Časopis za pokrajino Posavje
21.04.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Anita Veršec: V Brežicah smo vodilni v citrah

Objavljeno: Petek, 08.02.2019    Rubrika: KULTURA Redakcija
Anita Veršec, citrarka (4)

Anita Veršec

Proslave ob slovenskem kulturnem prazniku so bile že večkrat obogatene z igranjem citer, ljudskega glasbila, ki ga imenujejo tudi klavir malega človeka. Če zna kdo kaj povedati o tem glasbilu, je to zagotovo 38-letna Anita Veršec, ki na GŠ Brežice že 20 let poučuje citre. Globočanka po rodu, ki zadnjih deset let živi na Bizeljskem, nam je zaupala marsikaj zanimivega.

Lahko rečete, da vam je bilo igranje citer položeno v zibelko?
Lahko bi se tako reklo. Za citre me je navdušila moja pokojna stara mama, s katero smo doma na kmetiji večkrat kaj zapeli in zaigrali. Hitro sem se odločila, da bom igrala citre. Takrat sem bila edina med svojimi vrstniki, ki je igrala to glasbilo. Citre so veljale za kmečko, ljudsko glasbilo in so me zaradi tega sošolci kar malo zbadali. Takrat nas tudi ni bilo veliko takih, ki smo hodili v glasbeno šolo in igrali kak instrument, danes je to drugače, saj se otroci učijo in igrajo celo več različnih glasbil. Sicer pa sem ves čas imela veliko podporo svojih staršev kot zdaj tudi moje družine.

V tem letu mineva 20 let, odkar ste ustanovili citrarski orkester GŠ Brežice, ki je bil dolga leta celo edini v Sloveniji. Kako je prišlo do tega? Kakšen je njegov sestav?
Ko sem hodila na seminarje, sem se seznanila tudi s citrarskim orkestrom in bilo mi je tako všeč, da sem se odločila, da poskusimo s tem tudi v Brežicah. Najprej smo igrali na kolenih, ravnatelj Križanić nam je nato naročil mize, da smo lažje igrali, in tako so se začeli vrstiti nastopi, zdaj že tradicionalni v Viteški dvorani z naslovom Ko strune citer zapojo. 25. aprila ponovno pripravljamo koncert s tem naslovom, letos bo jubilejni, ob 20-letnici orkestra. Od začetka je bilo v zasedbi med 15 in 20 članov, danes jih je nekje 25, v orkestru pa igrajo tako sedanji kot bivši učenci. Spomnim se, da je ena od članic na vaje prihajala celo s traktorjem, potem ko se je preselila na Gorenjsko. Z orkestrom smo posneli tudi že dve zgoščenki, ob 10. in 15. obletnici, za 20. obletnico pa ne bo zgoščenke, ampak samo koncert, saj se je veliko članov zamenjalo, orkester se je tudi kar pomladil. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila trenutno najstarejši članici Nevenki Kovačič, ki je neke vrste predsednica orkestra, saj vedno poskrbi, da imajo vsi člani note ipd. Na leto imamo z orkestrom zagotovo vsaj pet nastopov, lani smo med drugim igrali tudi za zamejske in izseljenske Slovence, ki so prišli v brežiško občino.

Verjetno ste z orkestrom oz. posameznimi učenci osvojili tudi že kar nekaj priznanj ...
Ker dolga leta ni bilo drugih citrarskih orkestrov, ni bilo tudi nobenih tekmovanj, da bi lahko dobili kakšno priznanje. Leta 2003 smo sicer osvojili srebrno plaketo na tekmovanju v organizaciji Citrarskega društva Slovenije. Z leti so se citrarski orkestri ustanovili npr. v GŠ Velenje in GŠ Laško-Radeče, v Litiji, kjer že več kot deset let poučujem starejše citrarje, pa se orkester imenuje Srebrne strune. Naj omenim, da je moj najstarejši učenec star 89 let. Lani je v Velenju prvič potekala revija citrarskih orkestrov, ki si jo želimo naslednje leto pripeljati v Brežice.

So pa priznanja in plakete osvajale moje učenke, najprej še pod okriljem Citrarskega društva Slovenije, zlati sta bili Tinka Budič, zdaj Vukič, na citrah in Andreja Zlatič na flavti, kasneje pa na državnem tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG, kamor se je leta 2015 kot prva citrarka iz GŠ Brežice uvrstila Ajda Ferlin, ki je prejela zlato plaketo in posebno priznanje za najboljšo izvedbo obvezne skladbe v 1. a kategoriji, lani je zlato plaketo na istem tekmovanju prejela Ana Jagrič, srebrno pa Timeja Račič Ogorevc in Lucija Pšeničnik, prav tako lani je na mednarodnem tekmovanju Svirel Timeja v kategoriji Junior osvojila zlato priznanje in vseh možnih 100 točk, Lucija pa je v kategoriji Beginner, se pravi med najmlajšimi udeleženci, osvojila zlato priznanje in 97 točk. Take generacije uspešnih citrark verjetno ne bom več imela. Seveda gre tukaj zahvala GŠ Brežice in ravnatelju Danielu Ivši, ki nas podpira ter omogoča različne vrste citer in mize. Glasbene šole, ki bi dala toliko poudarka na citre, kot jo da brežiška, v Sloveniji ni, v to sem prepričana.

Kot ste že prej omenili, so bile citre najprej predvsem ’tradicionalno’, ljudsko glasbilo, pomembno vlogo igrajo v znanem filmu Cvetje v jeseni. Obenem so tudi posebnost brežiške glasbene šole, ob tamburici, ki jo je v te kraje pripeljal Dragutin Križanić.
Tako je. V glasbeni šoli smo začeli poučevati tamburico, harmoniko in citre kot skupino ljudskih glasbil. Danes imamo citre tudi že na srednji glasbeni šoli, radi bi, da bi šli lahko učenci tudi študirat citre v Sloveniji, zaenkrat to še ni možno. Študij citer je recimo v Münchnu, kjer je kot prva iz Slovenije diplomirala Irena Zdolšek, zdaj Anžič, tam je diplomirala tudi moja učenka Tinka Vukič. Na področju citer je dovolj kadra, ki lahko poučuje na glasbenih šolah. Mislim, da so citre postale enakovredne drugim glasbilom. V GŠ Brežice smo bili in smo še vedno vodilna šola v citrah.

Ste članica Slovenskega citrarskega kvarteta. Kdaj in kako je prišlo do sodelovanja v tej ’elitni’ zasedbi?
Leta 2000 smo se na pobudo predsednika Citrarskega društva Slovenije Petra Napreta, ki je zares veliko naredil za citre pri nas, srečali nekateri učitelji citer, ki nas je zanimalo, kako skupaj zvenijo različne citre, in tako je nastal Slovenski citrarski kvartet. Sestavljajo ga Peter Napret, Tomaž Plahutnik, Janja Brlec in moja malenkost, nekaj let pa je v njem igrala tudi Irena Anžič. Naš prvi koncert je bil na Ljubljanskem gradu. Posneli smo tudi že tri zgoščenke. Aprila lani smo nastopili na odprtju gostujoče razstave Citre v Posavskem muzeju in zaigrali Mešičkovo Pozdrav slovenskim citrarjem.

Na OŠ Bizeljsko imate tudi učne ure citer za učence, kajne?
To je vse v sklopu glasbene šole, pri čemer staršem svojih otrok, ki so z bizeljskih koncev, ni treba posebej voziti v glasbeno šolo, ampak pridem sama na bizeljsko šolo in jih po pouku učim. V tem šolskem letu je šest takih. Podobno kot za citre na šolo prihaja tudi učiteljica tamburice.

Kako se pravzaprav gibljejo cene enih citer? Si jih učenci lahko privoščijo?
Odvisno od vrste citer, recimo med 600 in 4000 evrov. Najdražje so bolj moderne, primerne za študij. Učenci imajo večinoma svoje citre, lahko pa si jih tudi sposodijo v glasbeni šoli. Če učenec v šestem razredu nima doma svojih citer, potem verjetno ne bo več nikoli poprijel zanje.

Lani ste se poslovili od vodenja Vokalne skupine Barbara iz Globokega. Kakšne spomine imate na ta zbor?
Zelo lepe. Leta 2013 me je Franc Kene, ki je do takrat vodil Ženski pevski zbor Globoko, prosil, če bi prevzela zbor. Bila sem kar malo v skrbeh, saj se prej še nikoli nisem srečala z zborovodstvom, pela sem edino pri Vokalni skupini Solzice. Vodenje zbora sem vzela kot izziv, tudi zaradi tega, ker sem po rodu Globočanka. Ko sem ga prevzela, smo se preimenovale v VS Barbara. Veliko smo se družile in se imele res super, predlagane smo bile tudi na regijski nivo, lani, po petih letih vodenja, pa sem zaradi obilice drugih obveznosti dirigentsko palico predala Tjaši Zidanič in verjamem, da bo to zgodbo uspešno peljala naprej, saj je izšolana pevka. Sicer pa bom še naprej sodelovala s pevkami, jim priskočila na pomoč, ko bom lahko, in se udeleževala njihovih koncertov, saj bodo za vedno ostale v mojem srcu.

Čeprav ste v Globokem prenehali z vodenjem, ste še vedno v teh vodah, saj ste zborovodkinja Ženskega pevskega zbora Mravljice z Bizeljskega.
Za to sta najzaslužnejša Andreja in Lajoš Špeljak, ki sta me kar nekaj časa spodbujala, da bi bilo treba tudi na Bizeljskem nekaj narediti na področju ženskega petja. Pa smo povabili krajanke na prvo vajo in prišlo jih je kar 40. Tako je leta 2014 luč sveta ugledal ŽPZ Mravljice. Zadnje čase je njihovo število sicer nekoliko upadlo, tako da na vaje redno prihaja 25 pevk. Pripravile smo že nekaj samostojnih koncertov, nastopile ob krajevnem prazniku itd. Imamo nekaj stalnih sponzorjev in donatorjev, kot npr. družino Špeljak, ki nam omogočajo izpeljavo naših nastopov, za kar smo jim zelo hvaležne.

Bi lahko rekli, da je Bizeljsko ne samo vinorodno, ampak tudi kulturno razvito območje?
Seveda, saj se je kultura v tem kraju venomer razvijala in se še razvija, če omenim samo moški pevski zbor, ljudske pevce, družino Zagmajster, Mravljice – vsi so že ponesli ime Bizeljskega daleč naokoli. Pomembno vlogo pri tem igra tudi Vilko Urek, ki na bizeljski šoli skrbi, da sta kultura in glasba zelo razviti. Bil je tudi moj glasbeni pedagog v OŠ v Globokem. Zelo dobro se še spominjam šolskega ansambla Prvi poljub, v katerem sem sodelovala s citrami.

Na tem mestu bi rada izpostavila, da si nadvse želim, da bi se končno enkrat uredil zadružni dom na Bizeljskem, ki je daleč najbolj akustična dvorana poleg Viteške. V njem je res veselje nastopati. Upam, da se bo kmalu kaj premaknilo in se bodo našla primerna sredstva, ker je škoda, da zadružni dom – njegova zunanja podoba – tako propada. Želim si, da bi še v času moje glasbene kariere z Mravljicami imele koncert v obnovljenem domu, na katerega bi prišlo veliko ljudi, in bi se vsi skupaj veselili te nove pridobitve na Bizeljskem.

Kakšen je po vaše položaj Bizeljskega v občini in Posavju? Pred leti so bile tam tudi določene odcepitvene težnje. Kaj pa obmejno življenje in sodelovanje z južnimi sosedi?
Težko odgovorim na to vprašanje, saj sem priseljenka na Bizeljsko. Zdi se mi, da nas ravno kultura in vinogradništvo postavljata na občinski in regijski zemljevid, o Bizeljskem se marsikdaj sliši tudi v medijih. Drugače pa smo kar malo odročni od Brežic, ne nazadnje potrebuješ slabe pol ure, da prideš recimo v Brežice na nek koncert, in potem še domov. Kar se tiče življenja ob meji in medsosedskega sodelovanja, lahko rečem, da ne opažam nekih posebnosti. Veliko Slovencev in Hrvatov z obeh strani meje je tudi družinsko povezanih med seboj, tako da se obiskujejo, poleg tega gremo večkrat po nakupih čez mejo, Hrvati pa prihajajo k nam. Tudi na kulturnem področju imam izkušnje s sodelovanjem z ljudmi na drugi strani Sotle, na brežiški glasbeni šoli je kar nekaj zelo sposobnih profesorjev, ki prihajajo iz Hrvaške.

Kako ocenjujete stanje na področju kulture, tudi na področju učenja citer, v občini, regiji, državi?
Časi, ko sem bila edina, ki je igrala citre, so že zdavnaj mimo. Danes je pri vpisu na citre kar naval in je treba nekatere celo prestavljati na naslednje leto. Zdi se mi, da se je nivo kulture pa tudi zborov dvignil, verjetno tudi zaradi dobrega izobraževalnega kadra, ki je razlog, da otroci vzljubijo kulturo ter igrajo instrumente in pojejo. Vedno več je tudi mladih zborovodij, v občini in regiji imamo zbora, ki sta res konkretna in uveljavljena tako na državnem kot mednarodnem nivoju – VS Solzice in MePZ Viva. Ne smemo pozabiti tudi MoPZ Kapele in še nekaterih drugih pevskih sestavov, ki so zelo uspešni na svojem področju. Seveda je treba imeti finančno podporo s strani pristojnih institucij, a bistvo je, da se ljudje družijo, veselijo, prihajajo na vaje, pretirana tekmovalnost ni dobra. ŽPZ Mravljice sredstva, ki jih dobi od občine, nameni predvsem temu, da pokažemo ljudem, kaj delamo, jih pogostimo in se vsi skupaj veselimo. Takih koncertov in druženj kar malo primanjkuje.

So pa taki dogodki, kot je bil nedavni v zvezi z zdaj že bivšim ministrom Prešičkom, slabi za kulturo nasploh. Menim, da ni naredil čisto nič narobe, želel je stvari samo pospešiti, ampak se je marsikdo na ministrstvu zbal, da bo moral več delati kot do sedaj, zato je prišlo tudi do vseh teh očitkov zoper ministra. Tudi glede prevažanja glasbil s službenim avtomobilom menim, da to sploh ni sporno, saj je do akademije prevažal nekaj, kar je povezano s kulturo.

V preteklosti ste bili tudi zelo dobri v borilnih veščinah, trenirali in tekmovali ste v DBV Katana Globoko. Vas še vedno kdaj zanese na tatamije?
Še kot otrok sem se pridružila vadbam in treningom borilnih veščin v Globokem. Še danes trdim, da sem v Katani dobila delovne navade ter se naučila reda in discipline, ki nam jih je vcepil Stane Preskar. Bila sem tudi tekmovalno uspešna, v paru z Mojco Škof smo postale mladinske svetovne prvakinje. Trenirala sem več kot šest let in prišla do rjavega pasu. Še danes imam v glavi, da je treba za svoje telo in dobro počutje redno vaditi, kar tudi prakticiramo dvakrat na teden z domačinkami iz Globokega.

Kakšno je vaše sporočilo ob letošnjem kulturnem prazniku?
Vsem sporočam, naj se udejstvujejo v kulturi, saj predstavlja druženje, ki ti nariše nasmeh na obraz. Kultura je tista vez, ki nas druži, izobražuje in veseli. V njej spoznaš, da nisi sam, saj si pridobiš veliko prijateljev, s katerimi leta in leta ohranjaš stike in se družiš. Delovanja v kulturi ne bi zamenjala z ničimer drugim.

Rok Retelj

Pogovor z učiteljico citer na GŠ Brežice je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 7. februarja 2019.
« Nazaj na seznam