Časopis za pokrajino Posavje
30.07.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»OSvetJe« Mojce Florjanič predstavljeno še v živo

Objavljeno: Sreda, 16.06.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
mojca_florjanic_osvetje_predstavitev_pesniske_zbirke (33)

Mojca Florjanič (levo) in interpreti njene poezije

V torek je na terasi pred Viteško dvorano Posavskega muzeja Brežice potekala predstavitev pesniške zbirke Mojce Florjanič, članice KD Drugi oder. Slednja je pesniško zbirko »OSvetJe« izdala v začetku leta ob osebnem prazniku, 50-letnici, a takrat razmere še niso dopuščale predstavitve v živo, z ljudmi.

mojca_florjanic_osvetje_predstavitev_pesniske_zbirke (65)

Ilustratorka pesniške zbirke »OSvetJe« Kseniia Panteleeva

Gre za pesniško zbirko zasebne narave, ki je nastajala v zadnjem desetletju avtoričinega življenja in se osredotoča na njeno osebno zgodovino. V njej razkriva zgodbe, ki so zaznamovale njeno življenjsko pot, vzpone in padce, izgube in osebno rast. Prijeten večer poezije in glasbe so interpretirali Mateja Bogovič Fifnja, Alenka Mokrovič Pogačar, Silvija Komočar, Vesna Smrekar, Lea Zagmajster Jovanović, Goran Miljanović, Adrijana Jelen, Petra Uršič Novaković in Robert Petan. Slišali smo lahko skrbno izbrane besede o avtorici iz uvodnikov zbirke, ki sta ju zapisala Staša Krstić Florjanič in Matej Filipčič ter nekaj prebranih in uglasbenih pesmi iz zbirke, med drugim je avtorica prebrala tudi pesem Hčeri, ki se je še posebej dotaknila src navzočih. Za ilustracije v zbirki je poskrbela Kseniia Panteleeva, katere delo je nastalo na sotočju osebnega raziskovanja in meditacij o vsakodnevnih tematikah sprememb, okolja in identitete. Kombinirana uporaba črnila in digitalne umetnosti, ki izvira iz njenega intimnega opazovanja človeškega vsakdana, deluje kot temelj predstavljenega umetniškega razmišljanja.
mojca_florjanic_osvetje_predstavitev_pesniske_zbirke (46)

Na terasi pred Viteško dvorano se je po dolgem času spet zbralo lepo število obiskovalcev.


»Osvetje sem jaz, Mojca«

Florjaničeva je za zaključek še povedala: »Vsi ljudje smo zaznamovani. Večina naših življenjskih črt, odtisov, korakov, odločitev in dejanj domuje v naših izkušnjah, ki smo jih prehodili skozi naša življenja, ki jih preživljamo kot pivniki, ki srkajo vase vse, kar nam svet velikodušno ponuja in prinaša. Smo kot neobdelana polja, ki jih, odvisno od našega življenjskega obdobja, preraščata ali dehteče cvetje ali bodeč osat. In vsi v sebi nosimo svoje zgodbe. In ljudi in duše, kakršna sem sama, morda življenjske zgodbe zaznamujejo in obarvajo še malce drugače. Na naša vrata trkajo s posebnimi zvoki in nas silijo k njihovi ubeseditvi in upodobitvi, obenem pa jih barvajo v odtenke iluzije, v oblikah, ki nam v vsakodnevnih zgodbah ne znajo in ne zmorejo iz ust. Skozi umetniško izražanje se potapljamo v paralelne svetove, v labirinte odkrivanj nenapisanih odgovorov, v drzne, nikoli izživete ideje in eruptivne misli, ki jih ne moremo udejanjiti znotraj vsakodnevnega bivanja in nujnih, ponavljajočih se utrudljivih življenjskih opravkov. Ubeseditev naših življenjskih doživljanj je naše polje odpiranja in spoznavanja drugačnega, prešernega in širnega. Lahko tudi polje streznitve po sladki opojnosti ali pač razumevanje meja in naše omejenosti v morju naših svetov. In osvetje sem jaz, Mojca. V vseh svojih izkušnjah, zgodbah, barvah, odtenkih, doživljanjih in fantazijah, v vseh svojih čutenjih in občutenjih, v ljubezni, tisti ljubezni, ki jo poganja želja, želja po imeti brez cene in brez strahu pred izgubo. Brez misli na davek, ki ga ta prinaša, a z neobvladljivo strastjo po doseganju vedno izmuzljivega predmeta poželenja. Mojca v bolečini, doživljanju in izgubah, izgubah sebe ali drugih, padcev in ponovnih iskanj, prebolevanj. Tistih, ki so še tukaj in sem jih izgubila na poti življenja, ali najhujših izgub ljudi, ki sem jih imela rada in jih še vedno intenzivno pogrešam in jih žal ne bom mogla več nikoli objeti. In »OSvetJe« je prav takšno razmišljanje. Razmišljanje o današnjem času krčev, tesnobe, dilem, stisk in izgub, v katerih živimo. In iskanje rešitve v tem trenutku in posamezniku, ki potrebuje pomoč v svetovih, ki ne mislijo pragmatično in matematično, ki ne razmišljajo znotraj meja, temveč jih podirajo, ki niso izgubili srca in ki imajo vizijo, voljo, željo in vednost ter nenehno iščejo. Kajti ljubezen je naš večni gejzir patosa, srčnost vir čutenja, sreča pa je naša velika želja, ki jo z največjo preprostostjo izrečemo, jo zapišemo in si jo zaželimo. In vsi v svojih življenjih ustvarjamo vloge, takšne ali drugačne. In pomembno je le to, da v njih igramo pošteno, iskreno ter brez jeze in sovraštva, ki uničuje naše srce. »OSvetJe« ni nastalo samo od sebe in zaradi sebe. Nastalo je skozi leta, v katerih so me obkrožali ljudje, brez katerih danes ne bi bila oseba, kakršna sem, in moje osvetje ne bi bilo takšno, kakršnega smo vam danes predstavili in jim je tudi posvečeno.«

R. R.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam