Časopis za pokrajino Posavje
27.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Pripovedovalka pravljic Katja Puntar: Ljudskim zgodbam je uspelo previhariti stoletja

Objavljeno: Petek, 01.01.2021    Rubrika: KULTURA Redakcija
katja puntar (1)

Katja Puntar

Katja Puntar je domačinka iz Krškega, ki jo je življenjska pot ponesla v Ljubljano. Poznamo jo kot ustanoviteljico Kulturnega društva Fabularij, v okviru katerega tudi v naših krajih pripravlja pripovedovalske dogodke tako za otroke kot za odrasle. V virtualnem pogovoru smo z njo odkrivali svet, ki je drugačen in poseben, pa vendar tako svojstven, kot je lahko domišljija, ki se je od ust do ust širila skozi preteklost.

»Pravljice kot literarna zvrst so me zamikale že med študijem primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tudi v diplomskem seminarju sem obravnavala strukturo čudežne pravljice. A pri pripovedovanju nisem omejena le na eno literarno zvrst. Pri pripovedovanju gre za avtorske interpretacije različnih pripovedk, legend, mitov, anekdot, kratkih zgodb, osebnih pripovedi in še mnogo več,« je povedala Katja Puntar in odstrla njen prvi stik s pripovedovanjem,
katja puntar (2)
ki ga je doživela na eni od poletnih muzejskih noči v Mestnem muzeju Krško. Tam je tudi srečala Špelo Frlic, ki je postala njena mentorica in kasneje še sodelavka. Začela je obiskovati pripovedovalsko šolo in zakorakala v svet pripovedovanja.

»S Kajo Blazinšek sva ustanovili Kulturno društvo Fabularij in začeli organizirati prve pripovedovalske večere za odrasle. K sodelovanju me je povabila direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško Urška Lobnikar Paunović. Zvrstilo je je več zimskih pripovedovalskih ciklov, od pripovedovalskih večerov za odrasle v Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica na Krki do spremljevalnega programa Pripovedovalskega festivala, ki ga organizira Cankarjev dom v Ljubljani.
Pravljični večer 2016 2
Sledili so dogodki za otroke. Že kar tradicionalne so postale Pravljične čajanke za otroke v parku pred krško knjižnico, ki jih z Majo Ivanišin iz Zavoda Trismegistus organizirava v poletnem času,« je nadaljevala Puntarjeva, ki se, kot je še povedala, rada predstavi kot pripovedovalka, čeprav ob tem doživi začuden pogled in skomig, da so pravljice le za otroke. »A pri teh zgodbah ni vselej nujno, da so nekaj prikupnega. Pogosto so to brutalne, krvave zgodbe in tudi neprimerne za otroška ušesa. Pripovedovanje je vedno interakcija med nastopajočim in publiko. Poslušalec in pripovedovalec se morata ujeti, zato je zelo pomembno, kakšno zgodbo izberem. Ta mora najprej nagovoriti mene in z njo nagovorim druge,« se je prepustila razlagi in ob tem povedala, da deluje kot samostojna kulturna delavka. Sodeluje z različnimi posamezniki in raznimi slovenskimi institucijami.

Zgodbe, ki temeljijo na vseh petih čutih

»Sem članica organizacijskega odbora Križnikovega pravljičnega festivala, ki ga organizira Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, sodelujem s Pripovedovalskim festivalom, ki ga organizira Cankarjev dom in v sodelovanju z Valvasorjevo knjižnico Krško organiziramo spremljevalni program v Krškem. A kljub temu, da z družino živim v Ljubljani, moje domače okolje ostaja Krško. Z Zavodom Svibna smo začeli organizirati zimske pripovedovalske večere v Ajdovski jami. Tam je nekaj posebnega, čarobnega. Zadnje čase največ sodelujem z Večgeneracijskim centrom Posavje, kjer organiziram nastope in delavnice. Trenutno razvijam nov pristop k ustvarjanju zgodb, ki temelji na vseh petih čutih,« je nanizala nekaj načrtov in se vrnila k pravljicam oz. ljudskim zgodbam, ki se ji zdijo kot glina. »Kakorkoli jih gneteš, njihova osnova, struktura ostane ista. Zato jim je tudi uspelo preživeti stoletja, tisočletja. Prilagajajo se dobi, v kateri se jih pripoveduje, in človeku, ki to počne. Sama najraje pripovedujem šaljive zgodbe ali pravljice s preobratom na koncu, ki preseneti. Rada vidim, da se poslušalci sprostijo in uživajo. Hkrati pa dobra humorna zgodba na poslušalca učinkuje tako, da se ob njej smeji, krohota, obenem pa se zaveda resnosti, ki je v ozadju,« je bilo še slišati Puntarjevo, ki ne dela razlik med poslušalci in ji njihova starost ni pomembna.

»Edina razlika je, da so otroci bistveno bolj neposredni in reagirajo brez zadržkov, medtem ko smo odrasli vljudno zadržani, čeprav so se pravljice sprva pripovedovale in so bile namenjene le odraslim. V 17. stoletju so bile izjemno popularne v francoskih literarnih salonih. V 19. stoletju se je ob prebujanju narodnih identitet razmahnilo zapisovanje ljudskega izročila. Dolge zimske noči so bile vedno prikladne za pripovedovanje. Včasih, ko še ni bilo elektrike, je bilo treba prej zaključiti z dnevom in ljudje so se ob svečah lotili lažjih opravil. Takrat so drug drugemu pripovedovali in prepevali. Gledano z vseh zornih kotov so zgodbe tiste, ki povezujejo. V današnjih težkih časih jih še toliko bolj potrebujemo. Mislim, da je letošnja zima taka posebna, ko se vsi v nekem metaforičnem smislu počutimo brez elektrike. Morda bo pomagala ravno vrnitev k pripovedovanju in prepevanju,« je kot nasvet zaključila svojo pripoved sogovornica.

Marija Hrvatin

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 
« Nazaj na seznam