Časopis za pokrajino Posavje
16.10.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Naši kulturni spomeniki živijo

Objavljeno: Petek, 13.09.2019    Rubrika: KULTURA Redakcija
darja planinc_kd krsko (1)

Darja Planinc vodi največji javni zavod v občini Krško od leta 2016 dalje

Kulturni dom Krško (KDK) je javni zavod na področju kulture ter zato tisti prvi in najpomembnejši branik kvalitetnega, umetniško relevantnega in hkrati javnosti dostopnega kulturnega in muzejskega programa v tem prostoru, pravi direktorica Darja Planinc. Lani je dom in njegove enote obiskalo okoli 82.700 obiskovalcev.

Prah okoli vašega imenovanja pred tremi leti se je polegel, kako bi ocenili delo v tem obdobju, ste uvedli kakšne spremembe?

Glede na to, da me tudi po treh letih vodenja največjega kulturnega hrama v Posavju še marsikdo vpraša, kako je z mojim imenovanjem in mandatom, imam sedaj priložnost pojasniti, da sem vse od imenovanja leta 2016 njegova direktorica s polnimi pooblastili, s tem pa tudi z vso odgovornostjo. Bivši direktorici, ki je dvigovala prah in vlagala tožbe zoper Občino Krško na sklep o imenovanju direktorice KDK, je Upravno sodišče RS tožbo zavrnilo. V zadnjem koraku je vložila revizijo zoper to sodbo na Vrhovno sodišče RS, ki pa jo je s sklepom zavrglo kot nedovoljeno, saj za revizijo niso bili izpolnjeni pogoji. Ker sem bila že ob prijavi na razpis prepričana v to, da izpolnjujem pogoje, me vse to dogajanje okoli imenovanja ni osebno prizadelo. Na srečo se je v tem viharju pokazala predvsem kultura posameznikov, ki so osebne interese postavili pred dobrobit javnega zavoda. Sama lahko vsakomur iskreno pogledam v obraz in vrata moje pisarne so odprta vsakomur, ki želi ali pohvaliti ali pograjati naše delo in naš program.

Kot veste, ob nastopu mandata direktor v javnem zavodu nima možnosti postaviti svoje ekipe, zato mora vzpostaviti zaupanje v sodelavce, ki so mu dani. Ker bivša direktorica z mano ni opravila primopredaje poslov, velja posebna zahvala nekaj sodelavcem, ki so mi predali ključne informacije, da smo lahko v dobrih desetih dneh po nastopu mandata izdelali finančni načrt zavoda za proračunski leti 2017 in 2018. V minulih treh letih sem se prednostno usmerila v postavitev organizacije dela, da je ta skladna z zakonodajo in na drugi strani operativna. Tako smo uvedli evidenčno javno naročanje, s katerim smo povečali stroškovno učinkovitost poslovanja, vpeljali dokumentarni sistem, spremenili sistemizacijo delovnih mest, v katero bo treba poseči še bolj korenito, da bo ta dejansko omogočala zaposlitev oz. prezaposlitev zaposlenih na način, da bomo pri izvajanju tolikega števila dejavnosti na toliko različnih lokacijah še bolj učinkoviti; posodobili smo informacijski sistem, veliko naporov vložili v urejanje področja varstva osebnih podatkov in vzpostavitev evidence delovne opreme, ki je podvržena zakonsko predpisanim pregledom, saj je bila ta nepopolna.

Prav tako je bilo uvedenih nekaj sprememb v programski shemi zavoda, saj program delamo za ljudi in ne zase. Kljub temu pri tem nismo znižali standardov, kar se kvalitete in raznovrstnosti programa tiče, kar so bile tudi bojazni, da se bo zgodilo ob mojem imenovanju. Ob tem je zelo pomembno zaupanje v strokovne sodelavce zavoda, da na svojem področju dela načrtujejo kvaliteten in raznovrsten program ter ga v sodelovanju z ostalimi sodelavci ali zunanjimi partnerji tudi izvedejo. Zato zaposlene spodbujam k sodelovanju znotraj zavoda, k mreženju s partnerji v lokalnem in širšem domačem ali mednarodnem prostoru, v ta namen pa jih, kolikor je le mogoče, napotujem tudi na različna izpopolnjevanja, delavnice, strokovna srečanja, da smo s svojimi programi v teku časa in da izpolnimo pričakovanja javnosti.

Seveda pa v takem zavodu, kot je naš, ne gre brez tehničnega osebja, ti so nepogrešljivi in tisti, ki zaradi dogodka pridejo prvi in z njega odidejo zadnji. Vesela sem, da smo na tem področju pridobili tudi nekaj novih sodelavcev, da so kljub slabemu plačilu za svoje delo zagnani, profesionalni, dobro se razumejo med seboj in z ostalimi zaposlenimi, kar se pozna tudi pri izvedbi dogodkov. Zaenkrat nismo imeli večjih pritožb, je pa res, da tudi brez teh ne gre in jih moramo vzeti za dobro, da smo naslednjič samo še boljši.

Poleg že dokaj razvejanih obstoječih enot ste pridobili v upravljanje še Mavzolej zakoncev Hočevar. Ali so obiskovalci, morda celo domačini, zainteresirani za ogled?

Res je, Občina Krško je po tem, ko je ob podpori Ministrstva RS za kulturo poskrbela za prenovo enega najlepših mavzolejev v Sloveniji, le-tega predala v upravljanje našemu zavodu, saj izvajamo tudi muzejsko dejavnost. Z namenom, da vzpodbudimo obisk na novo pridobljene enote, smo uvedli vodene oglede (vsak drugi torek v mesecu, ob 11. in 17. uri, zbirno mesto je na recepciji Mestnega muzeja Krško, op. p.). Prav tako si je mavzolej mogoče ogledati v sklopu rednega obiska muzeja. Za predstavitev mavzoleja izkoristimo tudi dogodke drugih organizatorjev v mestnem parku, kjer se mavzolej nahaja, tako da smo dejansko vseskozi dostopni za tiste, ki jih ta kulturni spomenik zanima.

Kakšen obisk ste zabeležili v muzejskih enotah, katera populacija, agencije idr. izkazujejo največ interesa za obisk muzejev, katere razstave ali zbirke so najbolj obiskane? Bi se dalo v tej smeri še kaj narediti, bolj vključiti v turistično ponudbo Krškega in okolice?

Naj spomnim, da se je v Krškem že leta 1939 začela zgodba razvoja muzealstva v Posavju z ustanovitvijo Muzejskega društva za politična okraja Krško in Brežice. Po spletu okoliščin po 2. sv. vojni se je moral muzej iz Krškega preseliti v Brežice, o čemer govori tudi gostujoča razstava Posavskega muzeja Brežice z naslovom: Franjo in Iva Stiplovšek: razvoj muzealstva v Posavju, ki je na ogled v mestnem muzeju. To, da je mesto Krško pred desetletjem (2010, op. p.) ponovno pridobilo svoj muzej ter s tem priložnost za predstavitev zgodovine mesta in občine, je bila zelo pogumna in modra odločitev takratnega občinskega vodstva. Četudi sem po izobrazbi ekonomistka, sem prepričana, da so napredne občine tiste, ki zmorejo del javnih sredstev vlagati v dejavnosti, ki ne prinašajo neposrednih finančnih koristi, krepijo pa identiteto prostora in posameznikov, ki v tem prostoru živijo in ustvarjajo. In med takšne sodi tudi muzejska, ki se je lotevamo zelo skrbno in odgovorno. Zavedamo se namreč, da s tem, kar raziskujemo in postavljamo na ogled javnosti, zaznamujemo ne le našo sedanjost, temveč tudi prihodnost.

Leta 2012 je KD prejel v upravljanje tudi grad Rajhenburg, spomenik državnega pomena, v lasti Občine Krško, in je resnici na ljubo naša osrednja muzejska enota. Obisk muzejskih enot vsako leto raste in ga v minulem letu ocenjujem kot dober, še posebej, če se primerjamo s podobnimi muzejskimi ustanovami po Sloveniji, ki imajo hkrati tudi bistveno več strokovnih kadrov in sredstev. Lani je naše muzejske enote obiskalo skupaj 29.800 obiskovalcev, od tega jih je bilo teh, ki so prišli na ogled muzeja, otvoritev ene od 16 razstav, na strokovna predavanja ali na muzejsko delavnico, skupaj 22.310. Vsi ostali so t. i. nemuzejski obiskovalci, to so tisti, ki prihajajo z namenom obiska drugih kulturnih programov v naši organizaciji ali v soorganizaciji, prav tako dajemo prostore v uporabo tudi zunanjim organizatorjem dogodkov, za katere presodimo, da so primerni za izvedbo v muzejskih enotah. Naj povemo, da smo z razstavo o dr. Mihajlu Rostoharju v lanskem letu gostovali v Brnu in Pragi na tamkajšnjih univerzah, kar si štejemo še posebej v čast. Na našo pobudo bo razstava o dr. Rostoharju tudi del programa ob 100-letnici ustanovitve Univerze v Ljubljani.

Priznam, da pa pogrešamo t. i. incoming agencijo, ki bi prepoznala potenciale občine Krško oz. regije Posavje in jih ponujala na trgu. Velikokrat kar naši muzejski vodniki zainteresiranim obiskovalcem pomagajo sestaviti celodnevni program, tako jim poleg ogleda naših muzejskih enot priporočimo še ogled drugih lokacij, gostince in vinarje. Res je, da tudi slednji vse bolj prepoznavajo, da želijo njihovi gostje poleg kulinaričnih doživetij spoznati tudi zgodovino destinacije, ki so jo obiskali, zato z nekaterimi ponudniki zgledno sodelujemo.

Imamo resnično izjemno zgodovino in imenitno prenovljene kulturne spomenike, ki živijo, imajo zgodbo. Le poslušati se moramo in vzpostaviti medsebojno zaupanje, ki je osnova za uspešno sodelovanje tudi na področju razvoja turizma v tem prostoru. KD Krško je javni zavod na področju kulture in zato tisti prvi in najpomembnejši branik kvalitetnega, umetniško relevantnega in hkrati javnosti dostopnega kulturnega in muzejskega programa v tem prostoru. Naša odgovornost je skrbeti za program, ki bo zanimiv za t. i. kulturnega turista.

Pa vendar na gradu že primanjkuje prostora za stalne in občasne razstave ...

Če se morda obiskovalcem na prvi pogled zdi, da sta Valvasorjev kompleks ali grad Rajhenburg prostorna objekta, potem po obisku teh muzejskih enot spremeni svoje mnenje. Pravzaprav imamo do zadnjega kotička uporabljene vse prostore, ki so nam na voljo, eno od stalnih razstav na gradu smo morali umestiti celo na hodnik. Res je, da se v nekaj prenovljenih prostorih srečujemo tudi z vlago, zato v prihodnje vsaj dveh ne bo mogoče več uporabljati za razstavno dejavnost. Poleg razstavnih prostorov nam kot muzeju drastično primanjkuje depojskih prostorov, ki so srčika delovanja muzeja. Muzeji jih moramo imeti, da v njih hranimo in ustrezno obdelujemo predmete, ki jih posamezniki ali strokovno osebje muzeja evidentira na terenu, del njih se potem predstavlja javnosti skozi razstave. Brez predmetov se izgubi povezava med ljudmi in kraji, zato je naloga našega muzeja, da z razpoložljivimi sredstvi skrbimo za stalne odkupe predmetov, ki jih ocenimo kot primerne oz. da prevzemamo predmete, ki nam jih želijo podariti posamezniki. Upamo, da bomo, kar se depojev tiče, v sodelovanju z ustanoviteljico našli kakšno primerno lokacijo.

Ste partner neformalnega združenja Gradovi Posavja. Kako ocenjujete, je zaživel ta skupni projekt in ali so že vidni rezultati?

Upravljavci gradov smo dokazali, da znamo in zmoremo stopiti skupaj, ker vemo, da bomo uspešni le, če bomo med seboj povezani. Zavedamo se vsak svoje prednosti, zato drug drugega ne vidimo kot konkurenco, ki nam bo speljala obiskovalce, ravno nasprotno. Vsak sodelujoči partner gradi prepoznavnost na njemu lastnih vsebinah. To so prepoznali tudi obiskovalci, ki so sprva presenečeni, da jih povabimo tudi na ogled ostalih lokacij v okviru projekta Gradovi Posavja. Prepričani smo, da bomo na dolgi rok vsi pridobili, zaradi resnično omejenih sredstev in ker nismo strokovnjaki za tržno komuniciranje, delamo majhne korake. Zato pričakujemo, da bodo tudi ključni načrtovalci in upravljavci destinacije Čatež Posavje vendarle prepoznali Gradove Posavja kot enega od ključnih integralnih turističnih produktov, v okviru katerega lahko zadržimo gosta več kot le za en dan. Ko smo se »Gradovi Posavja« leta 2017 pogumno prijavili na razpis STO za izbor evropskih destinacij odličnosti, smo bili ocenjeni kot produkt z največjim potencialom za izbor v letu 2019. Žal kot destinacija tega potenciala ne znamo ali nočemo prepoznati, kar pa ne gre samo na škodo nas, ki bi bili seveda veseli še večjega muzejskega obiska, temveč tudi na škodo ostalega turističnega gospodarstva, saj kulturni turisti želijo tudi na dobro kosilo, v vinsko klet, kupujejo spominke, zato upam, da se na tem področju končno kaj postori. Vsi upravljavci kulturne dediščine si želimo, da v nobenem strateškem dokumentu ne bi brali o tem, da imamo sicer lepo obnovljene kulturne spomenike, ki pa da nimajo vsebine in še kaj. To ni res, kar dokazujemo skozi statistiko obiskovalcev, samo naš zavod je v letu 2018 zabeležil skupaj 82.656 obiskovalcev. Kar nekaj med njimi je bilo takšnih obiskovalcev, ki bi jih lahko s celovitim in domišljenim turističnim paketom zadržali vsaj dan ali dva.

Če se dotakneva še osrednjega doma. Poudarek je nedvomno na abonmajskem programu, vpis v slednjega se je pričel pred dnevi. Po kakšnem kriteriju sestavljate program in kako ste sicer zadovoljni z obiskom?

Programska stalnica v domu sta tako glasbeni kot gledališki abonma, prvi je vezan na koledarsko leto, gledališki pa na sezono. Ključno vodilo je zagotoviti dostopnost kakovostne umetniške produkcije v lokalnem prostoru. Med predstavami, ki jih ponujajo slovenska profesionalna gledališča v aktualni sezoni, poskušamo izbrati predstave, ki izstopajo, so bile nagrajene, so različnih režijskih pristopov, tudi različnih žanrov. Res pa je, da smo omejeni tudi s sredstvi, ko se odločamo o vrsti predstave, ki jo bomo vključili v program. Pri tem stavimo na zaupanje dosedanjih abonentov in na uspešnost pri nagovarjanju novih, tako da uspemo s sredstvi ustanoviteljice in s prihodki iz vplačanih abonmajev na naš oder postaviti najboljše predstave v tekoči sezoni.

Veseli nas, da ostaja vpis v abonmaje za odrasle na ravni iz preteklih let in da se povečuje vpis v Rumeni abonma, v katerem ponujamo predstave za otroke. Teh abonentov je bilo lani več kot 100, na posamičnih predstavah pa je bilo tudi več kot 300 obiskovalcev. Sklepamo, da se starši zaradi številnih obveznosti ne odločijo za nakup abonmaja in raje kupijo vstopnice za posamično predstavo. Ker je nakup abonmaja cenovno ugodnejši, jih nagovarjamo, da vpišejo abonma in morda bo letos mladih abonentov še več. Abonmajske predstave za otroke ponujamo tudi vrtcem in šolam v dopoldanskem terminu, kjer prav tako beležimo zelo dober odziv s celotnega Posavja, in upam, da bo tudi v tej sezoni tako. Naj ob tem omenim, da smo zaradi povečanega obiska mlajših otrok v lanskem letu nabavili blazine za sedeže, tako da lahko tudi ti otroci nemoteno spremljajo predstavo.

Poseben poudarek dajete na vzgoji mladih; ali ste zadovoljni s sodelovanjem z vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami?

Naše sodelovanje s šolami je več kot odlično. Pri tem pa ne mislim le na šole v naši občini ali regiji, temveč s področja celotne Slovenije. Veseli smo, da so koordinatorji po šolah prepoznali, da lahko s pomočjo naših programov pri svojih učencih in dijakih učinkoviteje vzbudijo dodatno zanimanje za kulturno dediščino, saj se ti programi vsebinsko navezujejo na učne načrte posameznih predmetov (zgodovina, geografija, slovenski jezik, umetnostna vzgoja …) in izbirnih vsebin (etnologija …), z obiskom muzeja pa učenci na sproščen način pridobivajo nova znanja o kulturni dediščini in nadgrajujejo že usvojena. Programi so prilagojeni tako predšolskim kot tudi osnovnošolskim in srednješolskim skupinam. Vsebine tudi prilagodimo željam šole. Osnovni pedagoški program v muzejskih enotah je zasnovan tako, da vključuje ogled aktualne razstave, na katero se delavnica navezuje, in izvedbo delavnice. Po šolah smo pred časom razposlali brošuro s pedagoškimi programi in upamo na dober odziv. Prav tako za kulturno-umetnostno vzgojo skrbimo tudi v enoti KDK, kjer po gledališki predstavi ali kinu za mlade obiskovalce organiziramo pogovor z ustvarjalci predstave.

Sicer ocenjujete, da je dvorana dovolj zasedena?

Najbolje, da na tole vprašanje odgovorim kar s konkretnimi številkami. V lanskem letu je bilo v dvoranah KDK izvedenih 566 dogodkov, v naši organizaciji 360, v soorganizaciji 22 in 184 dogodkov, ki so jih izvedli zunanji organizatorji, med njimi so tudi lokalna kulturna društva oz. JSKD, izpostava Krško. To praktično pomeni, da imamo marsikdaj tudi po dva dogodka dnevno. Koliko obiskovalcev privabi posamezni dogodek, pa je zelo težko predvideti in je odvisno tudi od tega, ali je ta odprt za javnost, plačljiv ali pa gre za poslovne dogodke zunanjih organizatorjev in s tem za zaprt krog vabljenih. Ko govorimo o naših dogodkih, je seveda želja, da bi bila velika dvorana vedno polno zasedena, kar pa ni realno pričakovanje, saj na udeležbo ne vpliva le ponujen program, temveč velikokrat tudi kupna moč posameznikov, kljub še tako ugodnim cenam vstopnic.

Načrtovana investicijska vlaganja v KDK in enote?

V letošnjem letu smo načrtovali investicijo v dvigalo. Žal je najcenejši ponudnik za več kot 80 % presegel ocenjeno vrednost investicije. Ker k podpisu pogodbe lahko pristopimo le z zaprto finančno konstrukcijo, smo z ustanoviteljico sklenili dogovor, da ponovimo razpis, upamo na ugodnejšo ponudbo in v tem primeru investicijo izvedemo v letu 2020. Dvigalo je namreč glede na strukturo obiskovalcev in glede na to, da toaletnih prostorov ni v nadstropju, kjer so dvorane, več kot potrebno. Zato prosim starše in spremljevalce gibalno oviranih oseb za razumevanje, v prihodnjem letu pa upam, da se bomo skupaj veselili nove pridobitve. Kar nekaj sredstev za nakup opreme pa bo prihodnje leto potrebnih za postavitev nove stalne razstave na gradu, to je razstave o Rajhenburških, ki bo največji projekt muzejskih enot v prihodnjem letu. Rajhenburški nesporno sodijo med najpomembnejše plemiške rodbine poznega srednjega veka in 16. stoletja z ozemlja nekdanje dežele Štajerske kot tudi današnje Slovenije. Z razstavo, ki jo pripravljamo in katere odprtje načrtujemo v 2. polovici leta 2020, bomo ustvarili eno redkih muzejskih razstav, ki v slovenskem prostoru predstavlja čas srednjega in zgodnjega novega veka.

(pogovor z direktorico javnega zavoda Darjo Planinc, spričo pomanjkanja razpoložljivega prostora v časopisu v nekoliko krajši obliki, je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika, ki ste ga prejeli na svoje domove tekom včerajšnjega dne, 12. septembra)

Bojana Mavsar
« Nazaj na seznam