Pod Babičevo brajdo sta se predstavila Leon Rožman in Manca Mihelin

V nedeljo, 4. julija, se je pod brajdo pri Babičevih v Bukovju na Bizeljskem odvil tretji literarno-glasbeni večer. Za literarni del je poskrbel Leon Rožman s prebiranjem svojih pesmi in prepletanjem misli, za glasbeno popestritev pa Manca Mihelin.

"Pisanje je način mojega izražanja, ki mi gre najbolje"

31-letni Leon Rožman je odraščal v Stari vasi na Bizeljskem, OŠ obiskoval na Bizeljskem, srednjo šolo v Brežicah, diplomiral pa na ekonomski fakulteti v Mariboru. Ekonomija kot taka ga ni nikoli fascinirala, je priznal, ampak veliko bolj ustvarjalno pisanje in oglaševanje. S pisanjem je začel v srednji šoli, ko je tudi napisal eno izmed prvih pesmi Vesna / Pomlad, intenzivno pisanje, zaradi česar je tudi nastala zbirka njegovih pesmi z naslovom LE ON - Pesmi in misli iz vesolja, pa se je začelo pred približno dvema letoma, prej je pisal bolj zase in ne za druge. "Najprej nisem verjel, da dobro pišem, ampak so mi morali to potrditi drugi, češ da ravno takrat objavim neko sporočilo ali misel, ko jo potrebujejo. In to mi je potem dalo navdih za pisanje, ker je to način mojega izražanja, ki mi gre najbolje," je dejal in dodal, da svojim pesmim reče kar instant pesmi, saj nastanejo spontano in nobena izmed njih ni bila pisana več kot dve uri. Zasnova njegovih pesmi je taka, da najprej napiše konec, kjer pove glavno sporočilo, nato pa piše od spodaj navzgor. Pesmi so nastajale v kratkem obdobju, v zadnjem času napiše eno pesem na teden ali celo več. Veliko pesmi je nastalo, ko se je znašel v čustveni stiski. Kot še pravi, piše svobodno in večinoma akrostihe oz. posvetila nekomu, ker se mu zdi, da mora biti pesem vedno nekomu namenjena.

Povod za nastanek zbirke velika prelomnica v življenju

Veliko njegovih pesmi omenja srečo, ker jo je tudi sam iskal. Tako sta tudi nastali pesmi Srečni ljudje in V iskanju sreče. Leon je ob tem povedal: "Čeprav sem imel čudovito ženo, dva otroka, družino, kariero, finančno preskrbljenost itd., sem bil kljub temu zelo nesrečen, zaprt vase, počutil sem se manjvredno, vse to mi je povzročalo čustveno, notranjo stisko. Povod, da je nastala ta zbirka, je bila velika prelomnica v mojem življenju, in sicer sem se nekega jutra spontano odločil, da moram narediti spremembo v življenju, na način, da sem ženi Tini pustil pismo na postelji, da zapuščam družino. Še sam sebi nisem znal razložiti, zakaj je prišla ta odločitev. Potem sva z ženo živela eno leto narazen, v tem času sem iskal sebe, šel do veliko t. i. coachev, saj sem želel razumeti, kaj je življenje, sreča, zakaj imam čisto vse, pa sem še vedno tako nesrečen. Nekako sem tudi povezoval uspehe s srečo, a to ni res. Uspeh lahko dosežeš z znanjem, prizadevnostjo, in to sem dosegel, a sem še vedno bil v notranjosti nesrečen. Ob obiskovanju teh ljudi sem prišel do odgovora, da je sreča, da najdeš mir v sebi, to mirnost." Vse okoli sebe znamo po navadi osrečiti, nase pa kar malo pozabimo. Dokler nimamo radi sebe, ne moremo imeti radi drugih, je še poudaril. S to odločitvijo mu je uspelo narediti spremembo v življenju, v tem letu iskanja je ponovno našel sebe in spet začel pisati pesmi, se izražati, poti so se mu začele odpirati in ena od teh ga je pripeljala tudi nazaj do žene, otrok in družine, ki so mu zdaj velik navdih za vse nadaljnje pesmi. Kot je še povedal, bo njegova prihodnost minila v znamenju pisanja in izražanja, hkrati je naznanil začetek svoje profesionalne pesniške pa tudi glasbene kariere.

Leon Rožman: SREČNI LJUDJE

Srečni ljudje cenijo male stvari
Razumejo probleme drugih ljudi
Ega ne nosijo s sabo na čaj
Če vržeš jih s tira, so hitro nazaj
Ne primerjajo se, ne živijo od zavisti
Iščejo vse dobro, ne pa koristi

Lahko ti odprejo portal v vesolje
Jokajo s tabo, ko ne gre ti najbolje
Upajo tvegati, iz mehurčka stopiti
Dotakniti se src, ki jih je vredno ljubiti
Jutra imajo lepša, ker vedo, kaj želijo
Ekstazično vzdušje vztrajno lovijo

Leon Rožman: V ISKANJU SREČE

Pravijo, da če si zdrav, sit in oblečen,
ne rabiš nič drugega, da boš srečen.
Ampak nihče ne ve, po čem ti hrepeniš
in kaj je tisto, kar si v srcu želiš.

Pravijo, da ko z nekom deliš čas večen,
ne rabiš nič drugega, da boš srečen.
Čudovit partner, hiška in družinska idila.
Kaj je še lahko lepšega, ne bo ti sila.

Ko pride trenutek in se ozreš nazaj,
se začne pojavljati vprašanje, zakaj.
Zakaj se kljub vsej stereotipski sreči
počutiš, kot da si deloma zaprt v ječi.

Vse okoli sebe želiš zadovoljiti
in se v vsaki tuji situaciji prilagoditi.
Šele ko je vsak okoli tebe srečen,
najdeš razlog, zakaj si sam nesrečen.

Nauk življenja v iskanju lastne sreče
je, da zraven ostalih začneš ljubiti sebe.
Karkoli narediš, življenje naprej teče,
nihče ne bo srečen namesto tebe.

Manca vmes navduševala s petjem

Za glasbene premore je poskrbela 16-letna Manca Mihelin, ki prav tako prihaja iz Stare vasi na Bizeljskem in se šola na SIC Brežice, program predšolska vzgoja. Je vsestransko dekle, ki igra klavir in se glasbeno izobražuje. Začetki njene pevske kariere segajo v OŠ, kjer je pod taktirko glasbenega pedagoga Vilka Ureka nastopala v šolskem ansamblu in na različnih prireditvah zastopala OŠ Bizeljsko. Večkrat je s svojim glasom tudi očarala srca poslušalcev na tradicionalnem zimskem festivalu na bizeljski šoli. Leta 2015 je sodelovala v oddaji Razred talentov in pridobila veliko novih izkušenj ter s svojo mentorico Alenko Godec usvojila veliko tehnik petja. Udeleževala se je raznih pevskih festivalov, npr. Mednarodnega otroškega festivala v Brežicah, na katerem je osvojila odlično 3. mesto. Leta 2018 se je v Črnomlju udeležila festivala Glas mladih in zmagala s pesmijo Con te partirò. Pesem Kaj je to življenje ji je prinesla vstopnico za festival Slovenska nota, na katerem je s pesmijo Belo nebo zasedla drugo mesto. Manca svoje pevsko znanje še izpopolnjuje pri učiteljici petja Bibi Novak, udeležuje se tudi opernih tekmovanj v Osijeku. O njej bomo zagotovo še veliko slišali.

Pogovor je vodila Doroteja Šekoranja, sicer tudi prva vinska kraljica Bizeljskega. V imenu organizatorja dogodka, Zavoda Moje Bizeljsko.si, se je vsem gostom in obiskovalcem zahvalil Izidor Babič. Sledila sta še manjša pogostitev in druženje ob Babičevih dobrotah, za klepet in kakšno posvetilo s podpisom je bil na voljo tudi avtor pesniške zbirke, Lea Babič pa je zainteresiranim predstavila še bogato zbirko majolik, ki jo imajo doma.

R. R.

#povezujemoposavje