Časopis za pokrajino Posavje
9.08.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ivan Bogovčič: Vsega se ne da ohraniti, nastati mora tudi kaj novega

Objavljeno: Sobota, 06.08.2022    Rubrika: KULTURA Redakcija
Ivan Bogovčič (3)

Ivan Bogovčič (foto: R. R.)

Junija je Društvo restavratorjev Slovenije podelilo stanovske nagrade in priznanja Mirka Šubica za leto 2021 in za življenjsko delo so nagradili Ivana Bogovčiča. 79-letni magister restavratorstva in akademski slikar, po rodu iz Slovenske vasi, je celo življenje povezan z ohranjanjem naše kulturne dediščine, posebej pa je navezan tudi na svojo rojstno vas, ki ji je posvetil tudi knjigo in v katero se vedno znova rad vrača z obrobja Ljubljane, kjer živi.

Kako je potekala vaša poklicna pot? Ste že od majhnega vedeli, da boste delovali na tem področju?
Dajva se preseliti v sredino prejšnjega stoletja in se vprašati, kakšne so bile informativne možnosti za šolarja, ki je končal 4. razred. Ni bilo ne televizije ne radia ne telefona, ničesar. K sreči se je pri meni zgodilo to, da je učiteljica Ida Smerdel, takrat še Žnidaršič, ki je prišla na novo na šolo na Veliki Dolini, v meni videla likovni potencial in me usmerila v nadaljevanje šolanja, da sem lahko kasneje izbiral, kaj bom v življenju počel. Takrat sicer pri meni še ni bilo ne duha ne sluha o kulturni dediščini ali čem podobnem. Kot otrok sem rad risal na škrnicelj sladkorja ali soli, saj ni bilo denarja za papir, ali pa sem vzel kos oglja in risal po deskah v skednju. Takrat sem že kazal talent na tem področju. Kasneje v nižji gimnaziji v Brežicah so mi sošolci rade volje dajali svoje zvezke, da sem notri risal.
013 dokumentiranje gotske slik Sveto sorodstvo iz narodnega muzeja v Ljubljani

Dokumentiranje gotske slike Sveto sorodstvo iz narodnega muzeja v Ljubljani

Po koncu srednje šole še vedno nisem točno vedel, kaj bi počel, jasno je bilo le, da bo nekaj v smeri umetnosti. In če takrat ne bi bilo Antona Simčiča – pomagal mu je tudi Franjo Stiplovšek, ki je bil takrat ravnatelj muzeja v Brežicah –, bi verjetno vpisal naprej višjo gimnazijo in vprašanje, kje bi pristal potem. Ko smo šli na ogled Viteške dvorane gradu Brežice, sem bil seveda fasciniran nad poslikavami, ki so me takoj pritegnile. Takrat sem se resno začel zanimati za dediščino, všeč mi je bila likovna stvaritev, ki jo lahko občuduješ. Občudoval sem npr. kipe v naši farni cerkvi ali na podružnicah.

Na koncu 4. letnika Šole za uporabne umetnosti v Zagrebu sem sodeloval v restavratorski ekipi za reški zavod in to je bil moj prvi stik s stroko, restavratorstvom, saj do tedaj nisem vedel, da se lahko s starimi poslikavami tudi kaj počne. Od tu naprej se je začelo dogajati. Na koncu šolanja sem vedel, da bom zaradi zanimanja za slikarstvo šel še naprej na Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu, Oddelek za slikarstvo. V tem času sem bil leta 1963 povabljen v ekipo, ki je šla restavrirat mozaike v Pulj, kjer sem spoznal še srbske kolege, ti pa so me povabili v svojo ekipo, tako da sem vse do leta 1968 delal po Srbiji ter zbiral vsa potrebna znanja in vedenja za končno opredelitev mojega poklica. Odšel sem na podiplomski študij restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani, kjer sem leta 1968 magistriral iz restavratorstva in leto kasneje prejel tudi Prešernovo nagrado za študente. Nato spet nisem vedel, kaj bi delal, in zahvaljujoč klicu Stanka Škalerja, ki je omenil, da bi radi restavrirali mozaike z Drnovega, se mi je ponovno odprla možnost dela na tem področju. Ko sem moj prvi ’free-lancerski’ projekt zaključeval, sem prejel povabilo z Zavoda SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, kjer sem se zaposlil kot restavrator in v kasnejših letih delal v Restavratorskem centru RS, zadnjih osem let pred upokojitvijo v letu 2006 pa sem deloval predvsem kot pedagog na ALUO, honorarno pa še na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in še prej kratek čas na Kulturološki fakulteti na Cetinju v Črni gori.
023 delo z mladimi, delavnica v Posavskem muzeju Brežice

Delavnica pod njegovim vodstvom v Posavskem muzeju Brežice


Kakšno delo pravzaprav opravlja restavrator? Zdi se, da je pri tem potrebno predvsem veliko potrpežljivosti in natančnosti ter seveda časa.
Ko skušam ljudem pojasniti, kaj je restavratorstvo, največkrat potegnem vzporednico z zdravstvom. Le-to skrbi za žive bolnike, mi, restavratorji, pa skrbimo za nežive bolnike. Pacienta moraš spoznati, ga vprašati za težave in tegobe, to je raziskovanje, in iz tega narediti načrt, kako boš zdravil naprej, ter seveda potem to tudi izpeljati, pri čemer je pri nas pomembna tudi dokumentacija oz. dokumentiranje celotnega procesa. Ne rečem, da smo mi v večjih težavah kot zdravniki, res je, da lahko tudi pacient umre, pa tudi pri nas se lahko kaj zgodi, a kakšna katastrofalna zadeva zagotovo ne. Če kirurg odpre človeka, mora biti v nekaj urah spet zašito nazaj, naše delo pa lahko traja tudi več let, konkretno turniško cerkev sem restavriral skupaj kar deset sezon. Dejansko gre za področje dela, pri katerem moraš imeti obilo znanja, vedenja s področja umetnosti, izkušenj, veliko je interdisciplinarnega dela, zato je treba biti pripravljen sodelovati in imeti potrpljenje, biti dober organizator, pri delu na terenu imeti dober odnos z domačini, biti spoštljiv do drugih itd. Če si samostojni restavrator, moraš imeti delovni prostor, atelje, in če želiš delati neko večjo zadevo, potrebuješ sto kvadratnih metrov velik prostor, kar pa seveda prinese stroške in določene skrbi. Kot restavrator se ne da ravno obogateti, tega se je treba zavedati.

Zgleda, da vas sakralni objekti še posebej pritegnejo. Ste imeli ’prste vmes’ tudi pri kakšnem iz tukajšnje okolice?
Moram povedati, da mi ta intima, ki jo nudijo predvsem majhne srednjeveške cerkve, v katerih najdeš kakšno poslikavo ali kakšen baročni oltarček – čeprav mi je veliko bližje gotika –, pomeni nek poseben odnos in mi je to obdobje zelo pri srcu. V tistem času se je dogajalo celo več intelektualnih zadev kot danes. V bližnji okolici sem raziskal vaško kapelico v Slovenski vasi, ki je bila obnovljena in restavriran kip sv. Florijana v njej, v dolinski župnijski cerkvi smo skupaj s sinovoma restavrirali oltarno sliko, pri Mariji Magdaleni na Jesenicah štiri slike baročnega slikarja Valentina Mencingerja, poleg tega sem bil član komisije pri restavriranju v Rokovi cerkvi v Brežicah, pa seveda sodeloval v projektu restavriranja poslikav Viteške dvorane, stopnišča in kapele, pri čemer smo izvajali tudi meritve – tomografske posnetke, da bi ugotovili, če bo iz notranjosti pozidave prišla sol, vlaga ali so razpoke po potresih nevarnejše, kot se zdi, itd. Pa ne samo to, tudi drugače sem bil z brežiškim gradom povezan na podlagi svoje takratne funkcije predsednika Komisije za nepremično dediščino na Ministrstvu za kulturo.
032 prejem Nagrade Mirko Šubic za življenjsko delo na področju restavratorstva

Prejem nagrade Mirka Šubica za življenjsko delo na področju restavratorstva


Zagotovo imate vsaj približen pregled nad stanjem poslikav v cerkvah, gradovih itd. Kako bi ga opisali?
Kot član več komisij sem poleg svojega rednega dela tudi hodil po terenu, tako da sem imel kar celovit vpogled v slovenski prostor. Marsikaj bi človek rad popravil, ob prenehanju funkcije na ministrstvu sem podal tudi 12 pripomb, ampak kot je pri nas v navadi, to nekje potone v administraciji in zadeve se ne premaknejo. Ko je bila Slovenija sprejeta v Svet Evrope, sem postal eden od koordinatorjev za evropsko povezavo ter pokrival obrti in veščine. Ker nisem želel zgolj potovati po stari celini, sem se raje lotil priprav za vzpostavitev usposabljanja za stavbarske poklice, kot so zidar, tesar, kamnosek, lesar. Ker so moji konservatorski kolegi neprestano stokali, da nimamo usposobljenega kadra ne za gradove ne cerkve ne hiše, smo v obdobju desetih let usposobili najprej pedagoge, nato so prišli na vrsto prvi vpisi. Spomnim se, da so bili vpisani prvi trije kamnoseki. S tem je bilo omogočeno, da se gre nekdo po končani srednji šoli usposabljat za delo na dediščini, da spozna stare materiale in tehnike ter pri tem ne bo delal škode. A kasneje sem ugotovil, da je bilo teh deset let mojega truda in truda sodelujočih v bistvu zaman, saj je vse padlo v vodo. Zadnje čase opažam, da je veliko posegov na dediščini, a še vedno nimamo dovolj ustreznega kadra, ki bi znal vse to strokovno izpeljati. Šepa tudi odnos do dediščine, na eni strani imamo bisere, tiste, ki znajo in poslušajo ter so zelo vzorni lastniki dediščine in jih je treba podpreti, na drugi pa so tudi takšni, ki bi radi delali po svoje. Predlagal sem tudi že kolegom v spomeniški službi, da je treba določiti tudi tisto, kar je za odpis, saj se vsega ne da ohraniti, ampak mora nastati tudi kaj novega.
034 upokojenec pri delu v vinogradu

Bogovčič pri delu v vinogradu v Slovenski vasi

Ivan Bogovčič, rojen leta 1943, v Breganskem selu (danes Slovenska vas), je osnovno šolo obiskoval na Veliki Dolini od 1949 do 1953. Šolanje je nadaljeval na Gimnaziji Brežice od 1953 do 1957 (nižja gimnazija). Med letoma 1957 in 1962 se je šolal na Šoli za uporabne umetnosti v Zagrebu ter med letoma 1962 in 1966 na Oddelku za slikarstvo na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Leta 1968 je magistriral iz restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Leta 1970 se je zaposlil kot restavrator na Zavodu SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, kasneje je vse do leta 1998 delal v Restavratorskem centru Republike Slovenije. Restavriral je slike na platnu, slike na lesu, stenske slike, mozaike, leseno polihromirano plastiko ter arheološke ostaline. Ukvarjal se je tudi z likovnim ustvarjanjem, zlasti s slikanjem portretov. Od leta 1998 pa do upokojitve konec leta 2006 je deloval kot pedagog na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, honorarno pa še na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter na Kulturološki fakulteti v Cetinju (Črna gora). S sinovoma Luko in Juretom so leta 2006 ustanovili Triptih d.o.o. – Restavratorski atelje Bogovčič, katerega delo temelji na restavratorskih posegih na stenskih slikah, lesenih oltarjih, slikah na platnu, slikah na lesu in mozaikih. Med pomembnejšimi nagradami, priznanji in imenovanji velja omeniti naslednje: Prešernova nagrada za študente na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (1969), Steletovo priznanje Slovenskega konservatorskega društva (1993 in 1996), izvolitev v naziv redni profesor (1993), Steletova nagrada za življenjsko delo (2005), naziv častni občan Občine Brežice (2006), častni član Društva restavratorjev Slovenije (2010), nagrada Mirka Šubica za življenjsko delo Društva restavratorjev Slovenije (2021).

Zagotovo ste seznanjeni z delom konservatorjev-restavratorjev v Posavskem muzeju Brežice. Kaj pravite o njih in ali tudi kaj sodelujete z njimi?
Pred leti sem imel v muzeju konservatorsko-restavratorske delavnice z mladimi, največ mi je takrat pomagal Darko Prah, tako da so jih lahko kasneje začeli tudi sami izvajati. Sicer zdaj ne sodelujem več z njimi, a lahko rečem, da se je zadeva skozi leta zelo lepo razvila in lahko samo pohvalim njihovo delo.

Ste tudi akademski slikar, zelo radi slikate portrete. Kaj je biti težje in zakaj – restavrator ali slikar?
Z mojega zornega kota je bolj zahtevno restavratorstvo, ker posegaš v tuja, neponovljiva dela. Če svojo sliko zamočiš, je to samo materialna škoda. Restavratorstvo zato od posameznika terja veliko večjo odgovornost, tukaj moraš biti vedno z mislimi en korak naprej kot z izvedbo. Treba je biti dobro pripravljen, preden zarežeš, kot bi rekli kirurgi.

Pred tremi leti ste izdali knjigo z naslovom Vas s tremi imeni, v kateri opisujete zgodovino svoje rojstne vasi, ki se je najprej imenovala Bregana, nato Bregansko selo, zdaj pa se ji uradno reče Slovenska vas pri Mokricah. Še en dokaz več, da ste nanjo močno navezani, čeprav zdaj ne živite več tukaj.
Lahko rečem, da čutim navezanost na rojstni kraj, to povezavo. Nikoli se nisem z nobenim skregal, vedno sem bil v dobrih odnosih s sovaščani, jim skušal kdaj svetovati, pomagati. Tudi razstave, ki sem jih imel v vasi, so del mojega prispevka h kulturnemu življenju vasi ali širše. Ko sem imel predstavitev te knjige, so prišli tudi iz drugih vasi in se čudili, kaj se lahko napiše o neki vasi, češ, tako majhna vas, pa toliko sem o njej napisal. Vedno trdim, da lahko vsaka vas naredi kaj podobnega, saj se zagotovo najde nekdo, ki je tega sposoben, treba je imeti samo malo volje in pozitivne trme.

Na prejšnje vprašanje se lahko naveže tudi naslednje. Že 16 let ste tudi častni občan občine Brežice. Je ta naziv kakor koli vplival na vaše življenje in predvsem vaš odnos do Brežic oz. občine?
Na to okolje sem navezan in čutim do njega morda res več, kot to velja za neke druge kraje. Rojstni kraj, rojstna občina je nekaj, kar je posebnega pomena. Naziv častnega občana je zagotovo moralna obveza, da ne delaš škodo temu okolju. Za to nagrado stoji življenje in tega se dobro zavedam.

V nastajanju je že nova knjiga, kajne?
Tako je, njen delovni naslov je Po poti poslanstva. Gradiva, zelo veliko slikovnega, imam zbranega že čez 600 strani. Opredelil sem se na tri dele; v prvem objavljam tiste prispevke, ki so bili naročeni, a nikoli niso ugledali luči sveta. Zdi se mi primerno, da to gradivo posredujem strokovni in drugi javnosti, ki ji je bilo namenjeno. Drugi del sem namenil izboru konservatorsko-restavratorskih projektov, ki po svoji pomembnosti, zahtevnosti in drugih karakteristikah odstopajo od vsega drugega dela na kulturni, predvsem likovni dediščini, ali pa sem imel za objavo na razpolago dovolj dokumentarnega gradiva. Tretji del knjige posvečam raziskovalnemu in razvojnemu delu, popularizaciji stroke in dejavnosti ter pedagoškemu delu. Zadnji del knjige skleneta biografija in bibliografija, ki pa žal ni popolna. Za kaj takega bi bil potreben čas in obdelava obsežnega medijskega gradiva, posnetega na različnih nosilcih, ki bi jih bilo nujno presneti oz. digitalizirati, kar pa zahteva in čas in denar.

Kako je živeti oz. imeti vinsko klet tik ob meji? Imate zaradi tega tudi kakšne težave?
Sem potomec nekdanjih ’graničarjev’, tistih, ki so proti Turkom branili mejo, tako da v genih nekaj tega je. Kljub vsemu nimam nobenih pomislekov. Šolal in delal sem na Hrvaškem, pozneje v Srbiji, Črni gori, BiH, Italiji, se izpopolnjeval v Belgiji, Romuniji, vedno sem imel malo kozmopolita v sebi. Se pa na meji človek vedno počuti malce nelagodno, zlasti v današnjih časih. Osebno proti ograji na meji nimam nič, ker je to začasen ukrep, predstavlja pa človeku večjo varnost, da ne pride naenkrat toliko migrantov, čemur smo bili priča leta 2015.

Prejeli ste že kar nekaj prestižnih nagrad. Vam ta zadnja, nagrada Mirka Šubica za življenjsko delo, pomeni največ?
Steletova nagrada za življenjsko delo, ki sem jo prejel leta 2005, pokriva širše področje delovanja, kulturno dediščino v celoti, torej več kot letošnja nagrada, ki je osredotočena samo na restavratorski vidik. Vse nagrade raje povežem v eno, kot da bi skušal izpostaviti, katera ima poseben pomen.

Ker ne živite stalno v Posavju, imate morda še boljši vpogled v to, kar se dogaja v naši regiji. Kako jo vi vidite in kaj bi bilo treba po vašem še spremeniti, morda izboljšati?
Mogoče tudi zaradi naziva častnega občana tukajšnje dogajanje bolj intenzivno spremljam kot prej. Menim, da se občina Brežice kar dobro drži v razvoju. Vedno bolj zaskrbljujoča je samo demografska podoba, zato bi morali v tem primeru projektno pristopiti k reševanju podeželja, hribovskih vasi – ti ljudje še vedno vidijo lepše življenje blizu svojih služb, ki jih imajo večinoma v mestu –, tudi dati večji poudarek družini nazaj itd. Lahko omenim tudi to, da me še vedno nekoliko boli vsa ta gonja okrog HE Mokrice. Včasih so tudi moji kolegi naravovarstveniki in ’civilna družba’ preveč togi, saj ne moreš varovati nekega biotopa, da bo ostal za vekomaj nespremenjen. Na naravo je treba gledati kot na nekaj, kar se spreminja, neodvisno od človekovih posegov.

Z ženo Lučko se pogosto vračata v vaš rodni kraj, kjer pridelujeta vino, sadje in zelenjavo, ter se tako umakneta mestnemu vrvežu. Verjetno je ravno to tisto glavno, kar človek potrebuje v jeseni svojega življenja, poleg zdravja seveda, kajne?
Zagotovo. Naša vinska klet je vezana na ta okoliš in z ženo se na ta način še nekako bolj čutiva zavezana vse to obdelovati in vzdrževati, vse s spominom na naše prednike, ki so to kultivirali in nam zapustili. Prav tako tukaj v mirnem okolju najdeva svoj mir, pa tudi skrbiva za zdravje, saj sva večinoma na svežem zraku in se ob delu veliko gibljeva. Ne nazadnje pa občudujeva različne živali, ki naju pridejo pogledat.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 4. avgusta 2022.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»

ne spreglejte

10.03.2021 | Redakcija

Mati vseh salamijad

17.06.2019 | Redakcija

Replika kapele Božjega groba