Časopis za pokrajino Posavje
25.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Marko Radmilovič v Krškem predstavil svoj roman Kolesar

Objavljeno: Nedelja, 13.09.2020    Rubrika: KULTURA Redakcija
valvasorjeva-radmilovic (4)

Marko Radmilovič je predstavil svoj roman Kolesar.

V petek je v krški Dvorani v parku v okviru akcije Beletrinini trubadurji in projekta Nacionalni mesec skupnega branja v sodelovanju z Valvasorjevo knjižnico Krško v goste prišel novinar in esejist, član dokumentarnega uredništva Televizije Slovenija ter dobitnik Ježkove nagrade Marko Radmilovič. Z njim se je o njegovem romanesknem prvencu Kolesar pogovarjala Katja Šifkovič, vodja knjigarne Beletrina v Ljubljani.

Prisotne je na začetku nagovorila in toplo pozdravila direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško Urška Lobnikar Paunović, nato pa je besedo predala Šifkovičevi in Radmiloviču, ki sta občinstvo popeljala v svet romana Kolesar, ki je po besedah Šifkovičeve že razprodan in čaka na ponatis.
valvasorjeva-radmilovic (3)

Od leve proti desni: Marko Radmilovič, moderatorka Katja Šifkovič in direktorica VKK Urška Lobnikar Paunović


Radmilovič je povedal, da je njegova prvotna oblika izražanja esej, toda roman je po njegovem mnenju »čisto neka druga žival«. S pisanjem se ukvarja že 30 let: »To je moj poklic, od tega živim. Poznan sem kot človek besede.«

Šifkovičeva je nato prebrala kratek izsek iz romana, nato pa je Radmilovič spregovoril o tem, kako je roman nastajal: »Pisal sem po svoji metodi. Pisal sem o stvareh, ki jih poznam. Pisal sem o generaciji 60-ih let, katere predstavnik sem tudi sam.« Dodal je tudi, da roman nikakor ni podoben skandinavskim kriminalnim romanom. »O teh kriminalkah ne vem nič,« je komentiral. Sicer pa je dejal, da sam zelo malo bere, zakaj ves čas je zaposlen s pisanjem.

Fenomen Janeza Godca

Radmilovič je 10 let posvetil raziskovanju fenomena Janeza Godca, na podlagi katerega je nato nastal dokumentarni film, ki pa žal ni bil dovolj odmeven, zato je nastal roman Kolesar, ki »prodre bližje in predstavi usodo nekega človeka«, je razložil Radmilovič in v nadaljevanju opisal življenjsko pot tega po njegovih besedah »nespretnega izdajalca in kolaboratorja«, ki naj bi izvedel največjo sabotažo v drugi svetovni vojni.

Na podlagi fenomena Janeza Godca in iz razočaranja pri dokumentarnem filmu je Radmilovič začel pisati in tako sta nastala dva antijunaka tega romana – Kreps in inšpektor Petek. Slednji je odsev policistov iz Radmilovičevega otroštva. »Moj oče je bil kriminalist,« je razložil Radmilovič. Žal pa je oče preminil pred izidom romana, ki mu ga je Radmilovič tudi posvetil.

Sicer pa roman ni pisan linearno, je poudaril avtor in dodal, da je pisan dialektično, pri čemer je izbral dramaturški princip dveh zgodb, ki se srečata le na stičiščih. Pisal je tako, da je »vse v knjigi verjetno.« V knjigi najdemo tudi ženski lik z imenom Julija, ki je bila po avtorjevih besedah »vržena v roman, da bralca zapelje«.

O nedotakljivosti podeželja in morebitnem filmu

»Svet, ki se spreminja, se spreminja tudi na podeželju. Borimo se, da podeželje ostane takšno, kot je, saj predstavlja neznosno kvaliteto življenja – voda, narava, odnosi,« je svoje razmišljanje o pomenu podeželja strnil Radmilovič.

Na vprašanje Šifkovičeve, ali bo kdaj nemara roman služil kot osnova za film, avtor odgovarja, da se to najverjetneje ne bo dogodilo. »Knjiga je super, ker se vse zgodi v tvoji glavi,« je zaključil. »Vrtel sem si film v glavi in ga opisal. Delal sem po notranjem občutku.«

Bazičen jezik, nadaljnje ustvarjanje in stanje sveta

V romanu se je Radmilovič izognil slengu in narečjem, sledil je t.i. »bazičnemu« jeziku. Sicer pa je šaljivo dodal: »Na 500 straneh romana nisem zadel niti ene vejice, a mi je slovenščina všeč.«

»Ne želim postati ujetnik pisanja,« je zatrdil avtor ob vprašanju, ali bo nastal še kakšen roman. »Zgodba te mora nagovoriti,« je razmišljal. »Zelo me zanima slovenska povest, v tem bi se rad preizkusil kot avtor. Menim pa, da se je treba za pisanje umakniti v drug svet in držati koncentracijo.«

Sledila so še vprašanja publike, nato pa je Radmilovič strnil svoje razmišljanje in takole zaključil večer: »Upam, da bo človek v nas prevladal, da bo obveljala humanost in da se bomo od digitalnega vrnili k analognemu.«

A. K.
« Nazaj na seznam