Časopis za pokrajino Posavje
17.10.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Papir za slovenski tolar izdelovali v strogi tajnosti

Objavljeno: Petek, 24.09.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
30 let tolarja, Knjiznica Radece (25)

V radeški knjižnici je na ogled razstava o tolarjih – prvem in doslej edinem slovenskem denarju.

V Knjižnici Radeče je na ogled razstava o slovenskem tolarju, saj bo oktobra minilo 30 let od njegovega rojstva. Papir zanj so izdelali v radeški papirnici.

Se še spominjate tolarjev, denarne enote Republike Slovenije, ki so bili v obtoku od 8. oktobra 1991 do 31. decembra 2006? Banka Slovenije je najprej izdala in izročila v obtok vrednostne bone kot začasni denar, nato je septembra 1992 dala v obtok prve bankovce, januarja 1993 pa še kovance. 1. januarja 2007 so tolarje nadomestili evri in ker v letošnjem letu mineva 30 let od rojstva slovenskega tolarja, je Društvo Evronumizmatikov Slovenije s pomočjo Občine Radeče in Radeče papir nove pripravilo v radeški knjižnici pregledno razstavo.

30 let tolarja, Knjiznica Radece (26)

Radeški numizmatik Matjaž Kukuruzovič, pobudnik in avtor razstave o slovenskih tolarjih

»Slovenski tolar je nekaj, na kar smo Slovenke in Slovenci lahko oziroma moramo biti ponosni, čeprav ga ni več v obtoku, ker je bil zelo dobro izdelan, lep denar, naš denar. Mislim, da se vsi, ki se ga spomnimo, še vedno radi poistovetimo z njim, še posebej pa smo lahko ponosni Radečani in Radečanke, saj se je papir za prvi in edini slovenski denar doslej izdeloval v naši, radeški papirnici, v Radečah,« je med drugim omenil avtor razstave, radeški numizmatik Matjaž Kukuruzovič, ki se že vrsto let posveča zbiranju in raziskovanju tolarjev ter različnih drugih plačilnih sredstev iz obdobja tolarja.

PAPIR ZA PRVI SLOVENSKI DENAR JE NASTAJAL V RADEŠKI PAPIRNICI

30 let tolarja, Knjiznica Radece (27)

V času nastajanja papirja za izdelavo tolarskih bankovcev je bil vodja proizvodnje v Papirnici Radeče Franci Gros.

Franci Gros, takratni vodja proizvodnje vrednostnega papirja v Papirnici Radeče, je zbranim pred knjižnico predstavil izdelavo papirja, na katerega so bili najprej tiskani začasni tolarski boni in nato redni tolarski bankovci.

»Spoštovane Radečanke in Radečani ter vsi ostali. V teh dneh praznujemo občinski praznik, kot spomin na vrnitev prvih domačinov, ki so se vrnili iz izgnanstva v domači kraj. Ob enem pa letos praznujemo tudi tridesetletnico izdelave prvega slovenskega denarja, ki je v osnovi povezan z našim krajem, saj je bil papir narejen v radeški papirnici. Nekaj manj kot 50 let smo živeli v skupni domovini, s takratnimi bratskimi narodi Jugoslavije. Imeli smo mnogo skupnih stvari, ena od teh je bil tudi denar – dinar, za katerega se je papir izdeloval v Radečah, tiskal pa v Beogradu. Ko smo se Slovenci odcepili od Jugoslavije in se osamosvojili, smo se odločili za svojo valuto. In letos praznujemo 30 let prvega slovenskega denarja v samostojni Sloveniji. Pred 30 leti, ko so se vršile priprave na izdajo slovenskega denarja, so bile razmere še takšne, da je bilo potrebno delati vse v strogi tajnosti. Nekaj zaradi zunanjih okoliščin, nekaj pa tudi zaradi domačih, saj je bilo kar nekaj idej o bodočem slovenskem denarju – morda se še spomnite Hamurabija, ki je produciral ’lipe’ in jih ponujal za slovenski denar. Narodna banka Slovenije je za tisk izbrala tiskarno Cetis Celje, katere predstavniki so naročili papir v radeški papirnici. Papir je moral biti zaščiten z več tonskim vodnim znakom – s svetlotemno snežinko – vendar zaradi sumljivosti naj ne bi imel karakteristik banknotnega papirja. Vse je potekalo strogo zaupno. V papirnici nas je le peščica vedela in o tem nismo govorili z drugimi delavci, kot le, da je papir za čeke ali bone. In dejansko je Cetis na njih natisnil bone, a to niso bili običajni boni, temveč prvi slovenski denar v samostojni Sloveniji. Ker je bil to celulozni papir, seveda z določenimi zaščitnimi elementi, a vendar celulozni, je bila njegova fizična in s tem življenjska doba kratkotrajna. V tem času so v Cetisu nabavili nov tiskarski stroj, ki naj bi tiskal bankovce iz role. Mi smo jim izdelali pravi banknotni papir z neprekinjenim več tonskim vodnim znakom v pasu z motivom knežjega kamna. Osnova papirja je bil 100 % bombaž, zaščiten z vlakni in z mehanskimi lastnostmi originalnega banknotnega papirja. Najprej smo izdelali poskusni zvitek za njihov novi tiskarski stroj. Ko so zagotovili kvaliteto tiska, je steklo naročilo in že so bile naslednje izdaje bonov na tem papirju,« je tekel opis nastajanja slovenskega tolarja, ki ga je Franci Gros povezal še z nekaterimi dejstvi iz preteklosti. »Da si lažje predstavljamo, kdaj se je to dogajalo, naj za ilustracijo povem, da je bilo to pred časom, ko je JLA prvič bombardirala oddajnik na Kumu. Ravno takrat smo na papirnem stroju 5 izdelovali papir za prve slovenske potne liste z vodnim znakom republike Slovenije - RS in z vso pripadajočo zaščito, tudi kemično. V tem času so čisto nizko nad papirnico prihrumeli vojaški migi. Mislili smo, da nas je kdo izdal in da bodo bombardirali našo tovarno, vendar smo jo dobro odnesli – za razliko od oddajnika na Kumu, ki je bil ponovno napaden. Ker je bil denar v obliki bonov le kratkotrajna rešitev, je na državnem vrhu potekalo veliko razprav in idej o novem, ta zaresnem, pravem denarju. Imeli smo srečo, da je bil takrat na vodilnem položaju Banke Slovenije, direktor gotovinskega poslovanja in trezorja, Janez Majce, velik ljubitelj zgodovine in umetnosti, predvsem pa velik rodoljub. Za oblikovanje slovenskega denarja – tolarja – je izbral Studio znak, katerega vodilni oblikovalec je bil Milenko Licul. Za izdelavo portretov in vodnih znakov za vse slovenske bankovce je Janez Majce izbral našega, trenutno najboljšega portretista, umetnika Rudija Španzla. Za izdelavo papirja za slovenski denar je izbral Papirnico Radeče. Takrat smo že imeli dolgoletno tradicijo v izdelavi banknotnih papirjev za Jugoslavijo in v zadnjem obdobju tudi za Argentino,« je nadaljeval govornik ter še podrobneje predstavil izdelavo bankovcev, ki so nato bili v obtoku 30 let. »V tako imenovani proizvodnji vrednostnih in zaščitenih papirjev smo imeli atelje, kjer so naše oblikovalke gravirale vodne znake. Imeli smo sitarsko delavnico, kjer smo gravirane vodne znake z galvanskimi in drugimi postopki preoblikovali v orodja za vtiskovanje v sita, torej v forme na katerih se izdeluje papir in seveda postrojenje za izdelavo in dodelavo banknotnih in drugih zaščitenih papirjev. Pomembna je bila tudi vrhunska oprema laboratorija in budna kontrola kakovosti, dober kader in dobri delavci. Pri tako zahtevni proizvodnji je zelo pomembno v podrobnosti poznavanje celotnega procesa od začetka do konca in dobro tehnično sodelovanje med odgovornimi. Naj mi bo dovoljeno, da se ob tej priliki zahvalim za doprinos vsaj nekaterim iz tistega časa: Darinki Rozman - eni od najpomembnejših pri izdelavi vodnih znakov; vodji sitarske delavnice Stanetu Kajiču; tehnologinji v proizvodnji Nevenki Jenčič Berus; vodji kontrole kakovosti Albini Kajič in vodji centralnega laboratorija Dušanu Kolmanu, ob enem pa tudi vsem dobrim delavcem,« je omenil še svoje sodelavke in sodelavce.

POBUDA PO POSEBNEM PROTOKOLARNEM PROSTORU Z RAZSTAVLJENIMI EKSPONATI ZA IZDELAVO TOLARJA

»Menim, da moramo biti Radečani ponosni na dejstvo, da je bil ravno v našem kraju s sorazmerno majhno proizvodnjo papirja, izdelan papir za slovenski denar – tolar, ki je bil v vseh pogledih vrhunske kvalitete ob boku največjih proizvajalcev bonknotnih papirjev v svetu in tako ’odskočna deska’ za kasnejša številna naročila angleške tiskarne Thomas de la Rue, ki je tiskala bankovce za mnoge države sveta. Zaključil bi z dejstvom, da po tridesetih letih spomin že bledi in se poraja spoznanje, da bi bilo dobro razmisliti o protokolarnem prostoru, kjer bi se lahko s še ohranjenimi eksponati predstavili in pohvalili pred zunanjimi obiskovalci naše občine, mladim pa vzbujali ponos na domači kraj,« je Franc Gros zaključil opis nastajanja slovenskega tolarja v radeški papirnici s posebno pobudo, ki bo morda naletela na odziv, saj je nekaj prostorov v bližini knjižnice praznih in morda bi bili primerni za kakšen razstavni prostor, ki ga v Radečah (še) nimajo.

Direktor radeške knjižnice Matej Jazbinšek je ob odprtju razstave, ki je potekala 10. septembra, izpostavil, da imajo knjižnice redkokdaj priložnost postaviti na ogled razstavo, kot je razstava o slovenskih tolarjih, za katere se je poseben papir tiskal v radeški papirnici. Pobudo in samo postavitev razstave je pohvalil župan Tomaž Režun, medtem ko je MePZ Papirničar, katere član je numizmatik Matjaž Kukuruzovič, zapel nekaj pesmi ter s tem obogatil odprtje razstave.

Razstava je na ogled do 1. oktobra v času odprtosti radeške knjižnice.

S. R.

#povezujemoposavje



 
« Nazaj na seznam
»