo zadovoljni z obiskom, že če pogledamo, da na odprtje razstav, razne predstavitve in javna vodstva prihaja toliko ljudi, kot npr. v neki kulturni ustanovi v Ljubljani. Izjemno pomembni in dragoceni so naši stalni obiskovalci. Veliko rezerv je še pri tujih obiskovalcih, to področje bi radi še okrepili. Za nas so vse ciljne skupine pomembne, se pa še posebej trudimo z ranljivejšimi skupinami, od gibalno oviranih, starejših, gluhih in naglušnih do skupin, ki manjkrat pridejo k nam. Velik izziv so mladi, predvsem dijaška in študentska populacija. Sicer prihajajo, a predvsem poleti, ko so kino, koncerti itd. Želimo si, da bi našli pravo metodo, s katero bi jih privabili v še bolj običajne muzejske programe, kot so odprtja razstav, predavanja, in z njimi te programe tudi sooblikovali. Sodelujemo že s Fakulteto za turizem in našimi ’klasičnimi’ študenti, a bi radi privabili še druge.

Bolj smo se prilagodili z odpiralnim časom, razmislili, s kom vse lahko sodelujemo, začeli spodbujati druge za skrb za dediščino, tudi otroci, za katere pripravljamo grajske dogodivščine, povsem drugače dojemajo grad in muzej, nimajo več nobenega občutka, da je to nekaj odmaknjenega, ampak je to v prvi vrsti naše, itd. Pri ciljnih skupinah smo se usmerili tudi na ranljivejše skupine in na to, da dediščina ni samo nekaj iz preteklosti, ampak se soustvarja tudi danes. Pomembno je, da odpiramo različne teme, področja, da se vidi zelo širok obseg muzeja. Muzeji smo tiste ustanove, ki so najbolj vredne zaupanja, kar je bilo ugotovljeno z raziskavami. Ljudje vedo, da pri nas govorimo resnico.

Omenili ste tuje goste. Kolikšen je obisk iz Term Čatež in ali je dovolj poskrbljeno za to, da bi tam izvedeli, kaj jim nudi muzej in okolica nasploh?
S Termami Čatež uspešno sodelujemo že več let, za to je najbolj zaslužen projekt Gradovi Posavja. V termah smo tudi mi prisotni, njihovim gostom so informacije o našem muzeju dostopne, turisti prihajajo k nam, največ je Nizozemcev in Italijanov, tudi Slovencev, ki pridejo na počit­nice, tudi zaradi tega smo podaljšali delovni čas. Menim, da je na tem področju še veliko možnosti, predvsem z iskanjem še boljših načinov komuniciranja.

Kaj ste že izpeljali in kaj še načrtujete v muzeju, tako na investicijskem kot programskem področju?
Brežiški grad še ni bil celovito prenovljen, zato se prenova izvaja po delih in lepo napreduje. V zadnjih letih se je kar precej naredilo, od restavriranja južne stene Viteške dvorane, umestitve dvigala, obnove strehe v severnem in vzhodnem delu gradu ter treh stolpov do prestavitve recepcije v pritličje, obnovljenih sanitarij in obnovljene grajske vinske kleti, ki je bila očiščena in v njej na novo napeljana razsvetljava. S tem se je ohranil ’duh’ kleti Vina Brežice, ki bo na voljo tako vinarjem, degustacijam skupaj z Mestno hišo kot drugim, ki bodo želeli pripraviti svoj dogodek v njej. Letos se nadaljuje s prenovo terase, vrat in ometov v arkadnem delu, v naslednjem petletnem obdobju imamo v načrtih še prestavitev kurilnice, nadaljevanje prenove strehe v južnem in zahodnem delu, obnovo prostorov v severnem delu, s čimer je povezana tudi želja, da bi čim več depojev za muzejske predmete prestavili izven gradu – predvideno je že, da bi dobili nekaj prostorov v nekdanjem domu upokojencev. Načrtujemo ureditev kavarne, ki bo povezana z vinsko kletjo, in prostorov za konservatorsko-restavratorsko delavnico ter premično nadkritje dvorišča, za kar so že bili izdelani načrti, a žal še ni bilo denarja za izvedbo.

Programsko področje vsako leto zaznamuje en velik projekt, ki je usmerjen v različna sodelovanja. Začeli smo z obletnico kmečkega upora Le vkup (2015), naslednje leto se je začel cikel Štirje elementi – voda, ogenj, zemlja in zrak, za leto 2020 nam ostane samo še zadnji. Čez dve leti bomo aktivno vključeni v gibanje Slovenija – evropska gastronomska regija, leta 2022 načrtujemo velik arheološki projekt, povezan s Kelti, 2023 pa bo zagotovo v znamenju 450. obletnice hrvaško-slovenskega upora. Vmes seveda načrtujemo še veliko manjših programov, s katerimi se odzivamo na aktualne družbene teme in predstavljamo posavsko dediščino.

Kako se trudite, da niste samo brežiški, ampak resnično posavski muzej?
Ves čas se trudimo, da predstavljamo dediščino celotne regije in sodelujemo z različnimi ustanovami ali posamezniki. Na primer pri zadnji večzvrstni razstavi o zemlji, ki smo jo odprli včeraj, je sodelovalo 20 avtorjev iz vseh muzejskih ustanov v Posavju, zunanjih strokovnjakov in piscev. Ne smemo pozabiti, da so muzeju nadeli tako ime že leta 1949, zato je najstarejša ustanova, ki ima v imenu Posavje. Po spletu okoliščin je prišel v Brežice, kar se mi zdi res velika sreča, kajti vprašanje, kakšna bi bila usoda Viteške dvorane.

Kakšno je sodelovanje posavskih kulturnih ustanov?
Posavske kulturne ustanove smo različne, a imamo na nek način srečo, da nas povezujejo stavbe, predvsem gradovi. Spet bi omenila projekt Gradovi Posavja, ki dobro deluje in so ga tudi drugi prepoznali. Bi pa bilo treba še bolj približati družbi, da je kultura enakovreden dejavnik v turizmu, zato bi bilo dobro še več vlagati v promocijo. Redno sodelujemo tudi s knjižnicami, šolami itd. Mogoče se komu zdi, da ko je več stvari na en dan, kulturne ustanove ne sodelujemo dobro, a daleč od tega. Moje prepričanje je, da je publike dovolj, seveda je dobro, da se izognemo prekrivanju dogodkov, če vemo, da imajo npr. v Krškem ali Sevnici en dan nekaj večjega in imajo oni podoben profil publike. Se je pa težko izogniti, da se ne bi kaj tudi prekrivalo, konec koncev ima npr. knjižnica malce drugačno publiko kot muzej.

Kako v Posavskem muzeju prakticirate večzvrsten oz. interdisciplinaren pristop?
Pri nas se delimo na štiri osnovne stroke – arheologija, etnologija, umetnostna zgodovina in zgodovina, zato imamo tudi zaposlene kustose po teh področjih. Kljub temu želimo prikazati večzvrstnost, se pravi, da neko zgodbo, temo predstavljamo z vseh vidikov, ne izpostavljamo samo enega. Lep primer tega je razstava Štirje elementi. Seveda so pri vsaki razstavi zelo pomembni tudi konservatorsko-restavratorski, pedagoški, koordinatorski in promocijski del, komunikacija, obrazstavni programi itd. pa tudi to, kar ves čas poudarjamo – da damo možnost tudi drugim, ki imajo odnos do dediščine in so pripravljeni sodelovati, da predstavijo svoj pogled.

Ali je kultura kruh?
Seveda, tako v fizičnem kot prenesenem smislu. Pri kulturi je tako, da tisti, ki smo ji zavezani, ves čas prepletamo profesionalni in ljubiteljski oz. prostočasni del. Tudi sama to težje ločim, ker se stvari prepletajo. Če imaš nekaj rad, to počneš tudi v prostem času. Zame je to način življenja. Mislim, da je prav, da se vsak, ki dela na tem področju, kali tudi ljubiteljsko, v društvih.

Velja prepričanje, da rednih zaposlitev za mlade v kulturi ni. V Posavskem muzeju ste dokazali, da to ni povsem res, kajne?
Res je. Uporabili smo vse mogoče mehanizme, tukaj smo hvaležni tudi Občini Brežice. V tem času se je delno menjala generacija naših sodelavcev, bili smo uspešni pri prijavah nekaterih projektov in smo na ta način uspeli zaposliti kar nekaj mladih, sicer žal ne za nedoločen čas. To so vsekakor zelo dobre izkušnje, predvsem pa me veseli, da ima dosti mladih, ki so delali pri nas, zdaj službo in dobre reference. Je pa res, da to pomeni tudi dodatno delo za muzejske sodelavce, saj je treba tiste, ki pridejo na novo, usposabljati in jim dati priložnost, a mislim, da je to tudi naša naloga.

Zelo aktivni ste tudi v Društvu za oživitev mesta Brežice, katerega predsednica ste. Kako ste zadovoljni z oživljanjem mesta in kaj še načrtujete v zvezi s tem?
Naše društvo je strokovno, združuje ljudi, ki skušajo na različne načine pogledati v naše mesto. Naše akcije niso ravno v kontekstu množičnih dogodkov, smo pa ves čas prisotni z opozarjanjem na vrednote, aktivnim sodelovanjem pri oblikovanju projektov in spodbujanjem, da pridejo vrednote mesta v širšo zavest. Izdajamo tudi Brežiške študije, kar je verjetno dokaj edinstveno, da ima eno tako mesto kontinuirano znanstveno-strokovno zbirko, ki je tudi študijska literatura na univerzah. Naš cilj je še naprej, da skrbimo, spodbujamo, opozarjamo na vse to, kar naše mesto je in kar bi moralo biti. Tako že kar nekaj let opozarjamo na vodovodni stolp in upam, da se je končno začelo nekaj premikati, saj je bil izpostavljen tudi že na nekaj občinskih sejah v tem mandatu. Prav tako smo izpeljali že določene aktivnosti za ureditev zahodne fasade mesta in pričakujemo, da bi v kratkem času, letos ali drugo leto, vsaj za ta del, ki je v občinski lasti, se pravi od gradu do stavbe podjetja KOP, prišli do projekta in s tem začetka urejanja. Ostane še preostali del zahodne fasade vse do Holyjeve steze, pa ureditev bivših grajskih kašč. Želim si, da bi bilo naše društvo še naprej pomemben partner pri razvoju mesta in njegovi oživitvi.

Omenili ste, da ves čas opozarjate na simbol Brežic, pa vendar, zakaj Društvo za oživitev ali Posavski muzej še nista poskrbela za njegovo dostojno predstavitev in dostopnost?
Odkar sem direktorica muzeja, ves čas govorim, da smo pripravljeni upravljati z vodovodnim stolpom. Verjamem, da smo na pravi poti do rešitve, ter stojim za tem, da bi bilo najbolje, da z njim upravlja naš muzej in se ga čim prej tudi uvrsti v ponudbo tako mesta kot muzeja. Mislim, da je napočil čas, da občina skupaj z gospodom Petelincem to izpelje v dobro vseh. Vsi vemo, da nas čaka konkretna investicija, saj je treba vodovodni stolp obnoviti, in resnično upam, da bodo vsi to podprli. Ljudje tudi že povprašujejo in so pripravljeni plačati vstopnino, samo da bi si lahko z vrha stolpa pogledali mesto in daleč naokoli.

Ali po vašem mnenju zabavne prireditve nekajkrat na leto res oživljajo mestno jedro? Ulica je potem spet prazna, lokali se zapirajo in hiše so naprodaj …
Po eni strani so se prireditve zelo prijele in verjamem, da imajo tudi učinek na življenje mesta v drugih obdobjih leta. Prepričana sem, da imamo še veliko priložnosti, da bi naše Brežičane in okoličane ozavestili, kako lepo je preživljati čas tudi v mestu vsak dan, ne samo v dneh prireditev. To je poseben izziv, ki ga moramo sprejeti. Samo obiskanost mesta ne bi ravno označila kot kritično, drugače je pri 'živih' hišah. V prihodnosti bo morala lokalna skupnost katero izmed zapuščenih hiš kupiti, jo preurediti v stanovanja in na ta način omogočiti vrnitev ljudi v mesto. In ko se bodo ljudje naselili, bodo prišle tudi trgovine in nove dejavnosti.

Kako je v življenje in dogajanje v Brežicah vpeto Društvo 1824?
Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem, da poskrbi za vsebine, programe v obnovljenem Slomškovem domu. Sama sodelujem bolj v kulturnem, dediščinskem delu, pri katerem skušava z Davorjem Lipejem skozi njegov dragoceni arhiv razkrivati in to stavbo tudi umeščati v samo mesto. Menim, da ima Slomškov dom, ki ima velik pomen za samo mesto, saj je bila tu dolga leta šola, velik potencial ne samo na pastoralnem področju. Dobro bi bilo, da bi nadaljevali z njegovo prenovo, predvsem zgornjim nadstropjem in da se npr. delno uredi v stanovanja. V njem bi se lahko zagotovile možnosti za dejavnosti, ki se drugje ne izvajajo. Društvo si tudi ves čas prizadeva, da bi dom imel upravljavca.

Ste tudi občinska svetnica in predsednica sveta KS Brežice. Kakšne naloge ste si zastavili v tem mandatu?
Moja želja je, da bi čim več programa, ki smo si ga zadali v naši svetniški skupini Ljudje za ljudi, tudi uresničili. Kot nova svetnica se še učim in si želim, da bi rasla v tem, da razumem potrebe celote in ne samo tistega, kar mi je blizu. Po drugi strani pa bi rada tudi prepričala ostale, da na projekte, ki so mi blizu, gledamo širše. Tudi v svetu KS Brežice smo nekatere stvari že naredili, o katerih meščani mogoče malo manj vedo, zato se bomo še bolj potrudili, da bodo v prihodnje informacije prišle k ljudem. Treba se je zavedati, da so Brežice še vedno središče občine, in če bomo mesto uredili, tako kot je treba, bo to dobro vplivalo tudi na vse ostale dele občine.

Najdete ob obilici obveznosti sploh še čas za kakšno prostočasno aktivnost?
Po pravici povedano, sploh nimam občutka, da nimam prostega časa. Imam srečo, da je moj prosti čas prežet s tem, kar počnem. Določene funkcije imam tudi v nekaterih stanovskih društvih. Druženje s temi ljudmi, torej izven Brežic, je zame zelo pomembno, ker strokovno rastem in si širim socialno mrežo, kar rada počnem tudi v prostem času. Če k temu dodam še prepevanje v MePZ Viva, lahko rečem, da imam kar nekaj prostega časa, ki ga usmerjam v različne dejavnosti. Najpomembneje pa je, da me pri vsem tem podpira moja družina in kljub vsem obveznostim še vedno najdem čas, da si npr. ogledam košarkarsko tekmo obeh sinov ali spremljam atletsko tekmovanje hčerke.

Rok Retelj

Pogovor (v nekoliko skrajšani verziji) je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
« Nazaj na seznam