Časopis za pokrajino Posavje
16.07.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dejan Učakar: Fagot je bil povsod dobrodošel

Objavljeno: Sobota, 15.06.2019    Rubrika: KULTURA Redakcija
Dejan Učakar (7)

Dejan Učakar

Kot pedagog fagota, kljunaste flavte in saksofona poučuje na treh glasbenih šolah in na Umetniški gimnaziji Celje. Sodi v rod najbolj nadarjenih in kakovostnih mladih slovenskih skladateljev, njegov skladateljski opus trenutno obsega okoli 15 skladb za godbe in simfonične orkestre, ustvaril pa je tudi prek 60 glasbenih aranžmajev. Iz spodnjega zapisa boste bralci zlahka ugotovili, da bi si naš tokratni sogovornik Dejan Učakar morda zaslužil celo višjo stopnjo priznanja Občine Krško.

Prva izbira študijske usmeritve po končani gimnaziji je bilo računalništvo, torej naravoslovna usmeritev, kar je v precejšnjem razkoraku s tem, kar ste doštudirali in delate danes.
Niti ne, po vseh raziskavah sta namreč matematika in glasba zelo skupaj, najbližje. V bis­tvu sem imel vedno dve poti. Z igranjem pri senovski godbi sem začel z desetimi leti, kar pomeni, da imam že 39 let kariere igranja. Za razliko od mnogih vrstnikov nisem šel po klasični poti, nisem obiskoval glasbene šole, temveč sem pri Janezu Ceglarju delal godbeno šolo. Sem pa že od malih nog pisal pesmice. Mislim, da je bilo največ vredno to, da smo imeli doma pianino in z njim sem se igral, kar pomnim zase. Mama je imela en notni zvezek s pesmicami z nekaj toni, jaz pa sem si vselej želel narediti nekaj po svoje. Že od malega sem poslušal klasično glasbo. Oče je imel kup plošč, Beethov­na, Mendelssohna, Haydna in druge, še vedno pa imam pred očmi platnico plošče, ki sem jo kar naprej poslušal, to je bila Haydnova simfonija Medved, ki mi je ostala globoko v spominu. To, da sem sam sebe imel vedno za malo čudaškega, da sem kar naprej nekaj fantaziral, gledal v zrak in poslušal glasbo, tega raje nisem nikoli povedal sošolcem (smeh).

Torej ste imeli dobro izhodišče za glasbeni razvoj že v družini ...
Očetov brat, Bogdan Učakar, je bil violinist v radijskem or­kestru in glasbeni kritik pri Delu, Dnevniku in Večeru, bratranec Branko Avsenak je bil kulturni urednik Večera pa urednik v Založbi Obzorja, mama se je učila solo pet­ja, ko je še obiskovala vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Oče, ki je bil sicer fizik, je poslušal veliko glasbe. Tudi če ne bi imel dovolj posluha, se mi zdi, da bi se ga v takšnem okolju nalezel. Na družinskih srečanjih se je vedno veliko pelo.

Kdaj pa ste tudi konkretno poprijeli za inštrument?
S šestimi leti sem se začel učiti klarinet, leta 1984 pa sem začel igrati pri senovski godbi. Se spomnim, da smo vedno zavidali krški »pleh muski«. Mi smo bili bolj resni, ker je Janez Ceglar terjal kar vojaško disciplino, seveda pa nas je tudi zelo veliko naučil. Krčani so bili po kvaliteti malo za nami, ampak so igrali že zabavno glasbo in se temu primerno tudi bolj sproščeno vedli. Ko sem obiskoval brežiško gimnazijo, sem nehal igrati pri senovski godbi, moje tedanje dekle, danes žena (Urška Smolej Učakar, op. p.) je hodila v krško glasbeno šolo in v simfoničnem orkestru igrala flavto. In seveda je mene zaradi vsega tega, tudi zaradi tega, ker sem preposlušal veliko orkestralne glasbe, toliko bolj mikalo, da bi še kaj igral, predvsem pa v simfoničnem orkestru. Šel sem k Dragu (Gradišek, op. p.) in ga previdno vprašal, če bi kaj rabil za orkester, v mislih pa sem imel oboo, ki sem si jo vselej želel igrati. Rekel mi je: 'Eh, veš, oboa ni nekako zate, vzemi raje kaj večjega! Lahko dobiš fagot.' No, prav, sem si mislil, bom pa igral fagot. Seveda sem ga že slišal, a poznal oziroma videl od blizu pa še ne. Pa saj bi verjetno tedaj vzel tudi triangel, če bi mi Drago rekel (smeh). Zatem sem pri Tonetu Žarnu začel s fagotom in zelo hitro napredoval. Ko sem prišel nekje do nivoja nižje glasbene, študiral pa sem že na fakulteti za računalništvo, mi je Drago rekel: 'Pa pojdi poskusit na srednjo glasbeno, s fagotom ne bo problema.' Res sem šel na sprejemni izpit in bil takoj sprejet. Fagot je bil povsod dobrodošel, ker ga je praviloma tudi manjkalo. Enako sem doživel zatem tudi na akademiji.

Poučujete kar na treh glasbenih šolah. Kako gre s časom, glede na to, da v krški šoli vodite tudi pihalni orkester, ste član več orkestrov, poleg tega tudi komponirate in delate aranžmaje?
Ob ponedeljkih in četrtkih poučujem v Krškem, ob torkih sem v Celju, srede odpadejo na Novo mesto, domov pa prihajam okoli osmih zvečer. Ko je Drago rekel, da ne bo več vodil orkestra, so me nagovarjali, da bi ga prevzel, ker sem bil pomočnik, ampak jaz se ne počutim dobro spredaj. Rad delam, sem rekel, imel bom vaje, ampak izpostavljal se ne bi rad. Ker tudi Peter (Gabrič, dirigent simfoničnega orkestra, op. p.) ni bil ravno najbolj zagret za to, sva se zmenila, da on prevzame orkester, jaz pa mu bom pomagal in tako hodim ob sobotah dopoldan na vaje orkestra, sicer mi ne bi bilo treba. Ne nazadnje so tudi nastopi ob sobotah zvečer, zato imam praviloma tudi sobote delovne. Težava je tudi v tem, da je po pedagoškem programu povsod na šolah tudi orkester, kar pomeni, da me pričakujejo tudi v simfoničnih orkestrih v Celju in Novem mestu, ker vsepovsod rabijo malo fagota. Poleg tega igram še vedno tako v senovski kot krški godbi, pa tudi v godbi Loče in Kapele po potrebi vskočim.

Skomponirali in aranžirali ste več skladb, nekatere tudi za popularno glasbo.
Večino stvari sem delal kot Gradiškov hišni aranžer. Gradišek je zelo dober v tem, da te kar vrže v vodo, ti pa se znajdi, kakor veš in znaš, ampak s tem se, ker pri tem popiješ tudi veliko vode (smeh), tudi veliko naučiš. Iskreno povedano sem Dragu izredno hvaležen za vse. Ko je govora o kompoziciji in aranžiranju, je treba vedeti, da gre za dve različne stvari. Aranžiranje, ki se ga lotim zvečer, ko se vse umiri, je ena zvrst obrti. Zelo dobro moraš poznati orkester, kateri inštrument gre skupaj z drugim, kje so najboljše lege, vedeti ali slišati v sebi, kako bo zvenelo, čeprav se tisto, kar napišeš, praviloma razlikuje od tistega, kar zatem pride iz orkestra.

Pri komponiranju je drugače. Zgleda pa nekako tako: ko hodim iz starega Krškega na videmsko stran v glasbeno šolo in nazaj, skušam kaj potuhtati, denimo osnovo ene viže. Zatem traja teden, dva, da stvar med temi sprehodi sem in tja malo dozori, se malo spreminja in oblikuje, nakar jo šele zapišem. Se mi nič ne mudi, počakam, da se mi počasi 'paca' v glavi. Pot pač hitro mine, včasih niti ne vem, da sem hodil in se nemalokrat vprašam, kako sem sploh prečkal cesto (smeh). Enostavno porabim čas, da v glavi delam razne variante, vedno pa sem tako sebičen, da delam takšno glasbo, ki je meni osebno všeč. Če mi ni, je ne dam ven. Zdi se mi, da je prav, da tisto, kar narediš, narediš pošteno. Pri priredbah mi je veliko pomenilo, da je bila Nuša (Derenda, op. p.) z mojimi priredbami zadovoljna. In, recimo, ko smo spremljali Eldo Viler, si je želela peti Kras, moj dom, in ker za to pesem ni bilo priredbe, sem jo naredil za krško godbo. Ko je Vilerjeva prišla na vajo, je najprej odpela, nato pa vstala in vprašala: 'Kdo pa je naredil to priredbo?', so pokazali name in je rekla: 'Vsaka čast, to je na nivoju starih mojstrov'. To mi je res veliko pomenilo, saj je celo življenje delala z mojstri. To je tudi potrditev, da grem v pravo smer, da sem zadel vejo kompozicije, aranžiranja, ki je bila in je še poslušljiva. Pa nimam nič proti sodobni glasbi, mi je všeč, ampak se v njej ne najdem. Morda je tako, ker že od začetka poslušam klasično harmonijo, romantiko.

Vaše delo je tudi muzikal Rok Kurent. V tem primeru se glasba dela na podlagi scenarija.
Ob Dragu in Milku (Lazar, skladatelj, op. p.) sem delal že muzikal Vražje dekle in se že tedaj zavedal, da mi je tudi ta oblika zelo všeč, da si želim delati tudi z vokalom. Leto dni sem bil član orkestra SNG Opera in Balet Ljubljana in imel izkuš­nje tudi s tovrstnim igranjem, ki pa se vendar razlikuje. V operi orkester ni del scenskega projekta, temveč se nahaja v jami pod odrom, od koder vidiš le dirigenta, ki ti posreduje dogajanje na odru, medtem ko smo bili kot orkester pri Vražjem dekletu vključeni v sceno. Poleg tega je bila skladba Čas radosti moje prvo delo za vokal in orkester. Simfonično pesnitev mi je naročil tedanji ravnatelj novomeške šole Hribar, ki mi je rekel, da bodo gostovali v Trstu in bi želel imeti noviteto, pri tem se je še pohvalil, da imajo eno zelo dobro mlado obetavno pevko Ireno (Yebuah Tiran, mezzosopranistka, op. p.). Nad delom so bili zelo navdušeni v Trstu, Irena pa tudi. No, tedaj sem dobil malo več samozavesti in volje. Četudi se morda zdi lahko, je skladati vse prej kot enostavno, ker to potegne za seboj tudi odgovornost, saj 80 ljudi igra vsako noto, ki si jo ti napisal. Pomembno je, da v mešanici zvokov znaš slišati ta in ta inštrument, predvsem kaj bi bilo lepše. Četudi včasih, ko igramo mojo skladbo, pomislim, ah, pa zakaj nisem dal pozavni en razvez dol, zadržan ton, ker mi sedaj manjka, ampak takrat, ko sem skladal, ga pač nisem slišal. Mislim, da se nekaj takega dogaja tudi pri slikarjih in pesnikih. Nekje moraš potegniti črto.

Torej, začelo se je z Vražjim dekletom. Zatem mi je Drago dejal: 'Ti, midva bova pred mojo penzijo še nekaj naredila. Nekaj velikega, rock!' Meni se je ob prvi omembi to zdelo še daleč, eh, kaj bi, saj je še 30 let časa, ko mi Drago nekega dne reče, da bo treba počasi začeti delati, ker je treba denar skupaj spraviti in vse ostalo. Tako smo se lotili tudi Roka Kurenta. Dali smo razpis za besedilo in dobili kar lep odziv, denimo od Ferija Lainščka, Roze in še nekaj drugih, ki so nato odstopili, Matjaž Pikalo pa je ostal. Spomnim se, z Matjažem sva se z Dragom dobila nekega zelo meglenega jutra na ljubljanski tržnici. Drago mu je le rekel, da mu tekst prepuščava, a da vseeno naj ne bo kaj noro sodobnega. Matjaž je takoj predlagal Roka Kurenta, ker je tedaj že naredil scenarij za film. Pikalo in Drago, oba Korošca, sta se seveda takoj ujela in smo se na hitro zmenili. Pikalo je naredil sinopsis na A4 format, jaz pa sem začel počasi brez teksta, še brez vsega delati songe. Vsi smo bili po svoje začetniki in kmalu ugotovili, kje so pasti muzikalov in oper, pri dolžinah, tekstih. Tri leta je trajalo, da je prišlo do uprizoritve Roka Kurenta, ker je bilo zelo veliko dela tudi z odrom, predvsem, kako toliko ljudi spraviti na oder. Tako je prišlo do tega starogrškega načrta, visokega amfiteatra, ki je bil težek 10 ton in je trajalo po tri dni samo sestavljanje in razstavljanje. Zaradi tega nismo mogli na gostovanja, ker je bila konstrukcija pretežka za odre. Je pa to sodelovanje z Matjažem zelo veliko koristilo meni, med drugim, da sem napisal skladbo tudi za dokumentarni film o Ivanu Cankarju Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja, izvajal pa jo je Simfonični orkester Krško.

Vam je Cankar tudi kot pisatelj blizu, zasledila sem namreč, da ste zelo vnet bralec?
Res je, a kot prvo sem padel v tisto past, ko se mi je, kot se običajno mulariji zameri, zamerilo vse, kar te v šoli silijo brati, zato sem strastno bral vse, kar ni bilo treba. Tako sem rabil kar nekaj časa, da sem se lotil sistematično svetovnih pisateljev, Cankarja pa v času, ko je nastajal Rok Kurent. Ampak sem kar precej hitro nehal, ker sem mi zdi, da ni ravno dober za duševno zdravje (smeh), ali pa je temu krivo to, da sem začel s Hišo Marije pomočnice. Sicer imam rad težko literaturo, a ne spet preveč, ker sem, kot pravijo, kot umetnik dovzeten za te stvari in mi ne dajo spati, se preveč vživim, me prizadene, zato se raje malo distanciram od teh grozno žalostnih vsebin, če se le da.

Uma gre po vaših glasbenih oz. tudi Uršinih stopinjah, učite jo fagot …
Z glasbo smo prepojeni vsi, ne le po moji strani, temveč tudi po Uršini in očitno se je to tudi otroka prijelo. Doma imamo vedno glasbo, v avtu, skratka, uživamo v tem. Umo poučujem fagot, sicer pa se doma z glasbo ne ukvarjam veliko, razen s tistim, kar vadi. Se pa igramo druge stvari doma, denimo, kako bi našla dvoglasno melodijo in se igrava na električnem klavirju. Nedvomno je izjemno nadarjena, eden najbolj talentiranih učencev, ki sem jih jaz poučeval, je pa tudi izjemno lena. In to je največja umetnost – prepričati učenca, da bi vadil. Brez tega pač ne gre, mislijo, da jim gre, ker jim gre hitro. V glasbeni šoli imam pravzaprav izkušnjo, da je bolje, če je manj talentiran učenec, a bolj priden. Zelo redko velik talent naredi kaj iz sebe, ali pa mi ne znamo iz njega tega potegniti. Običajno pustijo instrument, ker imajo današnji otroci še manj potrpljenja, kot smo ga imeli mi. Vse je Facebook, Google, vse, kar te zanima, imaš takoj pred nosom in ne razumejo, da za določeno stvar potrebuješ pol leta, da se jo naučiš, osvojiš. Glasba je takšna obrt, za katero dolgo, dolgo traja, da jo obvladaš, vse je nekje v zraku, vse je abstraktno in so potrebne izkušnje, da do tega prideš.

Kakšna glasba pa vam predstavlja izziv?
Jazz zelo rad poslušam, a o njem nimam pojma. V jazzu je čisto drugačno razmišljanje in če si toliko časa v klasičnih vodah, kot sem jaz, težko preklopiš. V klasični harmoniji so modulacije pripravljene, pri jazzu pa tega ni, ima čisto svoja pravila. Tudi ne vem, kako bi nekaj napisal za električno kitaro, pa se mi dobro sliši.

Ste tudi član ocenjevalne komisije na tekmovanju TEMSIG, državnem tekmovanju mladih glasbenikov in baletnikov. Si to morda štejete v čast?
Vsekakor, zelo! Jaz dejansko ne lobiram in nimam kontakta z ljudmi na višjih položajih in če so mene nekje našli in povabili kot edinega slovenskega člana žirije na regijskem in državnem tekmovanju poleg glasbenih person iz tujine, si to nedvomno štejem v čast. Sedaj sem povabljen tudi v komisijo za minimalne standarde za glasbene šole za fagot.

Uspeli ste že zgodaj, nedvomno bi vas sprejeli marsikje, vi pa ste se odločili za vrnitev v Krško.
Tukaj se počutim predvsem bolj mirnega. Poleg tega sem si vselej želel delati z otroki, poučevati, želel sem si pisati, za kar imam tukaj veliko več časa, kot bi ga imel denimo kot član orkestra v operi, kjer mi je bila ponujena služba za nedoločen čas. Enostavno se mi je vselej zdelo, da je dobro za moje zdravje, če ostanem v domačem okolju, tu sem si ustvaril tudi družino.

Pred dnevi ste prejeli tudi občinsko priznanje Občine Krško za dosežke na področju glasbenega ustvarjanja, kaj vam pomeni to priznanje?
Všeč mi je, če se opazi, da je tudi kultura pomembna, ne le gospodarstvo in šport. Pogosto se ne zavedamo več, da je kultura hrana človeštva ali, kot je dejal neki avtor: 'Človek brez umetnosti preživi, človeštvo pa ne.' Zato mi je všeč takšna pozornost.

Če odmislite glasbo in knjige, kaj vas najbolj sprošča?
Kolo, razni športi. Z Umo sva pričela igrati tenis, rada loviva ribe, pa nogomet, košarko, šport imam na splošno in že od nekdaj zelo rad. Uživam pa tudi ob gledanju filmov, še posebno v tistem delu, ki ga mnogi ne opazijo oziroma ga preslišijo, v filmski glasbi.

Bojana Mavsar

Pogovor z glasbenim pedagogom in skladateljem ter prejemnikom priznanja Občine Krško Dejanom Učakarjem je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika, ki je izšel 13. junija 2019.
 
« Nazaj na seznam