Časopis za pokrajino Posavje
27.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Jože Lorber: V muzeju sem bil 'mojster za vse'

Objavljeno: Nedelja, 08.12.2019    Rubrika: KULTURA Redakcija
DSC_2347

Jože Lorber

Potem ko je junija lani odšel v zaslužen pokoj, je 64-letni Jože Lorber, ki je bil dobrih 40 let zaposlen v Posavskem muzeju Brežice ter se največ ukvarjal s področjem restavratorstva in konservatorstva, nedavno prejel nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo na omenjenem področju. Ob tej priložnosti smo ga obiskali na Velikih Malencah, kjer si je ustvaril svoj dom in družino, povedal pa nam je marsikaj zanimivega o svoji bogati karieri.

Za začetek nam prosim opišite svojo poklicno pot. Verjetno vas je že od nekdaj zanimalo vse, kar je povezano s kulturno dediščino, kajne?
Moram reči, da sem zelo praktičen človek, v šoli mi je bilo vedno mučno sedeti pri miru in poslušati, a sem jo kljub temu brez problemov izdelal. Potem ko sem zaključil avtomehanično šolo v Celju, sem bil leta 1977 sprejet v Posavski muzej Brežice na delovno mesto hišnika, kar je v tistih časih pomenilo vsa tehnična opravila pri delovanju muzejske dejavnosti kot tudi skrbi za velik grajski objekt. Že pred zaposlitvijo sem v muzej redno prinašal starine, ki sem jih opazil na brežiškem odpadu, ter naključne arheološke najdbe iz okolice cerkve sv. Martina na Velikih Malencah, kjer je bila včasih rimska postojanka, ki je varovala rimsko cesto in most. Takratni ravnatelj muzeja, žal že pokojni Marjan Gregorič, in kustos-arheolog dr. Mitja Guštin sta me kmalu povabila k sodelovanju pri izkopavanjih ter mi tudi omogočila usposabljanja v tujini, za kar sem jima še danes hvaležen. Že takoj naslednje leto po začetku mojega službovanja smo šli na prvo izkopavanje na Orešju na Bizeljskem, tega ne bom nikoli pozabil. Do leta 1982 sem opravljal konservacijo arheološkega keramičnega gradiva. V istem letu sem tudi opravil strokovni izpit in pridobil naziv pomožni muzejski tehnik – konservator ter se izpopolnjeval v tedaj najboljši evropski restavratorski delavnici v Mainzu, kjer sem restavriral najdbe iz keltskih grobišč Dobova in Sejmišče v Brežicah. Zatem sem opravljal prakso tudi še v laboratoriju v Münchnu in pridobil strokovna znanja, s katerimi sem sredi 80. let postal vodilni konservator-restavrator za zahtevno arheološko železo na Slovenskem. Udeležil sem se tudi dveh tečajev za izdelovanje kopij arheoloških predmetov in konservacije koščenih predmetov. Med letoma 1982 in 1987 sem opravljal restavriranje izkopane arheološke keramike in pasivno konservacijo arheoloških kovinskih predmetov iz številnih najdišč in različnih obdobij. Usposobil sem se tudi v izdelovanju keramičnih in kovinskih kopij ali povsem na novo izdelanih predmetov za prodajo spominkov. Za etnološko zbirko Posavskega muzeja sem konserviral zbirko kovaških izdelkov, sodeloval sem tudi pri pasivni zaščiti bronastih, glinenih in mavčnih medaljerskih ter kiparskih del Vladimirja Štovička. Če potegnem črto, je bil največji poudarek mojega delovanja na področju arheologije – leta 2001 sem tudi postal častni član Slovenskega arheološkega društva –, pokrival pa sem tudi področje restavriranja in konserviranja, umetnostne zgodovine ter zgodovine na splošno, med drugim sem obdelal kompletno etnološko zbirko in četrtino depojske zbirke muzeja.

Z iznajdljivostjo in spretnostjo ste si izdelali lastno opremo za konservatorsko-restavratorsko delavnico, ki ste jo pred desetletji zagnali v Posavskem muzeju. Kako ste prišli do vseh pripomočkov?
Ko sem prišel v muzej, so imeli od orodja samo kladivo, dva izvijača in klešče. Veliko orodja sem v službo znosil kar iz domače delavnice. Po praksah v tujini sem si povsem sam izdelal potrebno pohištveno opremo za takrat najsodobnejšo konservatorsko-restavratorsko delavnico za keramiko in kovino med pokrajinskimi muzeji. Moram omeniti, da sem svoje načrte za izdelavo peskalnika za grobo in mikro peskanje, s katerim sem opremil delavnico, odstopil zasebnemu podjetju Kambič, ki še danes izdeluje laboratorijsko opremo. S primerno opremljeno delavnico sem lahko opravljal zahtevnejše konservatorsko-restavratorske posege na gradivu. Tako sem med drugim za Dolenjski muzej konserviral keramično, železno in bronasto železnodobno gradivo iz Kapiteljske njive v Novem mestu, za razstavo Orožje iz Posavskega muzeja Brežice pa sem konserviral približno 150 kosov strelnega in hladnega orožja ter različne dele obrambnega orožja iz muzejskega depoja.

Sodelovali ste pri arheoloških izkopavanjih na številnih lokacijah na območju Posavja. Kje ste bili in kateri so tisti najdragocenejši predmeti, ki ste jih našli?
Glede na to da sem pomagal pri številnih arheoloških izkopavanjih, lahko rečem, da imam kar ’doktorat’ iz arheologije. Kot sem že omenil, sem na izpopolnjevanju v Mainzu restavriral najdbe iz keltskih grobišč Dobova in Sejmišče v Brežicah. Konserviral sem železnodobno in srednjeveško keramiko in kovino s Starega Gradu v Podbočju, antično gradivo iz Sel pri Dobovi in zgodnjesrednjeveško gradivo iz Dobove pri Humeku, mlajšeželeznodobno keramiko iz grobišč v Dobovi in Brežicah, starejšeželeznodobno gradivo iz gomil v Sajevcah pri Kostanjevici na Krki in gomile 10 z Velikih Malenc ter gradivo iz obdobja kulture žarnih grobišč iz Dobove pri Humeku in iz Žadovinka pri Krškem. Kasneje sem opravljal tudi konservatorsko-restavratorske posege na železnih, bronastih in srebrnih predmetih iz mlajšeželeznodobnega grobišča Sejmišče v Brežicah, kar je bilo predstavljeno na razstavi Kelti ob sotočju Save in Krke, pa tudi kovinsko gradivo z najdišča Drnovo. Pomemben delež sem prispeval tudi k postavitvi dveh občasnih arheoloških razstav, in sicer Rimsko grobišče Dvorce pri Čatežu in hišaste žare kot pomnik davnega religioznega doživetja v letu 2015 ter Romula – odsevi rimskega stekla v letu 2017. Tega leta sem konserviral tudi kovinsko gradivo za prenovljeno stalno arheološko razstavo Posavskega muzeja Tisočletja posavskih ravnic in gričev. Ob zaključku mojega službovanja sem restavriral še keltski grob 114 iz Brežic, ki poleg bojevnikove opreme vsebuje tudi številne dele dvokolesnega voza ter namerno močno uničene bronaste etruščanske posode, kar je oboje izjemna najdba mednarodnega pomena. Ob tem se rad spomnim zanimive zgodbe; ko so pred leti v bližini naše hiše na Velikih Malencah delali nov vodovod, sem nekako slutil, da bi lahko bil nekje en grob. In moje domneve so se uresničile, saj so pri izkopavanjih resnično odkrili otroški grob. Sicer pa težko izberem samo en najdragocenejši najdeni predmet, ker je teh res veliko. V Sajevcah sem po samostojnem raziskovanju slučajno odkril še ostanke rimskih grobov pa tudi najdbe iz zlata, kar mi je bilo res zelo dragoceno.

Kaj se vam je med vašim službovanjem najbolj vtisnilo v spomin?
Ko smo v 80. letih izkopavali najdbe iz gomil v Sajevcah, je k nam pristopil kmet in nam predlagal, da začnemo kopat še na drugi lokaciji v gozdu, saj da so tam tudi grobovi. Gre za zelo žalostno zgodbo, šlo je namreč za povojne poboje, ko so pobijali cele družine, bilo je menda kar 3000 žrtev. Takrat smo z novomeškim scenaristom in režiserjem Filipom Robarjem Dorinom, ki je proučeval to tematiko in slišal za poboje v Sajevcah, odšli na to lokacijo in samo en odprti grob je bil dovolj, da smo ugotovili, kako so ljudje na zelo žalosten način končali svoja življenja. Dalje nismo kopali in še danes je znano, da so tam množična grobišča. Take stvari se ti zares vtisnejo v spomin.

Kakšen je po vašem mnenju naš odnos do dediščine? Jo cenimo dovolj?
Opažam, da se premalo ceni. Vsi najdeni predmeti so naša dediščina in tega se ljudje zaenkrat še premalo zavedajo, čeprav se stanje izboljšuje. V zadnjem času se namreč izkopavanja veliko bolj kakovostno izvajajo kot v preteklosti, bolj je vse nadzorovano in posledično so rezultati po celi Sloveniji res odlični, tudi ljudje so se začeli veliko bolj zanimati za najdbe iz preteklosti, k temu je, resnici na ljubo, pripomogel tudi Posavski muzej Brežice, ki veliko osvešča o pomenu dediščine, tudi med najmlajšimi, kar je zelo pomembno. Naj omenim, da je področje arheoloških izkopavanj v Avstriji urejeno veliko bolj po domače, zato je lahko Slovenija svoji severni sosedi za vzor.

Na območju Posavja je veliko sakralnih objektov. Menite, da so dobro vzdrževani ali bi bilo treba za to namenjati več sredstev?
Sicer se nisem nikoli ukvarjal prav s tem področjem, a vseeno lahko povem, da so premalo vzdrževani, pri nekaterih se to vidi že navzven. Težava je, ker so za vzdrževanje zadolžene župnije, ki pa za to nimajo dovolj denarja. Pomembno je, da obnove cerkva potekajo pod nadzorom, kajti le tako tem objektom zagotoviš avtentičnost. Plastična vrata in okna v cerkvi potemtakem niso ravno najboljša izbira.

Kako pa je poskrbljeno za varnost takih objektov, ki so kulturno zaščiteni? Primer Notre Dama je pokazal, da je še posebej pri tako velikih objektih gmotna škoda lahko res gromozanska.
Če govorim za naš muzej, je kar dobro poskrbljeno za varnost, a vedno je možnost za nadgradnjo in izboljšave, pri tem pa seveda potrebuješ denar, ki pa ga ni nikoli dovolj. Viteška dvorana je denimo še toliko bolj pod varnostnim drobnogledom, in če bi se slučajno kdaj kaj zgodilo, so ob zadnjem restavriranju posneli in izmerili čisto vsak njen motiv, tako da bi bila možna njena rekonstrukcija. Vendar resnično upam, da se nikoli ne bo zgodilo nič pretresljivega in da dvorana ostane takšna tudi za naše zanamce.

Kakšen je vaš pogled na lesene mostove, ki so v zadnjem času tudi pri nas predmet razprave?
Kot otrok sem zadnja štiri leta osnovo šolo obiskoval v Cerkljah in tako vsak dan hodil čez most na Borštu, ki mi je bil resnično lep, prav tako cerkljanski in kostanjeviški. Menim, da bi lesene mostove morali ohraniti, saj so naša dediščina, če ne drugače, bi jih namenili samo za pešce in kolesarje, za ostali promet pa bi zgradili nove.

Doma ste na Velikih Malencah, kjer se je v zadnjem obdobju urejala protipoplavna zaščita. Zagotovo spremljate te posege v naravo. Kako jih ocenjujete in kaj menite o zagotavljanju poplavne varnosti naselij ob Krki in Savi?
Moram reči, da so pri nas v vasi kar dobro naredili, medtem ko se mi zdi zaščita s protipoplavnim zidom v Krški vasi preveč izumetničena. Pohvalno je, da škarpe niso več samo betonske, ampak obložene s kamnom, kar je manj moteče za prebivalce. Vendar menim, da bi se dalo poplavno varnost rešiti tudi drugače. Pravijo nam, da bomo zdaj varnejši kot prej, vendar dvomim, tudi napovedi o poglabljanju Krke od krškovaškega mosta do sotočja na Čatežu so bolj utvara kot kaj drugega, se mi zdi. Da pa le ne bom tako črnogled, bom dejal, da bo vseeno malo bolje kot prej, koliko bo zaščita dejansko držala, pa bomo še videli.

Lani ste se po več kot 40 letih dela v Posavskem muzeju Brežice upokojili. Kako je bilo delati v tej ustanovi?
Prevevajo me zelo lepi spomini, 41 let dela v muzeju je minilo, kot bi mignil, večkrat sem bil prepričan, da delam šele štiri ure, pa je bilo v resnici delovnega dneva že konec. Moram reči, da sem v vseh teh letih pomagal postaviti približno 180 razstav v muzeju. Bil sem tako rekoč 'mojster za vse'. Verjetno sem tudi edini v Sloveniji, ki sem izdelal dva digestorija za elektrolizo, delovne pulte in mize, lončarsko vreteno s šablono za rekonstrukcijo keramike pa tudi peskalnike z načrti vred. Seveda sem to izdelal vse zastonj, nisem dobil dodatnega plačila, se mi je pa skupščina občine konec 80. let zahvalila s priznanjem za inovativno dejavnost.

Prejeta nagrada za življenjsko delo na področju restavratorstva-konservatorstva vam zagotovo veliko pomeni.
Seveda. Lahko rečem, da je to zelo lepo priznanje za moje delo in udejstvovanje v dobrih 40 letih. Posebej bi se rad zahvalil direktorici Alenki Černelič Krošelj, da je prepoznala pomen restavratorsko-konservatorskega dela in me predlagala za to nagrado. Seveda gre zahvala tudi moji družini, ki mi je vedno stala ob strani in razumela vse moje odsotnosti od doma.

Kako zdaj preživljate dneve, odkar ste v pokoju?
Tisti, ki me poznajo, tudi vsi v muzeju, dobro vedo, da tudi zdaj ne mirujem. Moje želja je, da bi v prihodnje izdeloval replike muzejskih predmetov. Drugače pa sem se v preteklosti ukvarjal s čebelarstvom, do leta 1990 sem imel čebelnjak s 120 panji in bil tudi kooperant Medexa, a sem potem zaradi preobilice dela to opustil, zdaj nameravam spet postaviti čebelnjak, a samo z nekaj panji, da bo izključno za hobi.

Približuje se praznični čas, kako praznujete pri vas doma?
Nekih posebnih navad glede praznovanja nimamo. Tako kot pri večini je tudi pri nas božič družinski praznik, v krogu družine pripravimo božično večerjo s hrano, ki sodi zraven ob tej priložnosti, po navadi se tudi obdarujemo, a le toliko, da drug drugemu izkažemo majhno pozornost.

Rok Retelj

Pogovor z upokojenim restavratorjem-konservatorjem Jožetom Lorberjem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 5. decembra 2019.
« Nazaj na seznam