GLG Sevnica na gostovanju v ZDA

Sevniški GLG, Grajsko lutkovno gledališče, gostuje med 15. oktobrom in 6. novembrom v ZDA, saj mu je uspelo zbrati dovolj finančnih sredstev za pot, s katere se bodo Berni, Snežka in Lea zagotovo vrnili z mnogimi zelo lepimi spomini in prav tako njuna ljubljnaska prijatelja iz filmskega sveta. Del vtisov so že zbrali in strnili v prispevku, ki ga v celoti objavljamo skupaj s poslanimi fotografijami.

LETALSKI POLET V ZDA

V torek, 15. oktobra, smo poleteli iz Benetk in proti večeru srečno prispeli z vso svojo opremo ter lutkami v Chicago, kjer nas je čakal že iz Slovenije rezerviran 12-sedežni kombi, ki je kljub svoji velikosti komaj zadostoval za 5-člansko ekipo in vso našo prtljago. Najprej smo se morali navaditi na avtomatski menjalnik avta, nato na izredno gost in hiter ameriški promet. Dokler nismo vključili GPS, smo naredili nekaj »častnih« krogov po 8-pasovnih in ponoči kar nevarnih avtocestah okoli Chicaga, ki ima okoli 3 milijone prebivalcev v ožjem mestu, skupaj s periferijo pa kar 10–11 milijonov. Za naše razmere je vse izredno veliko, zato smo rabili kar nekaj dni, da smo se nekako prilagodili njihovemu načinu življenja in navadam.

V SLOVENSKEM KULTURNEM CENTRU NA OBROBJU CHICAGA

GPS nas je pripeljal ponoči v Lemont (obrobje Chicaga), v Slovenski kulturni Center, kjer nas je v »St. Mary's Retreat House« čakalo prenočišče in je tudi naša večdnevna baza pred odhodom proti Clevelandu, Pittsburghu in Washingtonu. Pričakal nas je častni konzul Republike Slovenije g. Janez Vidmar, ki med ostalim vodi tudi Slovensko hišo za oddih – poslopje s 66 prenočišči, veliko dvorano, kapelo ... Tu organizirajo različna srečanja, duhovne vaje, seminarje zdravljenja itd. Na razpolago smo dobili tudi njihovo hišno delavnico, kjer smo v nekaj dneh naredili novo scenografijo, tehnične adaptacije, rekvizite itd., ki smo jih morali zaradi velikosti ter izredno dragega letalskega prevoza pustiti doma. Zaradi prijaznosti in pomoči g. Vidmarja s sodelavci smo se kmalu počutili kot doma. Pri pripravi kvalitetne predstave skoraj ni konca različnim problemom, ki se pojavijo na terenu. Nabaviti smo morali, razen nekaj orodja in materiala, tudi barvno mešalno svetlobno tehniko, stroj za sneg itd., da ne bi bili gledalci prikrajšani za čarobno atmosfero vetrovnih in mrzlih zimskih noči, ki jih »Grdi raček« doživlja na težki poti do svoje prave identitete.

LUTKOVNA PREDSTAVA »GRDI RAČEK« NAVDUŠILA

V soboto, 19. oktobra, dopoldne smo končno zaigrali v Slovenskem kulturnem centru v Lemontu prvo lutkovno predstavo otrokom naših rojakov, ki obiskujejo ob sobotah slovensko šolo in se spoznavajo z maternim jezikom svojih prednikov, ki so pred mnogimi leti prispeli v obljubljeno deželo – Ameriko. Andersenova zgodba »Grdega račka« je vedno aktualna. Verjamemo, da se je ob predstavi večina gledalcev spomnila svojih težkih začetkov v novi in drugačni deželi, kar je potrdil tudi aplavz in čestitke po našem končanem nastopu. Za naše rojake smo pripravili predstavo v angleškem jeziku, saj njihovi otroci komaj spoznavajo osnove slovenščine in bi težje vsebinsko razumeli ter doživeli lutkovno zgodbo o drugačnosti. Seveda smo želeli gledalcem pokazati, kako zveni naša predstava tudi v maternem jeziku, zato smo jim po končani predstavi zaigrali še začetek in konec »Grdega račka« v slovenščini, kar so toplo sprejeli. Naše lutke so nato odšle z odra še v dvorano med otroke, da so si jih lahko ogledali od blizu, potipali, se z njimi rokovali, jih poskusili animirati in se z njimi ter našimi lutkaricami fotografirali za spomin. G. Mark Magajne je gledalcem predstavil delovanje našega gledališča, priskrbel ozvočenje za predstavo in tudi sicer zadnji mesec priprav skrbel za našo komunikacijo pri dogovorih in usklajevanjih našega nastopa v Lemontu.

KOT »GULIVER V DEŽELI VELIKANOV«

V nedeljo, 20. oktobra, smo se po slovenski maši pogovorili z našimi rojaki o njihovem delovanju, kulturnemu utripu, druženju in skrbi za slovenski jezik, ki ga skušajo ohranjati s slovensko šolo in družabnimi prireditvami, kar je pa zaradi hitrega tempa življenja ter pomanjkanja časa, kljub njihovemu trudu in različnim aktivnostim. vse težje. Popoldne smo se odpeljali in si bolj na hitro ogledali Chicago, po katerem nas je popeljala in vodila ga. Urška Magajne, sicer Ljubljančanka, ki si je ustvarila družino v tem ogromnem mestu. Med množico vešstometrskih nebotičnikov, katerih vrhove so zakrivali oblaki in megla, smo se počutili kot »Guliver v deželi velikanov«, saj so te megastavbe v naravi videti še veliko večje kot na slikah ali v filmih. Res fascinanten pogled proti nebu, ki je skoraj zakrito z železobetonsko arhitekturo tega svetovno znanega velemesta, ki leži ob obali Michiganskega jezera, ki je malo manjše od Jadranskega morja. Seveda je ob prometnih konicah in nasploh to pravo mravljišče ljudi, avtov, kamionov …

Bernard Pungerčič, Zavod GLG – Sevnica