Jaro Hilbert, slikar sonca in svetlobe

V krškem likovnem društvu OKO so se pred časom na pobudo novomeškega slikarja Jožeta Kotarja lotili projekta raziskovanja življenja Jara Hilberta, 21. junija 1897 v Krškem rojenega slikarja, pri čemer so jim na pomoč priskočili tudi v Mestnem muzeju Krško . Prve zbrane podatke o krškem rojaku, ki je umrl v starosti 98 let 1. 3. 1995 v Ville de'Avraytem v Franciji, so predstavili sinoči v Mestnem muzeju.

Kot je Hilberta predstavila sodelavka muzeja, absolventka umetnostne zgodovine Nina Sotelšek, gre za slikarja svetlobe in sonca, ki se je rodil v 11-članski družini kot peti od devetih otrok zakoncema Hilbert. Oče (Julij Hilbert, op.p.), po rodu Čeh, je delal kot gradbeni inženir v državni službi, nekaj let tudi v Krškem. Jaro je začel slikati že pri osmih letih, pa čeprav naj ne bi imel podpore s strani očeta za študij umetnosti, se je po končani realki v Ljubljani vpisal na praško slikarsko akademijo, kjer je študiral istočasno kot Božidar Jakac, Antej Trstenjak, Gojmir Anton Kos in Vladimir Štoviček, s katerim sta ohranjala prijateljske stike tudi po končanem študiju. Jaro je še kot študent praške univerze prejel kot tujec posebno priznanje. Leta 1925 je v Ljubljani razstavljal skupaj z Vladimirjem Štovičkom v Jakopičevem paviljonu in za razstavljena dela prejel zelo dobre kritike, z razstavljeno zbirko pa navdušil tudi italijanskega ljubitelja umetnosti, ki je odkupil celotno razstavljeno zbirko slik, ki se danes nahaja v Gorici.Leta 1926 se je Jaro Hilbert preselil v Egipt. Kot je povedala predsednica krških likovnikov Branka Pirc, naj bi se Hilbert zastrupil z bojnim plinom na Tolminskem med prvo svetovno vojno, posledično pa imel zaradi tega zdravstvene težave, zaradi česar naj bi odpotoval v tople kraje. A v Kairu je ostal kar 36 let, saj je bil osebni slikar kralja Faruka, že leta 1928 pa postal vodja zasebne umetniške akademije v egipčanski prestolnici, ki je razgibala vse umetniško življenje v Kairu, saj so do njegovega prihoda v Egiptu delovali le trije domači slikarji ter en kipar, sicer pa so glavnino del na umetniškem področju tedaj v Egiptu ustvarjali evropski umetniki. Tam je spoznal tudi bodočo ženo Šarko, s katero imata sina Igorja, ki živi v Franciji. V času tamkajšnjega bivanja je ustvaril več znanih del, med drugim je v Bardanohi ob gornjem Nilu s 24 platniopremil koptsko cerkev, med potovanjem po Palestini pa naslikal znamenito religiozno delo Zadnja večerja. Bil je slikar egiptovskih oaz in Beduinov. Zaradi prihoda Naserja na oblast, ki ni bil naklonjen tujcem, se je v šestdesetih letih vrnil v Slovenijo, kjer je leta 1959 kot zadnji slikar razstavljal v Jakopičevem paviljonu preden so ga porušili, a mu kritiki niso bili naklonjeni, pa čeprav je bil v istem letu kot častni gost povabljen v Vatikan, kjer je razstavil znamenito delo Zadnja večerja. Leta 1962 se je odselil v Pariz, kjer si je uredil atelje in galerijo in leta 1972 za naslikani opus pariških mostov prejel zlato medaljo mesta Pariz in si hkrati pridobil pravice častnega meščana Pariza. Še danes mu je v mestnem muzeju v Saint-Louju posvečena soba, kjer so razstavljena njegova dela Hilbert je svoja dela, ki jih, kakor je dejala Sotelškova, odlikuje izredna jasnost barv in skoraj fotografska vernost opazovanja; drevesa, skale, hiše, ljudje, gore pa izstopajo iz platna v kristalni jasnini, pri čemer je natančno naslikal prav vsak detajl in se na nobenem mestu pregrešil proti pravilom perspektive in prostora, predvsem pa jih odlikuje posebna svetloba in sonce, razstavljal tako po evropskih prestolnicah kot orientalskih deželah in preko luže. Po duši je bil samotar, ki se ni veliko  družil z ostalimi umetniki. Kot posebneža se ga spominja tudi slikar Kotar, ki se je nekaj časa preko Štovičkovega posredovanja učil slikanja pri Hilbertu. Sicer pa je Jaro Hilbert leta 1970 razstavljal akvarele tudi v Krškem.

B.M.