Časopis za pokrajino Posavje
30.07.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Na rajhenburškem gradu obeležili 140. obletnico prihoda menihov trapistov

Objavljeno: Petek, 18.06.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
trapisti rajhenburg (49)

Tihi menihi – zgovorni prinašalci napredka v izvedbi KD Svoboda Brestanica

Katoliški red trapistov je nastal leta 1664 v Franciji. Leta 1881 so menihi iz samostana Notre Dame des Dombes iz Lyona s sredstvi brata Gabriela Girauda kupili grad Rajhenburg s pripadajočo posestjo. Ta je obsegala zemljišča v okolici gradu, vinograde na Sremiču s kletmi, posest Sotelsko, gozdove v Mačkovcih, Šedmu in Brezju. Prvih sedem menihov se je na gradu naselilo 21. aprila 1881. Začeli so ga preurejati, saj je moral biti vhod v vsak prostor s hodnika. Uredili so sobo za opata, za njegovega namestnika, pa tudi knjižnico. Uradno je začel samostan Marije Rešiteljice delovati 18. junija in je bil edini samostan reda trapistov na Slovenskem.

trapisti rajhenburg (4)

Pater dr. Metod Benedik

Postopoma so uredili še sobo za novince s tridesetimi posteljami, bolnišnični del s posebno kapelico, majhno jedilnico, računovodsko pisarno, knjigoveznico in shrambo. V pritličju gradu so imeli pisarniške prostore, kuhinjo in shrambo, pekarno in umivalnico. V kleteh so bile shrambe in vinska klet, pa tudi prostor za zorenje sirov. Kakor lahko razberemo iz gradiva, so imeli domačini v začetku menihe za čudake, saj naj bi po njihovo samo molčali, molili in spali v krstah. A kmalu so uvideli, da je z njimi prišel napredek ter so pričeli ceniti njihovo delo in znanje. Trapisti so bili izredni gospodarstveniki, v kraj pa so prinesli tudi različne nove kulture in strojni način obdelovanja zemlje. Leta 1929 so že kupili traktor, znali so skrbeti za vinograde, trto so škropili z modro galico. Pridelovali niso le vino, ampak tudi peneče vino. Zasadili so veliko sadnega drevja, ukvarjali pa so se tudi s čebelarstvom. Mesa niso jedli, čeprav so vseeno zgradili hleve, v njih pa so redili živino ter iz mleka začeli izdelovati sir trapist. Bili so tudi obrtniki. Imeli so svojo kovačnico, mlin, žago, vrtnarijo in cvetličarno. Z industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev so pričeli že leta 1896. Pod gradom so zgradili lastno hidroelektrarno, ki je poganjala stroje, napeljali so tudi telefon. Zgradili so tiskarno, kjer so tiskali tako knjige, brošure, razglednice kakor ovitke in nalepke za svoje izdelke. Nemška okupacija je botrovala razpustitvi, menihe so izgnali, v njem pa so nacisti uredili največje taborišče za nadaljnji transport domačinov v nemški rajh. Menihi so se po vojni vrnili, a leta 1947 je nova oblast nacionalizirala njihovo premoženje, tako je bil samostan dokončno razpuščen.

O meniških redovih na Slovenskem je nocoj, 18. junija, na rajhenburškem grajskem dvorišču spregovoril nekdanji dekan Teološke fakultete pater dr. Metod Benedik, ki se je ob koncu vprašal: »Kakšna znanost stoji tudi za takšno umetnijo, kakršen je grad?« Dodal je, da srednji vek ni bil mračni vek, kakor ga radi imenujemo, bil je še kako svetel in bogat na mnogih področjih. »Lahko smo ponosni, da imamo tudi na Slovenskem takšno in toliko bogastva. Prav je, da z veseljem in ponosom to ohranjamo ter vse to posredujemo tudi drugim,« je zaključil svojo misel. Misel v izgovorjeni in peti besedi pa so med obiskovalce z dramatizacijo Tihi menihi - zgovorni prinašalci napredka ponesli člani in članice gledališke skupine KD Svoboda Brestanica, kot menihi pa pevci Rajhenburškega okteta. Scenarij in režija sta delo Margarete Marjetič, ki je ob tem dejala: »V njem so zajeti predvsem spomini in pričevanja starejših Rajhenburčanov o menihih. Zaradi svojega načina življenja so bili ljudem skrivnostno zanimivi, hkrati pa so jih občudovali. Z zanimanjem so spremljali vse novosti v gospodarjenju, predvsem kmetijstvu. Prav to je živelo med ljudmi in scenarij zajema nekaj pričevanj, predvsem pa zapise preprostega, a zelo bistrega kmeta, domačina Milana Šošterja, ki se je poizkušal tudi v pesnikovanju. Slikovni material je iz zapuščine Mirka Avsenaka, nekaj iz knjige Ivana Sivca »Izgubljeno srce«, nekaj pa mi jih je posredovala upokojena kustosinja Muzeja novejše zgodovine Irena Fürst

M. H.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam