Časopis za pokrajino Posavje
31.03.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Predenje na kolovrat je samo še del ljudskega izročila

Objavljeno: Sobota, 04.01.2020    Rubrika: KULTURA Redakcija
Lojzka Virant, predica, kolovrat (15)

Predica Lojzka Virant za predenje uporablja ovčjo dlako – včasih je uporabljala tudi lan, ki so ga sejali na domači njivi.

V majhni vasi v sevniški občini, ki ima malo hiš, a veliko križišč, živi predica Lojzka Virant z možem Jožetom. Na moževo domačijo v vasi Polje se je preselila pred sedmimi desetletji z vinorodnega Malkovca, kamor je še vrsto leto hodila z možem in tremi otroki obdelovat vinograd. Predenja na kolovrat jo je v dolgih zimskih večerih naučila moževa mati.

»Veste, včasih se je v zimskem času veliko predlo in v naši vasi so živele tri predice, ki so znanje prenašale na mlajše. Iz napredene ovčje volne smo kmečke žene nato pletle tople volnene nogavice, rokavice, šale, kape, puloverje in jopice. Ni bilo vsega ne pretek, kot je to danes,« pove 86-letna Lojzka Virant. »Moja mama je prinesla kolovrat k hiši kot doto in bila je zelo dobra predica, moja Lojzka pa zelo dobra učenka, hitro se je naučila sukati kolovrat,« obudi spomin še Jože Virant in doda, da njegova žena tudi pleše tako dobro kot suka kolovrat. »Še vedno se rada zavrtiva po plesišču čeprav sva oba letnik 1933,« z nasmehom potrdi sivolasa gospodinja s posebnim, rahlo nagajivim žarom v očeh in nato steče pogovor o dolgih zimskih dnevih ter večerih, ko je bilo zunaj veliko snega in zelo hladno. Takrat so predice sedle za kolovrat ter predle, največkrat so uporabile ovčjo dlako, a tudi lan z domačega polja.

PREJA IZ OVČJE DLAKE ...

Lojzka Virant, predica, kolovrat (3)

Predica z možem pri kolovratu, ki ga je kupil gospodarjev oče leta 1942 v Škocjanu in še vedno odlično deluje.

»Na kmetiji smo vedno imeli domače živali in imeli smo tudi eno do dve ovci. Strigli smo jih jeseni in dlako, ki je bila v ’pocih’, sem najprej oprala, potem sem jo z ’rahlo’, to je posebna krtača, pokrtačila in zrahljala v nekakšen puh, nato sem začela s predenjem na kolovrat,« teče beseda z opisom postopka nastajanja volnene niti, ko prijazna gostiteljica v desni roki drži zvitek volnenega prediva, iz katerega s prsti leve roke začne z oblikovanjem niti, ko z nogo poganja nožni pedal, ki vrti pogonsko kolo na kolovratu v smeri urinega kazalca. Spredena nit se med vrtenjem pogonskega kolesa navija na cevko vretena. »Za predenje je najprimernejša in najkvalitetnejša volna dolžine dveh do treh centimetrov, ker nitka potem lepše teče,« pojasni predica, ki to staro rokodelsko obrt z veseljem pokaže na kateri izmed prireditev v domači krajevni skupnosti Tržišče ali v sosednji krmeljski. »Kolovrat je star skoraj toliko, kot sem sama, a še vedno odlično deluje in ljudje me z zanimanjem opazujejo pri delu ter kdaj tudi kaj vprašajo,« še pove in doda, da je včasih predla tudi lan, o katerem s posebnim zanosom pripoveduje njen mož.

... IN LANU

»Včasih smo imeli veliko njivo, posejano z lanom. Zrasel je približno do 40 centimetrov in ko je cvetel, je imel prekrasne modre cvetove. Zelo lepo je bilo videti. Njiva je bila kot modro morje, a samo v dopoldanskem času, popoldne so se cvetovi zaprli. Ko je lan zorel, je na vrhu stebla naredil majhne bunkice in v njih je bilo seme. Takrat je prišel čas puljenja stebel s koreninami vred. Lan smo nato zbrali v majhne snope ter ga vdeli v kozolec, kjer se je nekaj časa sušil. Osušen lan smo potem otepli, nato pa stebla v majhnih snopih razgrnili po travi, da se je mladil. Po približno treh tednih je bil lan ’umlajen’ in smo ga pobrali ter trli. S trenjem se je iz lanenih stebel naredilo laneno predivo, ki smo ga nato z razčesavanjem pripravili za predenje na kolovratu,« pripoveduje gospodar, gospodinja pa doda, da je tkalec iz Šentruperta iz lanenih niti stkal zelo trpežno blago. Le-tega so največkrat uporabili za lanene rjuhe, laneno seme je bilo najpogosteje uporabljeno kot zdravilo za živali.

Lanenih polj danes skoraj ni več mogoče videti in tudi predenje na kolovrat postaja del preteklosti, ker, kot pravi Lojzka Virant, mladi nimajo časa. »Se zanimajo, sprašujejo, če lahko pridejo, da bi jim pokazala, kako se prede na kolovrat, ampak doslej še nihče ni prišel,« pove odkritosrčno in brez razočaranja v glasu, kajti življenje jo je preizkušalo na mnogo načinov, a vedno je vse sprejela z veliko dobrohotnosti in razumevanja. Vesela je, da ji je doslej zdravje »služilo«, kajti to je tisto, kar je v življenju resnično pomembno.

Smilja Radi

Prispevek je objavljen v praznični prilogi zadnje številke Posavskega obzornika v letu 2019.
« Nazaj na seznam