Časopis za pokrajino Posavje
18.06.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Kitarist Miha Koretič: Čedalje bolj ceni tudi tišino

Objavljeno: Sobota, 15.05.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
Miha Koretič (9)

Miha Koretič pred vhodom v Glasbeno šolo Krško, v kateri poučuje kitaro

Med najbolj prepoznavnimi in cenjenimi posavskimi glasbeniki je nedvomno kitarist Miha Koretič, sicer učitelj kitare v Glasbeni šoli Krško. Čeprav je običajno raje v ozadju in poudarja, da se raje kot z govorjenjem izraža z glasbo, smo ga povabili k pogovoru o njegovi glasbeni poti in ustvarjanju ter njegovem videnju nekaterih aktualnih dogajanj v družbi.

Za Miho Koretiča velja rek, da jabolko ne pade daleč od drevesa, saj je bil kitarist že njegov oče Vinko, večini bolj poznan kot Tink. »Doma je bila vedno kitara in glasba nasploh, s tem sem odraščal in to me je že od malega privlačilo,« pove kitarist, ki se je prvih akordov naučil na očetovi kitari, približno pri desetih letih pa je začel obiskovati glasbeno šolo. Da bo glasba tudi njegov poklic, se je odločil dokaj pozno, saj se je lotil študija fizike, ob tem pa delal tudi srednjo glasbeno šolo. »To sem delal vzporedno, a me je čedalje bolj vlekla glasba,« pojasnjuje in dodaja, da ga že od nekdaj – poleg glasbe in fizike – zanima veliko stvari. Na vprašanje o kitarskih vzornikih pravi, da se je to skozi obdobja spreminjalo, omeni pa jazz kitarista Primoža Grašiča, Bojana Fifnjo iz domačih Demolition Group, med svetovno znanimi pa Franka Zappo in Princea, oba multiinštrumentalista in glasbenika v širšem pomenu besede. »Inštrument je na koncu koncev le orodje,« pravi …
 
Kot solist si najbolj 'razgaljen'
 
Mestni muzej Krško-razstava Adam Bohorič-Zimske urice (4)

Z nastopi popestri številne prireditve, na fotografiji na februarskem odprtju razstave izvirnika Bohoričeve slovnice v Mestnem muzeju Krško

Miha, ki ga videvamo na številnih glasbenih in drugih prireditvah v Posavju, je nastopanja na odru vajen že od osnovnošolskih let, tako samostojno kot v raznih duetih in (priložnostnih) zasedbah, denimo v duetih z glasbenimi kolegi Anjo Kramar, Alešem Sušo, Lovrom Ravbarjem, Mitjo Režmanom … Sicer njegovo glasbo pogosto, ne da bi sploh vedeli, slišimo tudi po radijskih valovih, saj sodeluje s številnimi glasbenimi zasedbami in izvajalci, če jih naštejemo le nekaj: Xequtifz, Okustični, Big band Krško, Maja Keuc Amaya, Marina Martensson, Jadranka Juras, Peter Dirnbek & Vox Populi, Klemen Kotar in Dušni pastirji … »Tega je res veliko, a žal je trenutno takšno obdobje, da vse to stoji in marsikatera zasedba tega ne bo preživela, po drugi strani pa se bo zagotovo vzpostavilo še kaj novega,« pripominja ob tem. »Uživam v glasbenem ustvarjanju. Solo nastop je poseben izziv, ker je vse odvisno le od tebe in se nimaš opreti na kaj drugega, najbolj si 'razgaljen' in to je najzahtevnejše,« odgovori na vprašanje, ali raje nastopa sam ali kot del zasedb. Sicer pa se odra glasbenik navadi: »Tudi svojim učencem govorim, da si vse naredimo sami v glavi. Včasih vidiš koga v prvi vrsti, ob katerem se ne počutiš prijetno, včasih pa si pred veliko množico in si povsem sproščen.«
 
Kot je bilo že omenjeno, se ima za multidisciplinarnega človeka. Trenutno v ospredje postavlja učenje na krški glasbeni šoli, sicer pa je po njegovem mnenju malo ljudi, ki se jim res lahko reče 'glasbenik', in te redke zelo ceni. »To vidim kot nekaj globljega, kar težko sploh ubesedim. Pravi glasbenik je zame nekdo, ki je na nek drugačen način povezan s svetom. Eno je biti glasbenik – obrtnik, drugo pa biti glasbenik – umetnik, virtuoz, se pravi nekdo, ki napolni prostor z energijo, še preden začne igrati. Priti do tam je dolga pot, na kateri se je treba mogoče še čemu več odreči in si upati iti še malo dlje …« pojasnjuje svoj pogled na to zadevo. Ker ni le izvajalec, ampak tudi avtor glasbe, razmišlja o samostojnem kitarskem albumu, saj »si vsak glasbenik želi narediti nek dokument časa«, in pravi, da je čedalje bližje uresničitvi te želje.
 
Spletni nastopi puščajo praznino
 
V minulem letu se je tudi glasbenikom 'svet obrnil na glavo' in kot je dejal Žiga Kump iz Kulturnega doma Krško v podcastu, ki sta ga pred kratkim posnela z Miho, je bil 'oder včasih stalni naslov, zdaj pa je le še luksuzna destinacija' za številne glasbenike. »Ja, stvari so se zelo spremenile. Zelo hitro smo ugotovili, da spletni nastopi ne nadomestijo pravega občutka ne publiki ne izvajalcu, na obeh straneh ostane neka praznina, vsaj jaz tako čutim. Trenutno sem v takšni fazi, da video nastopov sploh ne morem gledati,« pravi po dolgem obdobju odsotnosti pravega stika tako z občinstvom kot s svojimi učenci, saj je tudi pouk v glasbenih šolah dolgo potekal na daljavo oz. preko video povezav, kar je bil, poudarja, velik preizkus za vse, tako za učitelje in učence kot tudi za starše. A dodaja tudi: »Jaz imam srečo, da učim kitaro, ki je vizualen inštrument in lahko usmerjaš orientacijo na njem z besedami. Moram reči, da je ogromno učencev v tem obdobju napredovalo bolj kot kdaj koli prej, ker so imeli nek mir, saj so z 12-urnega delovnika prišli na 'skrajšan' delovnik pouka na daljavo, v preostalem času pa jim je bilo tudi dolgčas in so se morda našli v tem. Še vedno pa to ne nadomesti pristnega osebnega stika.« Kar se tiče zanimanja otrok za igranje kitare, je to po njegovih besedah še vedno (pre)veliko, saj ne morejo vpisati vseh, ki so zainteresirani za to glasbilo. Meni sicer, da pri vpisu v glasbeno šolo izbira inštrumenta niti ni tako zelo pomembna oz. se mu zdi, da je za »potovanje skozi svet glasbe vseeno, kaj imaš v rokah«. Sicer v krški glasbeni šoli, odkar so dodali še harfo, poučujejo vse orkestrske inštrumente in iz te baze se napajajo številne orkestrske zasedbe v tem okolju.
 
Krško še vedno velja za glasbeno mesto in Miha meni, da ga zaznamuje glasbeni nadstandard, kar se tiče pogojev za ustvarjanje, kljub temu pa opaža, da je manj t. i. underground scene, kot jo je bilo včasih. »To opažamo tudi na drugih področjih. Če greš na gledališko predstavo, kar naenkrat opaziš, da si med mlajšimi v publiki. To zanimanje je treba vzgajati, tukaj je odgovornost tako na vseh izobraževalnih ustanovah, starših, tudi medijih, vsi moramo stopiti skupaj. Včasih je bilo dražljajev in vsebin toliko manj, da je vsakdo iskal še nekaj drugega. Jaz sem še odraščal v času, ko smo si eno kaseto ali CD podajali med sabo in si čakal, kdaj boš prišel na vrsto za poslušanje, danes pa imaš na telefonu dostop do vseh knjig, ki so bile kadar koli napisane, in vso glasbo, ki je bila kadar koli posneta, in rabiš nekoga, da te prime za roko in odpelje na nek kulturni dogodek oz. do teh vsebin,« razmišlja. Poslušanje glasbe je zanj še vedno obred, ki se mu namensko posveti, v zadnjem času pa čedalje bolj ceni tudi tišino: »Ena od pozitivnih stvari v zadnjem letu je bilo to, da je bilo v okolju več tišine – ulice so kar naenkrat postale tihe. Ni mi všeč, da se z vsake terase sliši drugačna glasba. Premalo se govori o akustičnem onesnaženju, ki je tudi težava našega časa. Brez tišine tudi glasbe ni.«
 
Rad potuje in zanima ga tudi glasba drugih kultur, v Indiji se je denimo naučil tudi igranja na sitar. »Tam glasbo dojemajo povsem drugače, bolj po neki duhovni plati, zahodnjaki pa smo jo začeli dojemati zelo racionalno. Ne nazadnje že to, da se usedemo v dvorano in sedimo pri miru, je zelo stvar racionalizacije,« pojasni svoja spoznanja o velikih medkulturnih razlikah na glasbenem področju. Sam sicer ne dela posebne ločnice med delom in prostim časom, saj glasba zavzema večino časa v njegovem življenju. »Tudi učitelj si ves čas in velikokrat zvečer ali čez vikend razmišljam, kaj bom počel z učenci, se pripravljam na razne nastope ipd. Od nekdaj sem bil takšen, da sem ves čas v pogonu, težko sem pri miru,« še pove o svojem delu, sprostitev pa mu predstavlja zlasti tek. Je tudi pozoren opazovalec dogajanja in razvoja v lokalnem okolju, pri čemer si želi predvsem več povezovanja in združevanja. »Upam, da bomo nekoč tudi pri tem ugotovili, kar smo že v glasbi: da glasbo lahko izvajaš sam, ampak je lepše že, če si v duetu, še lepše pa, če si v večji zasedbi ali celo v orkestru. Lepo bi bilo, da se v tem okolju povežemo v skupen orkester,« zaključi.
 
Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam